Ocenjujemo
Dokumentarna serija
Netilci kaosa (Agents of Chaos) režija Alex Gibney ZDA, 2020, 226 min. HBO ★★★☆☆
Sodeč po odmevnosti njegovih ilmov je Alex Gibney med najpomembnejšimi ustvarjajočimi dokumentaristi. Sodeč po njihovi količini je morda tudi najbolj storilen. V zadnjih desetih letih je portretiral inančnega goljufa Jacka Abramoffa, ikono hipijevske kulture Kena Keseyja, Juliana Assangea, Lancea Armstronga, Felo Kutija, Jamesa Browna, Steva Jobsa, Franka Sinatro in ruskega oligarha Mihaila Hodorkovskega ter razdelal posamezne vidike tako različnih tem, kot so čezmerno odzivanje držav na terorizem, prikrivanje pedoilije v katoliški in drugih zlorab v scientološki cerkvi, kibernetsko vojskovanje, grobost v hokeju, navijaška kultura v bejzbolu in kvarni vpliv kapitala na politiko.
Kadar Gibney povzema svoje delo, navadno reče, da ga zanimajo zlorabe družbene in politične moči. K temu bi se dalo dodati, da ga, točneje povedano, zanimajo njihovi storilci. Njegovi dokumentarci so tradicionalno pripovedni – orisujejo sicer ozadje in posledice zlorab, a se osredotočajo na osebnosti in konkretna dejanja krivcev. To velja tudi za Netilce kaosa, najnovejši sad Gibneyjeve produkcijske naveze na hišo HBO. Gre za en sam dokumentarec v dveh dvournih delih, ki poskušata v tem vrstnem redu razdelati dve trditvi. Prvič, da je Rusija z organiziranim spletnim »trolanjem«, hekerskimi napadi in navezovanjem stikov s Trumpovo predvolilno kampanjo poskušala vplivati na ameriške volitve. Drugič, da ji je Trump s sodelavci pomagal in z njeno pomočjo postal ameriški predsednik.
Kot vedno so Gibneyjevo glavno pripovedno orodje poglobljeni intervjuji z vpletenimi. Glavni akterji – Donald Trump, nekdanji vodja njegove kampanje Paul Manafort, Vladimir Putin, njegov »kuhar« Jevgenij Prigožin, ki naj bi inanciral ruske trole, nekdanji direktor zveznega preiskovalnega urada James Comey, ki je z odločitvijo tik pred volitvami 2016, da bo spet preiskoval elektronsko pošto Hillary Clinton, to morda prikrajšal za zmago, in drugi – seveda niso sedli pred kamero. Tudi Hillary Clinton, morebiti glavno neposredno oškodovanko, gledamo le na arhivskih posnetkih. Kot sogovorniki so Gibneyju v največjo oporo Andrew Weissmann, glavni tožilec v Muellerjevi preiskavi o ruskem vmešavanju v ameriške volitve, Camille François, ki je za ameriški senat raziskovala delovanje ruskih spletnih propagandistov, Celeste Wallander, direktorica za Rusijo in Evrazijo v Obamovem svetu za nacionalno varnost, Timothy Snyder, zgodovinar z univerze Yale, čigar knjige svarijo pred novimi poganjki totalitarizma v ZDA in Rusiji, Andrew McCabe, eden Comeyjevih namestnikov v obdobju, ko je ta posegal v volitve, ter Glenn Simpson, čigar svetovalna irma je pri nekdanjem britanskem vohunu Christopherju Steelu naročila dosje, ki je vseboval trditve anonimnih virov o povezavah med Trumpom in ruskim vrhom. Pričevanja teh virov Gibney prepleta z izsledki lastne raziskovalne ekipe – to je vodil starosta ameriškega preiskovalnega novinarstva Lowell Bergman, svojčas producent oddaje 60 minutes, ki ga je v Mannovi Prebujeni vesti upodobil Al Pacino – ter v seštevku ugotovi, da je prva trditev pravilna. Namreč, da Rusija dejansko je posegla v ameriški predvolilni proces, delno, ker je Kremelj hotel, da Trump premaga Hillary Clinton, delno, ker je hotel zaostriti razdor znotraj ZDA in v evropsko-ameriškem zavezništvu. Glede druge trditve, torej, da je Trumpov tabor pred volitvami in po njih sodeloval z Rusi, si Gibneyjevi sogovorniki niso edini. Nekateri modro molčijo; drugi pravijo, da trdnih dokazov seveda ne more biti, da pa na neko vrsto sodelovanja jasno kažejo znana dejstva; tretji se bojevito posmihajo, češ da Rusi preslabo poznajo ameriški sistem, da bi se jim podvig lahko posrečil brez ameriških izdajalcev. Tematiko, ki je v dokumentarcu v prvem planu, pozna vsak, ki je zadnja štiri leta – oziroma zadnjih sedem, od majdanske revolucije v Ukrajini – vsaj nekoliko spremljal zunanjo politiko. Toda ilm je dragocen že zato, ker vsebuje sistematičen in zgoščen prikaz zgodbe, ki utegne letos na ameriških predsedniških volitvah dočakati epilog, oživitev ali celo ponovitev. Še v globlji razmislek pa nas utegnejo Netilci kaosa pahniti, če opazimo, da v upodobljenem zeva vrzel. Še bolj zgovorno je, česa ilm ne kaže. Gibney sicer poudari, da bi bilo rusko vmešavanje v ameriško demokracijo povsem brezpredmetno, če ne bi moglo izkoriščati že obstoječih ločnic v ameriški družbi. Tudi Camille François opozarja, da niso ruski troli v ameriško javno razpravo vnesli prav ničesar, kar ne bi bilo v njej že dolgo navzoče. »Netilci kaosa«, bodisi sanktpeterburški nekaj-in-dvajsetletniki, ki so s podžiganjem zamer do demokratov med črnsko večino v Detroitu morda povzročili, da je Michigan izvolil Trumpa, bodisi sam Trump, so imeli strašansko voljno občinstvo. Hujskaštvo, laganje in teorije o zarotah so uperili v politično skupnost, katere največ članov je ekonomsko izmučenih, rasno skreganih, prehranjenih s količino in jakostjo signalov, podhranjenih z njihovo vsebino ter preslabo izobraženih, da bi se vsega tega zavedali.
Gibney na to bežno namigne. Toda kaj s tem pove o svojem ilmu? Večino sogovornikov, naj zvenijo še tako razumno, je nabral neposredno iz aparata ali iz intelektualnega zaledja stranke, ki je to stanje soustvarila. Demokrati so sodelovali pri uničevanju srednjega razreda, pri kriminalizaciji črnskega prebivalstva, pri senzacionalizaciji tradicionalnih in družbenih medijev ter navsezadnje pri razkroju ameriškega javnega šolstva. Zaradi tega izzveni obtožba, češ da kaotiki zaostrujejo razdor, nekako votlo, čeprav je upravičena. Zanos ugotovitve, da so bile ZDA napadene, se malo poleže ob vtisu, da poskušajo njeni govorci le preglasiti bučanje lastnih neuspehov.
Netilci kaosa ameriške in evropske demokracije niso podrli. Morda so jo zbrcali, ko je že ležala na tleh.