Prof. dr. Danilo Zavrtanik, rektor Univerze v Novi Gorici
»Pogosto rečem, da je slovenska znanost kot slovenski šport. Pri dveh milijonih prebivalcev so dosežki res neverjetni.«
Univerza v Novi Gorici letos praznuje petindvajsetletnico ustanovitve. Zdaj obsega šest fakultet, akademijo umetnosti ter več raziskovalnih laboratorijev in centrov. V četrt stoletja je študij na njej končalo 244 doktorjev znanosti, 433 magistrov in 925 diplomantov. V razmeroma kratkem času je dosegla mednarodno prepoznavnost, saj so, kakor je v pogovoru poudaril rektor prof. dr. Danilo Zavrtanik, vseskozi gradili na kakovosti. Tudi v prihodnje bodo ponujali drugačno raziskovalno in mednarodno odprto univerzo, bo pa to zahtevalo nove pristope pri organiziranosti, k čemur jih je sicer, tako kot druge izobraževalne ustanove, potisnil tudi koronavirus.
Kako se v spremenjenih razmerah zaradi covida-19 pripravljate na novo študijsko leto?
Naša univerza je študij na daljavo začela uvajati še pred epidemijo koronavirusa in tako nas spomladi ni zadelo kot strela z jasnega, smo pa znanje in izkušnje lahko nadgradili. Minulo študijsko leto smo brez večjih težav pripeljali do konca.
Kaj je pred nami zdaj, ne ve nihče. Razmere se lahko še poslabšajo, zato smo začeli razmišljati dolgoročno. Preverili smo prakse iz tujine, predvsem z anglosaksonskih univerz, ki so odvisne od šolnin. Tu smo namreč v ugodnejšem položaju, saj nam določene stroške plača država. Odločili smo se za kombiniran študij, hibridni način. Študent na začetku leta izbere, na kakšen način bo poslušal posamezen predmet – na daljavo ali v predavalnici. Sredi leta si sicer lahko premisli, a le iz tehtnih razlogov, mi pa imamo vseskozi možnost, da zaradi poslabšanja epidemiološke slike za vse uvedemo študij na daljavo. Približno polovico predavalnic smo opremili za takšen način dela. Obdržati ga želimo tudi po koncu zdravstvene krize, ker je moderen in zanimiv. Tudi časovno poskušamo biti fleksibilnejši, ohraniti pa želimo družabno življenje študentov in srečevanja med študenti in profesorji, zato bo za nekatere študijske obveznosti nujna prisotnost na fakultetah. Stopnica do popolnega študija na daljavo bi bila lahko v tem trenutku in tako na hitro previsoka. Upoštevati moramo namreč različnost tako študentov kot profesorjev, nekateri tako vrsto izobraževanja lažje prenašajo kot drugi. Tudi pisanje izpita, ko kamera spremlja vsako črko, ki jo študent napiše ali izbriše, je lahko za posameznike zelo neprijetno.
Se na tak način ohrani kakovost študija?
Absolutno. Ugibali smo, da bi se lahko pokazala težava pri starejših profesorjih, a ko so ugotovili vse prednosti sodobnih tehnologij, so se hitro navdušili. Želimo pa v naš sistem izobraževanja vključiti tudi strokovnjake za pedagogiko, saj gre za večje spremembe, pri katerih bodo prilagoditve nujne. To je proces, ki bo zahteval še nekaj dela, a verjamemo, da bo lahko to sveža novost tako za študente kot profesorje. A ker nočemo, da bi bil proces obremenilen, se ga je treba lotiti zelo premišljeno.
Kako ste zadovoljni z vpisom? Vpliv koronavirusa se bo poznal. Vpis bo manjši. Zlasti gre za upad tujih študentov, saj smo jih do zdaj imeli okoli 50 odstotkov. Višje letnike bomo rešili s študijem na daljavo, novi pa se še odločajo. Slovenija je bila poleti, ko so se dijaki odločali o študiju, zelo atraktivna, saj skoraj ni bilo novih okužb, zdaj nas države že postavljajo na rdeče sezname. Škoda, da smo zapravili to prednost, ker smo se preprosto preveč sprostili. No, življenje mora teči, ustaviti ga ne moremo. Vse je povezano in gre za medsebojno vplivanje. V državi, kjer je skoraj vsaka ženska zaposlena, šole in vrtci ne morejo biti zaprti.
Omenili ste visok delež tujih študentov. Včasih se zdi, da težko pridobimo izobražen kader in da je Slovenija za tuje strokovnjake nezanimiva.
