Petra Pogorevc Rac

38. DEL

ČRNA LUKNJA

Dan ali dva po tistem me je zbudil ćale. Bil je ves iz sebe, ni mogel dočakati, da zlezem iz postelje in se z njim usedem za mizo v kuhinji.

»Rac, kaj ga pa ti serješ? Zakaj si delal sprejemce na igri?« »Saj jih nisem, samo pomagat sem šel Bogatajčku.«

»Seveda si jih, povedali so mi, da si podpisal prijavnico!«

In takrat sem dojel, da je bil papir, ki sem ga podpisal ob odhodu z Akademije, prijavnica na sprejemni izpit. Dobesedno podtaknili so mi jo! Kmalu je prišlo po pošti uradno obvestilo, da sem sprejet na študij igre.

»Kaj boš pa zdaj?« je zaskrbljeno spraševal ćale.

»Nimam pojma, malo bom šel povohat, kako je tam, saj me nič ne stane.«

»Ti kar vohaj, ampak pazi, da ne boš čofnil v gnojnico!«

Govoril je, kot da se bom zajebal za vse življenje, če bom šel študirat igro. Celo posvaril me je, da bom kot igralec najbolj osamljen človek na svetu.

Tole mi je položil na srce v zvezi z igralstvom, zapisal sem si njegove besede:

»Včasih ko zmagaš, izgubiš in ostaneš sam. Včasih ko izgubiš, v resnici dobiš.«

Ta dva stavka me spominjata na znamenito gledališko masko: ena stran se reži, druga pa cmeri. Dva kontrasta, združena v eno samo podobo.

V nasprotju s ćaletom je bil Piki navdušen nad novico, da so me sprejeli na Akademijo. Takrat nisva bila več sošolca, ker je enkrat vmes ponavljal razred; mislim da sedmega, torej današnji tretji letnik gimnazije. Vseeno sva se še naprej družila, ta zunanja okoliščina nama ni mogla do živega. Tako je ostalo tudi po sprejemcih, ko so prišle moje zadnje in najdaljše poletne počitnice. Veselil sem se pohajkovanja, druženja na bazenu in izletov na morje.

V višji gimnaziji sem začel hoditi na morje s prijatelji, v glavnem tistimi, ki sem jih spoznal na Iliriji. Nekajkrat je šel z nami tudi Piki. Z vlakom smo se preko Postojne odpeljali do naselja Matulji, ki leži osem kilometrov zahodno od Reke, tam izstopili in šli peš do Opatije, kjer smo si kupili kruh, mleko in pasjo klobaso. Odšli smo zgodaj zjutraj in se vrnili pozno zvečer. Dotlej sem hodil na morje samo s starši in bratoma. Najprej v Koper k stricu Svetozarju, očetovemu bratu, ki je delal na obali kot sodnik. Drenjali smo se v njegovem stanovanju, ki je bilo pretesno za vse. Mama ni preveč marala na sonce, zato je nabavljala hrano na tržnici in kuhala, ćale pa nas je čuval na betonski plaži, ki se do danes ni dosti spremenila. Kasneje smo šli nekajkrat v Portorož, kjer smo stanovali v sindikalnem domu nasproti Avditorija. Od tistih počitnic se spomnim vročine, gneče v domu, smradu po hrani v jedilnici, polni družin z vreščečimi majhnimi otroki, in pa seveda peščene plaže, na kateri smo preživljali cele dneve. Moji izleti na morje so dobili čisto novo dimenzijo, ko si je Piki nabavil lambretto. To je bil lep, eleganten in temu primerno občudovan motorin, podoben vespi. Naenkrat mi ni bilo več treba na vlak, da bi prišel na morje. Zdelo se mi je, da nama ves svet leži pred nogami. Večkrat sva se odpeljala na obalo. Po stari cesti, ker avtoceste še ni bilo, to je kar trajalo.

Bila sva polna načrtov in zaupanja v prihodnost. Zmenila sva se, da bo prišel na Akademijo za mano in da bova oba igralca. Vedno je govoril, da bo postal največji slovenski komik. Niti za hip nisem podvomil o tem, da mu bo uspelo. Imel je talent za nastopanje, simpatičen videz in dobrodušen značaj, zaradi katerega je ljudem takoj prirasel k srcu. Spominjal je na slavnega hollywoodskega komika Mickeyja Rooneyja, ki je bil v tistem času med nami zelo priljubljen.

Ampak nato je prišel 17. julij 1961 in je šlo kar naenkrat vse v maloro. Katastrofa za umret!

Bil je ponedeljek. Nedeljski večer sem preživel na obali, kjer sem imel tekmo z vaterpolisti. Tja in nazaj sem se peljal s trenerjem, ki je imel pucha. Tako se je reklo motornemu kolesu, ki so ga izdelovali v avtomobilskem podjetju v Gradcu in je dobilo ime po svojem izumitelju, mehaniku Janezu Puhu, ki je bil Slovenec. Skratka, trener je vozil, jaz pa sem sedel zadaj.

Zaradi šoka, ki je sledil, imam v spominu luknjo. Ne spomnim se, kdaj sva prispela nazaj.