Napak ni mogoče ponavljati v nedogled
O osamosvojitvenem vlaku, ki je za nekaj časa odpeljal, ter razdeljenosti politike in javnosti
Ni mogoče zgodovinsko izgubiti in naprej mamiti javnost z epsko zmago. Napoči trenutek, ko je treba priznati poraz, nehati megalomansko sanjati ter se ponižno lotiti aktualnosti. Tako je mogoče povzeti razmišljanje Katalonca Adama Casalsa, ki je bil pred leti odposlanec katalonske vlade na Dunaju, po osamosvojitvenem fiasku jeseni 2017 pa se je umaknil iz politike. Preveč da je bila toksična.
Zdaj ga, kot je povedal za Delo, predvsem skrbi, da se zaradi covida-19 Katalonija, ki je močno odvisna od turizma, pogreza v eno od največjih socialnih in gospodarskih kriz po državljanski vojni, voditelji pa se vedejo, kakor da jim ni mar. »Še naprej jih zanima predvsem zastava.«
Številke, zdravstveno povezane z novim koronavirusom, so v Španiji alarmantne. »Samo v Kataloniji, ki ima 7,5 milijona prebivalcev, je po uradnih podatkih umrlo več kot 13.000 ljudi [konec marca tudi Casalsov 78-letni, a povsem zdravi oče], v resnici pa najbrž že več kot 20.000. Če bi bili vladajoči politiki res patrioti, za kakršne se označujejo, bi se predvsem ukvarjali z boleznijo in njenimi strahotnimi posledicami.« Podatki, povezani s katalonskim bruto domačim proizvodom, že nakazujejo strmoglavljanje, »saj Barcelono zapuščajo mnoge velike družbe, kot sta Nissan in Siemens. Zapirajo se podjetja in trgovine, ljudje izgubljajo službe.« V drugem trimesečju letošnjega leta se je po uradnih podatkih BDP v primerjavi z enakim obdobjem lani skrčil za petino, medtem ko je brezposelnost z 10,4 odstotka konec lanskega leta do junija narasla na 12,8 odstotka.
Breme polarizacije
A namesto da bi se politično osredotočili na zdravje ljudi, se – vsaj sodeč po razpoloženju v medijih in na družbenih omrežjih v Španiji in Kataloniji – ni mogoče znebiti vtisa, da je veliko predvsem političnega polariziranja. Pa je mogoče za tolikšno novodobno razklanost v državi in regiji kriviti zlasti independentistično strujo? »Pri socialnih gibanjih je bila Katalonija,« kakor razmišlja Casals, »vedno pionirka: kar se je najprej zgodilo med Katalonci, se je potem razširilo še po drugih koncih. Tako je bilo neredko v zgodovini.« Tokrat se je prav tako »začelo pri nas, z obeh strani, prokatalonske in prošpanske. Bolj ko se polarizira Katalonija, denimo z nekdanjim predsednikom Carlesom Puigdemontom, ki že skoraj tri leta živi v eksilu v Belgiji, bolj je razklana Španija, recimo s skrajnodesničarsko stranko Vox.« O tem pričajo javnomnenjske raziskave in »zelo verjetno je, da se bo ob naslednjih volitvah skrajnežem uspelo prebiti celo v regionalni parlament«.
Nemoč
O Quimu Torri, ki mu je špansko ustavno sodišče v ponedeljek odvzelo predsedniško funkcijo, Casals pravi, da je brez Carlesa Puigdemonta precej nemočen. »Zgovorno je, da se je Puigdemont sprl z lastnim desnosredinskim blokom PDeCAT in pred meseci ustanovil novo stranko« (ter ji prisvojil že uveljavljeno ime Skupaj za Katalonijo). Zdaj vleče članstvo k sebi, zaradi česar nastajajo trenja v stranki in celo v vladi, saj so mu nekateri sledili in drugi ne. »Ker je ostala zvesta PDeCATU, je morala pred tedni zapustiti vlado ministrica za podjetništvo in znanje Maria Àngels Chacón.«
Napetosti je čutiti tudi v odnosu do (prav tako vladne) tekmice Republikanske levice Katalonije, ki ji iz zapora – »kar je nemogoča situacija, kakor ni mogoče voditi regije iz izgnanstva« – predseduje nekdanji podpredsednik Oriol Junqueras. »Poleti so na katalonski TV3 intervjuvali oba, Puigdemonta in Junquerasa. Pokazalo se je, da živita v svojem svetu: kaj vse pričakujeta od ljudi in kako nekritična sta do slabega vodenja zdravstvene krize v regiji.«
Nezadovoljna ulica
Nekako tako je razumeti interno vladno razpoloženje v Kataloniji, kjer so nekateri Katalonci, nezadovoljni zaradi ponedeljkove razsodbe ustavnega sodišča v Madridu, takoj preplavili ulice, med protestom pa zažgali nekaj zabojnikov. Torra, ki je ostal brez visokega položaja takoj po odločitvi in javne funkcije ne bo smel opravljati poldrugo leto, je zaprosil sodišče, naj prekliče umik. »Niti strokovnjaki za ustavno pravo se ne strinjajo o tem,« je pojasnil Casals, »ali je bila odločitev, ki je zelo verjetno ne bodo preklicali, ustrezna. Za nekatere je bila pravilna, za druge pretirana«, glede na to, kaj je Torra storil: ker ni hotel med špansko volilno kampanjo pravočasno umakniti z regionalne vladne palače v Barceloni simbolnih sporočil independentizma. »Morda bi lahko modro predvidel, kaj ga čaka ... Vladajoči katalonski politiki so morali vedeti, da bodo izgubili. A zdaj se lahko kot žrtve pritožujejo svetu, češ kako se Španija obnaša do Katalonije.«
Razočaranje
Casals je bil pred leti glas Puigdemontove vlade in zagovornik prehoda v katalonsko republiko, od fiaska z »nespametno razglasitvijo neodvisnosti« oktobra 2017 pa je nad politiko v Barceloni razočaran. Tudi zato, ker »vsem nam, ki smo delali v tujini, po deklaraciji nihče ni povedal, kaj naj storimo«, vsakdo je bil prepuščen samemu sebi. »Vedno sem deloval skladno z zakoni, a si nisem predstavljal, da bodo posledice tako hude ... V življenju ne počnemo stvari zato, da bi izgubili, ampak da bi zmagali. Katalonska independentistična politika pa še naprej izgublja, to ne vodi nikamor.«
Medtem ko je Torro že nasledil Pere Aragonès, ki bo »verjetno prav tako delal po nareku«, naj bi predčasne volitve organizirali na začetku februarja. »Morda jih bo določil tudi zmerni katalonizem, gotovo pa koronavirus in huda kriza,« je dodal Casals, ki se ne namerava vrniti v politiko, od španske pa pričakuje, da bo že enkrat »našla rešitev za katalonske voditelje v zaporu in eksilu«. Gordijski vozel je treba presekati.
• Katalonsko politiko v veliki meri določa Carles Puigdemont iz eksila.
• Razdeljenosti je veliko.
• Katalonijo je močno prizadel novi koronavirus.