V najrazličnejših pogledih je zanimiva. Kakovost življenja je zelo visoka. Plače so seveda vedno prenizke, a tudi plača ni vse. Treba je pogledati, kaj za to plačo pri nas dobimo. Potem naša narava. Pa znanost. Pogosto rečem, da je slovenska znanost kot slovenski šport. Pri dveh milijonih prebivalcev so dosežki res neverjetni. Če imate zanimiv laboratorij, ni nobenega problema pridobiti tujce. Poglejte, tako so videti prijave na naš razpis (pokaže na zajeten kup prijav za docenta matematike z vsega sveta).
Ko znanstvenik išče svojo prihodnost, ima drugačen zemljevid. Ne geopolitičnega, ampak znanstvenega in na tem smo visoko.
Seveda je potem tvoja naloga, da dobro izbereš iz tega kupa, včasih je treba imeti tudi nekaj sreče. Pred 20 leti naše univerze še ni bilo na tem zemljevidu, zdaj smo zelo opazni. Smo se pa od začetka zavedali, da moramo graditi kakovost, da bi pritegnili kakovost (z vsega sveta).
Velik in zanimiv si toliko, kot se počutiš. Spomnim se svojega višavskega terierja, ki se ni zmenil za majhne pse, le z velikimi se je želel kosati. Vse je odvisno, kako se cenimo, in v znanosti ni razlogov, da se ne bi cenili. Imamo vrhunske znanstvenike, ki veliko pomenijo na svetovnih lestvicah.
Kako se je vaši univerzi v razmeroma kratkem času uspelo tako uveljaviti na znanstvenem zemljevidu?
Četrt stoletja za univerzo res ni veliko, sploh ker smo začeli iz nič. Status univerze smo dobili leta 2006. Da, pravzaprav gre za boj. Zelo jasno vam mora biti, kakšno vrsto ustanove gradite, in v to mora vlagati celoten kolektiv.
Najbrž je bilo vmes tudi nekaj sreče, da smo pridobili vrhunske znanstvenike z vsega sveta. V tako kratkem času doseči take rezultate, kot smo jih mi, je vsekakor podvig, primerljiv z denimo dvojno slovensko zmago na Tour de France.
Nekateri seveda menijo, da se kljub vsemu razvijamo prepočasi. A treba je biti pazljiv. Vedno se da hitreje, a glavna zavora je človeški dejavnik. Ne smemo se zanašati, da bomo z zamenjavo ljudi popravljali začetniške napake, vseskozi je treba slediti začrtanim načelom. Če se na razpis ni prijavil nihče, ki nam ustreza, ga bomo ponovili. Takšno delo se obrestuje. Odreči pa se je treba skušnjavi, da bi zaposlili sorodnika, prijatelja, prijatelja od prijatelja ... Tako bo tudi ekipa vseskozi skrbela, da bo ostala vrhunska.
Nikoli nismo želeli biti kopija ljubljanske ali kakšne druge bližnje univerze v sosednjih državah. Kopije so vedno slabše in ljubljanska univerza deluje dobro, zato smo izbrali koncept majhne, počasno rastoče univerze. Smisel četrte, pete, šeste univerze ni v tem, da bi bile kopije, ampak da obogatijo visokošolski prostor, da vnesejo drugačnost in dodatno izbiro. Če vam to uspe, potem ima vaša institucija smisel.
Ponujate zanimive programe, denimo študij vinogradništva in vinarstva. Kako so nastajale vaše fakultete?
Na podlagi pobud. Vse fakultete so nastale na tak način. Zadaj je bil nekdo (ali več ljudi), ki je imel ambicijo. Težko bi rekel, da smo denimo fakulteto za vinogradništvo in vinarstvo načrtovali, a imeli smo ljudi, ki so bili pravi in so želeli to imeti. Dali smo prostor, pomoč, tudi inančno. Omenjena fakulteta je edina v naši okolici, ki pokriva vinogradništvo, vinarstvo in marketing, torej izšolamo človeka, sposobnega voditi družinsko kmetijo od sajenja trte do prodaje vina.
Radi prisluhnemo, ko k nam pristopijo ljudje z idejami. Nikoli ne smemo že na začetku reči, da je nekaj nesmiselno. So pa ovire in v danem trenutku ni mogoče organizirati posameznega študija, morda bo čas ugodnejši čez pet let. Spet nekatere moti tak odnos, saj nismo klasična zaprta akademska ustanova. Vsi razpisi so mednarodni.
Kakšni so očitki?
Problem slovenščine. Če imate mednarodno odprto hišo, je do jezikov treba imeti liberalen odnos. Slovenščina je vsem nam ljub materni jezik, a govori jo dva milijona ljudi. So posamezniki, ki so se odločili, da bodo kariero gradili pri nas in so se naučili ter vrhunsko govorijo naš jezik. So pa drugi, ki vedo, da bodo tu preživeli le nekaj let, in od njih je absurdno pričakovati, da se bodo naučili slovensko. Raba jezika v času, ko je slovenščina prvič v zgodovini naše države uradno priznan evropski jezik, ne bi smela biti problem. V preteklosti je bila precej bolj ogrožena, danes jo bolj kot jezik na univerzi ogroža to (pokaže na mobilni telefon).
