Boj za veliki trg duš
Papež Frančišek je premaknil jeziček na geopolitični tehtnici v prid ateističnemu Pekingu
Le dan pred tem, ko je ameriški državni sekretar Mike Pompeo pripotoval v Rim na konferenco o verski svobodi, so vatikanski mediji objavili, da je Sveti sedež predlagal vodstvu v Pekingu podaljšanje sporazuma o kompromisnem imenovanju škofov, ki so ga sklenili leta 2018.
To je bil neposredni odgovor na zahtevo Pompea, ki jo je ta prav tako prek medijev naslovil na Vatikan: da je treba k sodelovanju s Kitajsko pristopiti zelo previdno in z veliko spoštovanja do kitajskih vernikov. »Če bo sporazum obnovljen,« je tvitnil ameriški zunanji minister, »bo Vatikan ogrozil svojo moralno avtoriteto.«
Papež Frančišek očitno ni hotel ogroziti svojega ugleda odprtega globalista s srečanjem s Pompeom, tako da ga je vnaprej zavrnil z obrazložitvijo, da bi si lahko njun pogovor pred novembrskimi volitvami v ZDA tolmačili kot njegovo podporo Donaldu Trumpu. Čeprav je to gotovo eden od razlogov, da je dal »košarico« ameriškemu gostu, analitiki menijo, da se je hotel sveti oče predvsem izogniti kitajski jezi. V Pekingu bi lahko dobili vtis, da se Vatikan strinja z Belo hišo, ko gre za stališča, povezana z azijsko silo in njenimi kršitvami človekovih in verskih pravic.
Sveti sedež si zdaj za vsako ceno želi obnoviti sporazum, ki je bil podpisan 22. septembra 2018 in je veljal dve leti. Čeprav se zaveda, da je bilo na kitajski strani v tem času veliko manipulacij, laži in pritiskov na vernike, še bolj pa na katoliško duhovščino, je prepričan, da bi bilo nadaljevanje komunikacije s Pekingom bistveno boljše od tega, da bi se ponovno zavili v molk.
»Vietnamski model« Podrobnosti omenjenega sporazuma so tajne, znano pa je, da je sestavljen po »vietnamskem modelu«, kar pomeni, da Kitajska predlaga, papež pa posveti škofe, pri čemer ima pravico veta na kandidata, ki je po njegovem mnenju nesprejemljiv. Toda v minulih dveh letih je papež odobril posvetitev samo nekaj kitajskih škofov, in to tistih, ki jih je že prej imenovalo vodstvo v Pekingu. Med Svetim sedežem in osrednjim cesarstvom je največji problem suverenost. Kitajsko partijsko vodstvo je do vere bolj strpno, kot je bil voditelj Mao Zedong, a jo ima – tako kot Mao – kljub temu za »opij za ljudstvo«.
Za vodstvo v Pekingu še vedno ni sprejemljivo to, da je vrhovni katoliški poglavar nad Komunistično partijo, ko gre za kadrovsko politiko nacionalne cerkve, kar pravzaprav je kitajsko Domoljubno katoliško združenje, kot se imenuje od leta 1957. A kitajski državni in partijski voditelj Xi Jinping zbliževanje s Svetim sedežem v zadnjih letih uporablja v politične namene. Ko je bil pred dvema letoma podpisan omenjeni sporazum, je bil glavni motiv za to Tajvan. Vatikan ima kot edina evropska država še vedno diplomatske odnose z otokom, ki ga ima Kitajska zgolj za eno od svojih pokrajin. Xi je hotel Evropo do konca očistiti tajvanskih simbolov.
Zdaj so motiv za nadaljevanje zbliževanja med Pekingom in Svetim sedežem poleg Tajvana še Trumpove ZDA. Kitajska se zaveda preobrata, ki se je v Vatikanu zgodil s Frančiškovim prihodom: v nasprotju z Janezom Pavlom II., ki je bil v preganjanju komunizma zaveznik ZDA, tako da so ga s kitajskega zornega kota opazovali kot neposredno nevarnost, si sedanji sveti oče odkrito prizadeva za spravo z največjim trgom duš, pri čemer je (tako kot vsak vlagatelj) pripravljen Komunistični partiji Kitajske pogledati skozi prste, kadar neubogljivi škoi prestajajo zaporno kazen (kot Augustin Cui Tai, škof v pokrajini Hebei, ki so ga aretirali spomladi) ali se znajdejo v hišnem priporu (kot Thaddeus Ma Daqin iz Šanghaja, ki je že več let pod posebnim nadzorom).
Kitajska pravila igre
Na veliko veselje Kitajske je odpoved srečanja s Pompeom potrditev, da je papež premaknil jeziček na geopolitični tehtnici, in to v prid Pekingu. Menda je bil celo jezen zaradi Pompeovih tvitov, s katerimi je ta kritiziral sporazum s Pekingom. Sveti oče mu je pokazal, da o vatikanski zunanji politiki odloča on – ne Bela hiša.
Problem je v tem, da se celo papežu na kitajskih tleh dogaja tisto, kar se sicer dogaja vsem kandidatom za ta ogromni trg. Tam veljajo kitajska pravila igre, tako da so katoliki, ki jih je po vsej verjetnosti okoli 12 milijonov (od tega polovica v »tihi cerkvi«, ki na skrivaj priznava avtoriteto papeža), od časa do časa opozorjeni, da morajo biti predvsem lojalni Komunistični partiji. Kar zadeva odnose z Vatikanom, so ti izključno predmet dvostranskih diplomatskih odnosov. Z vero skorajda nimajo zveze.
• Papež si želi podaljšanje sporazuma s Pekingom.
• Vnaprej je zavrnil srečanje z ameriškim zunanjim ministrom.
• Pompeo: Vatikan ogroža svojo moralno avtoriteto.