Amerika na robu živčnega zloma
Ameriški predsedniki na prvi od predvolilnih debat pogosto naredijo slabši vtis od svojih izzivalcev. Ti se lahko dobro pripravijo, medtem ko morajo sami voditi državo, v smislu njene avtoritete pa zbledi spomin na pretekle politične nokavte. Zato so napadi Ronalda Reagana na predsednika Jimmyja Carterja ali obračunavanje Mitta Romneya s predsednikom Barackom Obamo del ameriške politične legende, čeprav niso nujno odločili o zmagi – prvi je na volitvah slavil, druge ne.
Po prepričanju mnogih se je tudi tokratni izzivalec Joe Biden v Clevelandu bolje odrezal od republikanskega predsednika Donalda Trumpa. Besedni spodrsljaji nekdanjega demokratskega podpredsednika so skrivnostno izginili, Trump pa je pokazal, da ne more iz svoje grobe kože. Newyorški nepremičninar je leta 2016 zmagal z obljubo, da bo razgnal politični establišment, in to počne tudi zdaj, ko je na oblasti. Moderator Chris Wallace je bil kljub nekaterim Bidnovim nesramnostim pogosteje na njegovi strani kot na predsednikovi, a je Trump z nenehnim prekinjanjem sogovornika prvo debato pomagal spremeniti v težko gledljivo obmetavanje z blatom.
S tem je ponovil napake iz spopada z morilsko pandemijo, ki bi jo kak drug predsednik s pomirjanjem prestrašenega prebivalstva izkoristil za pridobivanje političnih točk. Trump je raje nastopal bombastično in nepredsedniško, pa čeprav je hitreje od Bidna in številnih drugih demokratov prepoznal nevarnost iz Kitajske, sledil nasvetom zdravstvenih strokovnjakov za uvedbo karantene ter mogočno spodbudil iskanje zdravil in cepiv. Vračati se je začelo celo gospodarsko okrevanje. Svojevrstno priznanje je tudi Bidenova doktrina »Narejeno v Ameriki«, ki je močno podobna Trumpovi »Najprej Amerika«.
Demokrati še ne odgovarjajo dovolj za kočljive akcije zveznega preiskovalnega urada FBI iz zadnje predvolilne kampanje proti republikanskemu kandidatu in poznejšemu predsedniku, ki so temeljile na dosjeju z morebitnim izvorom v ruski obveščevalni službi in finančno podprti kampanji tedanje demokratske predsedniške kandidatke Hillary Clinton. Ameriška levica se boji posledic teh odkritij, a ji predsednikova pobalinska napadalnost zelo pomaga. S tem se ne poglabljajo le politične razpoke v ameriški družbi, ampak tudi rasne. ZDA so se znašle na razpotju in v letošnji predsedniški tekmi gre tudi za to, kdo bo določal smer sprememb v gospodarstvu ter z imenovanjem vrhovnih sodnikov vse družbe.
Hude spore prinaša tudi spodbujanje glasovanja po pošti v času novega koronavirusa. Namesto resne predstavitve nasprotnih programov so Američani vsaj na prvi predsedniški debati dobili grobe prepire, zaradi katerih Joeju Bidnu sploh ni bilo treba razložiti, kam bo v primeru selitve v Belo hišo popeljal državo.
Zaradi prepirov Bidnu sploh ni bilo treba razložiti, kam bo v primeru selitve v Belo hišo popeljal državo.