To imajo otroci v roki skoraj od rojstva. Koliko vsebin je na internetu v slovenščini in koliko v angleščini?
Internet?
Glavni problem je, kako ločiti fake news, lažne oziroma napačne informacije. Primer so tudi študenti, ki podatke vzamejo z wikipedie. To lahko piše kdorkoli, tudi nekdo, ki o tematiki ne ve ničesar. Problem je zdaj lepo viden pri koronavirusu. O njem govorijo ljudje, ki ne znajo niti odgovoriti, kaj je virus, a razpredajo o DNK. Od ljudi, ki imajo vpliv v družbi, je zelo neodgovorno, da govorijo o stvareh, o katerih ne vedo ničesar, in tako širijo napačne informacije. Taki bi morali biti ali tiho ali pa vsaj priznati, da določenih reči ne poznajo. Znanstvenik bo vedno priznal, če česa ne ve. Od vsevednežev tega ne boste slišali.
V primeru epidemije komuniciranje z javnostjo ni dobro, ker govorec pove eno, minister drugo, strokovnjaki tretje. Povprečen človek je zbegan. Graditi je treba zaupanje, ne pa strašiti ljudi, bolezen je že sama po sebi strašna. Pošteno je treba povedati, to obvladamo, tega ne. Dobro poznam Francijo, saj sem živel blizu kraja z rudnikom urana v okolici Limogesa. Ljudem so vseskozi razlagali o rudniku, realno so jih informirali o nevarnostih, zaupanje je raslo, strah je izginjal. Če tega ne gradiš, se pojavijo oni, ki vedo vse. Spomnim se tudi nesreče v černobilski jedrski elektrarni. Sodeloval sem v ekipi, ki je javnosti posredovala informacije po telefonu, ki jih je bilo takrat sicer malo. Jasno je bilo, kaj muči ljudi. Iskali so nekoga, ki bi mu lahko zaupali.
Seveda je tu tudi vprašanje, kako komunicirati znanost.
Ko so v Cernu (kjer je bil dr. Zavrtanik zaposlen, op. p.) odpirali veliki hadronski trkalnik (LHC), je nekdo bleknil, da bi lahko naredili tudi mikro črne luknje. To je neki lokalni novinar pograbil in nastala je zgodba, da bo ta črna luknja najprej požrla Cern, nato Ženevo, Švico in na koncu še cel svet. Potem so se naslednjih nekaj let ukvarjali z zanikanjem, da bi lahko naredili črno luknjo. Pa da se razumemo, tudi če bi jih, bi take mikro črne luknje izhlapele skoraj v trenutku nastanka. Nikakor ne bi mogle začeti nabirati materije, saj bi zaradi Hawkingovega sevanja hitreje izhlapevale. Če smo že pri tem, kozmični žarki, ki padajo na Zemljo, imajo tudi do milijonkrat večjo energijo, kot so energije v LHC, torej bi že ti ustvarjali črne luknje in nas že zdavnaj ne bi bilo več. A to je lep primer, kako lahko z eno napačno informacijo sprožiš požar, ki ga nato stežka pogasiš.
Pri komuniciranju znanosti je treba biti previden, predvsem pa ne senzacionalističen. Nikakor ne sme znanstvenik objaviti, da bo imel čez tri mesece zdravilo za neko vrsto raka ali cepivo proti covidu. To so reči, ki lahko zelo bolijo bolnike ali njihove svojce zaradi lažnega upanja. Tudi komuniciranje znanosti bi bil zanimiv študijski program.
Vedno manj. Začel sem kot izik osnovnih delcev, nato sem se usmeril v astroiziko osnovnih delcev, v kar me je potegnil pokojni James Cronin, ki je prejel Nobelovo nagrado za iziko za odkritja na področju kršitev simetrije CP. V Cernu sem deloval pri eksperimentu, s katerim smo iskali kršitev na obratu časa. Večkrat sva se srečevala na konferencah, nato pa me je okoli leta 1995 presenetil s pismom, naj se mu pridružim na čikaški univerzi, kjer snuje eksperiment s kozmičnimi žarki. Res sem se priključil, a mu priznal, da ne vem ničesar o astroizikalnem vidiku osnovnih delcev. Pa mi je odvrnil: »Don't worry. You will learn.« (smeh … Ne skrbi, saj se boš naučil. op. p.). Astroizika je nato dobila zagon, vse več študentov je to področje zanimalo, imeli smo lepe rezultate, na univerzi smo se vključili v gradnjo observatorija CTA (Cherenkov Telescope Array), ki bo deloval v območju gamažarkov. Zgradili smo dober tim mladih za astroiziko, ki sem jim prepustil laboratorij in center. Zdaj se tako z znanostjo ukvarjam le še bolj ljubiteljsko.
