Pisma bralcev in odmevi

Zdrave živali, zdravi ljudje – to je naloga veterine

Znano je, da so bile prve veterinarske fakultete ustanovljene v Franciji (Lyon in Alford) in v Avstro-Ogrski (Dunaj), potem ko so živalske kužne bolezni zdesetkale živinski fond v tedanji Evropi in ogrožale nacionalna gospodarstva. Osnovna naloga organizirane in šolane veterinarske službe je tudi danes preprečevanje živalskih kužnih bolezni, hkrati je veterinarska medicina usmerjena v zdravljenje drugih bolezni, nenehno je tudi v službi preprečevanja zoonoz (bolezni, ki so skupne ljudem in živalim).

V zadnjem času so se v veterinarski operativi močno razvile zasebne ambulante in celo bolnišnice za zdravljenje malih živali, človekovih »družabnic«, ki nimajo kakega širšega, posebno ne ekonomskega pomena, ampak so pomembne za psihologijo današnje človeške populacije. Danes skorajda ni več niti vasi, ki ne bi imela tudi veterinarja za malo prakso, kot temu rečemo.

Vseeno pa je organizirana veterinarska služba nepogrešljiva v vsaki sodobni družbi še iz drugih razlogov. Na prvem mestu gre za etiko in higieno klanja živali in higieno živil živalskega izvora v prometu, kot so mesnice, trgovinski objekti z živili in gostinski obrati. Povsod tod in še marsikje se postopa z mesom in mesnimi izdelki in veterinarska služba je najbolj pristojna, da sledi prometu hrane živalskega izvora na vsej tej poti. To velja še posebno za mednarodni promet tako z živimi živalmi kot z živili živalskega izvora. Za nadzor in higieno tega prometa je zadolžena organizirana veterinarska služba.

Veterinarska služba je pomembna tudi pri vzreji in zdravstvenem varstvu službenih živali, psov in konj, tako v Slovenski vojski kot v policiji, kjer so ljudem v veliko pomoč primerno dresirane živali. Ne nazadnje vse bolj v zadnjem času prodira tudi spoznanje, da imajo domače živali – vse po vrsti, najbolj pa spet psi in konji – tudi zdravilski pomen za človeka. Ogromno telo konja, na primer, lahko akumulira veliko več energije v smislu toka elektronov in drugih življenjskih procesov, kot jih potrebuje zase in svoje zdravje in vse to lahko posreduje ljudem, ki jim te energije primanjkuje. Seveda to službo lahko opravljajo samo zdrave in primerno oskrbovane živali, ki morajo biti polne energije, da jo lahko posredujejo tudi nekaterim bolnim ljudem, zlasti otrokom. Morda sem kak vidik celo izpustil, pa me bodo dopolnili drugi, večji specialisti od mene. Posebej dresirani psi so nepogrešljivi tudi pri iskanju ljudi izpod ruševin, pri iskanju izgubljenih oseb in še posebno pri odkrivanju prepovedane mednarodne trgovine z drogami. V zadnjem času smo lahko brali, da so psi s svojim vohom uporabni celo pri pravočasnem odkrivanju okuženih s koronavirusom. Vse te živali morajo biti telesno in psihično zdrave, drugače jih ni možno dresirati.

Še se najde kak komentator, ki v javnosti glasno razpravlja, češ, zakaj si veterinarji domišljajo, da skrbijo tudi za zdravje človeka. Naj se raje omejijo na svoje cucke in prašiče, da ne bomo lačni ... Tudi to je pomembno, vendar veterinarji si čisto nič ne domišljamo, da pomagamo ohranjati tudi zdravje človeške populacije, ampak to res opravljamo skozi svoje delo, ki ga ravnokar omenjam. Veterinarji nikomur ne hodimo v koruzo, ampak skozi patologijo živali v veliki meri skrbimo tudi za zdravje ljudi.

Vedno smo zagovarjali rejo prilagojenih pasem živali pri nas, kot so krškopoljski prašič in istrsko rogato govedo. Druge stroke so tiste, ki so nas kritizirale, da nimamo prav, da je svinjska mast škodljiva zdravju človeka in da je volovska govedina škodljiva in da je treba uvajati nove, našemu okolju – in če hočete človeku – neprilagojene pasme živali, kar ima dokazano tudi škodljive posledice za ljudsko prehrano. Mnogo vitaminov iz rastlinske prehrane je topnih v živalskih maščobah in človeški organizem jih sploh ne dobiva, če primanjkuje živalskih maščob. Poleg tega so telesne maščobe zaloge energije, ki jo potrebujemo v stresnih situacijah, ko se trošijo velike količine energije, da preživimo. Krškopoljski prašič je prilagojen na naše okolje in mi smo prilagojeni na njegovo maščobo, drugače ne moremo zdravo živeti.

In naj zaključim skozi anekdoto. V času Jugoslavije so naši veterinarji hodili kot tehnična pomoč k nerazvitim na Bližnji vzhod. Kolega mi je pripovedoval, da ga je Arabec, kateremu je operiral kamelo, ki je imela ledvične kamne, prosil, naj operira še njega za hernijo (kilo). Ko mu je kolega povedal, da tega ne sme, je padel na kolena in ga prosil, češ, tako lepo ste ravnali z mojo kamelo in jo rešili ... V tistih krajih je imeti zdravo kamelo vse in ne imeti kamele pomeni ne imeti nič. prof. dr. Valentin Skubic, Ljubljana