Kaj bi si vi osebno še želeli izvedeti od znanosti?
Nekaj stvari se je uresničilo, vedno pa seveda še kaj ostane. V vsakem obdobju moje kariere smo delali kakšne zanimive reči. Ko smo raziskovali kršitev simetrije na obrat časa, zakaj torej pri osnovnih delcih čas v eno smer teče drugače kot v drugo, smo dobili pozitiven rezultat, kar je zagotovo eden največjih dosežkov, pri katerih sem sodeloval, kljub temu da ga nam je uspelo zmeriti, ne pa tudi dokončno razvozlati. Grenak priokus je morda ostal
• Univerza v Novi Gorici letos praznuje 25 let.
• Tudi zaradi zdravstvene krize uvajajo hibridni način študija.
• Univerzo sestavlja šest fakultet in akademija umetnosti.
Vse je odvisno, kako se cenimo, in v znanosti ni razlogov, da se ne bi cenili. Imamo vrhunske znanstvenike.
Ko znanstvenik išče svojo prihodnost, ima drugačen zemljevid. Ne geopolitičnega, ampak znanstvenega in na tem smo visoko.
Naša generacija je svoje dala, lahko še kaj pomagamo, a vizija prihodnosti mora priti od naslednje generacije.
Smisel četrte, pete, šeste univerze ni v tem, da bi bile kopije, ampak da obogatijo visokošolski prostor, da vnesejo drugačnost in dodatno izbiro.
pri pospeševalniku LEP (trkalnik elektronov in pozitronov) v Cernu, saj bi lahko že tam odkrili Higgsov bozon, če bi le lahko nekoliko dvignili energijo trkalnika.
Vsekakor so zanimiva vprašanja o kvantni gravitaciji, o kateri ne vemo skoraj nič, o dodatnih dimenzijah, ali živimo v štiridimenzionalnem ali morda osem-, celo desetdimenzionalnem prostoru. Mislim, da za časa mojega življenja ne bomo tako napredovali, da bi to razjasnili, čeprav tega ne smemo nikoli reči. Kar poglejte ljudi, ki so se ukvarjali z gravitacijskimi valovi. Spomnim se ekipe iz Cerna, ki je sestavljala detektor, pa smo se jim smejali. A tako se začne, nato pa z vztrajnostjo izboljšuješ in na koncu prideš do fantastičnega spektrometra in rezultata. Znanost je taka: rešitve ni za vogalom, ampak je šele za 20. ulico.
Rešitev bo treba poiskati tudi za slovenski visokošolski sistem.
Da, o tem govorimo, odkar obstaja naša država. Tudi večina ve, kaj je narobe, le naredi se malo. Vedno znova trčimo na interese. Največji in zadnji dosežek je bil leta 1994, ko je zakon prinesel ustanavljanje nedržavnih visokošolskih ustanov. Od tod naprej pa je želja, včasih s igo v žepu, včasih pa resnična, da bi iz univerz naredili ustanove, ki niso javni zavodi. Spisati bi bilo treba poseben zakon o univerzah, ki bi jih natančno opredelil. Nadalje, treba je rešiti, ali smo profesorji javni uslužbenci ali ne. Osebno sem prepričan, da dokler ne bomo skupaj odgovorili, kakšen tip ustanove naj univerze bodo, in tukaj smo lahko zelo liberalni, vse je mogoče, se pretiranega napredka ne moremo nadejati.
Kako pa bo napredovala novogoriška univerza?
Koncepta ne bomo menjali, ne bomo se odpovedali kakovosti in internacionalizaciji, morali pa bomo od zgoraj navzdol pomladiti ekipo. Naša generacija je svoje dala, lahko še kaj pomagamo, a vizija prihodnosti mora priti od naslednje generacije. To bo ključen proces, ki je lahko tudi konflikten. Tako tudi že peljemo postopke za novega rektorja. Tu ne bo šlo za javni razpis, ampak lovci na glave iščejo primerne ljudi po vsem svetu. Osredotočeni smo na Slovence, ki bi se vrnili iz tujine. Torej ljudi, ki so doživeli svet, ne moremo pa si predstavljati, da rektor slovenske univerze ne bi poznal naših speciičnih razmer in jezika. Sledimo temu, da moramo sami poiskati, kaj je za nas dobro, oziroma znati vsaj presoditi, kaj ne bi bilo dobro.