Petra Pogorevc
Rac
39. DEL
Ne vem, ali je bilo to zjutraj, čez dan ali zvečer. Vem samo, da so pred našo hišo stali miličniki. »Kam pa vi?« »Stanujem tukaj.«
»Kako vam je ime?«
»Polič Radko Rac.«
»Aja? Kar naprej.«
S sabo sem imel boršo, v njej pa trenirko in kopalke. Šel sem gor po stopnicah. Vrata v naše stanovanje so bila odprta, skoznje pa so prihajale in odhajale postave v uniformah. Stopil sem noter in v dnevni sobi najprej zagledal Pikijevo mamo, očeta in starejšega brata, potem pa še našo mamo in ćaleta ter Vaskota in Cverota. Pikijeva mama je ves čas jokala. Pomislil sem, da je čudno, ker so tam vsi razen njega, in takrat mi je potegnilo, da se mu je najbrž zgodilo nekaj hudega. Mračna slutnja me je povsem ohromila. Nisem več vedel, kaj naj rečem in kam naj se dam.Mama me je na skrivaj potegnila v kuhinjo.
»Si v redu?«
»Ja, gor grem.«
S tem »gor« sem mislil na Klub novinarskih in filmskih delavcev, ki je deloval na vrhu naše stavbe. Klubski prostor je bil velik in lepo urejen, s šankom in več mizami, imel pa je tudi svojo teraso. Pravila kluba so bila stroga in so določala, da mora biti ob nedeljah zaprt. Ob delavnikih je smel biti odprt do polnoči, ampak samo za člane.
Mulci iz soseščine smo kljub pravilom večkrat odšli tja na šverc, da bi se družili, kvartali in podobno. Poznali smo fanta, ki je bil nekakšen oskrbnik kluba in je imel ključe. Rad nas je vabil gor, najbrž se je pred nami malo važil. Prejšnjo noč je, čeprav je bila nedelja, zgoraj praznoval rojstni dan.
Mama je bila tako čudna, da me je nenadoma zazeblo.
»Nikamor ne boš šel. Piki je umrl.«
Ni rekla, da se je ubil, ampak da je umrl.
»Kako umrl? Kaj umrl? Kdo umrl?«
»Baje je bila nesreča. Rac, kaj ste počeli v tistem klubu?«
Končno je izdavila, da je Piki prejšnjo noč padel s terase. V Delu je bila naslednjega dne objavljena notica z naslovom »Nesrečno naključje?«, v podnaslovu pa je pisalo: »S sedmega nadstropja padel devetnajstletni mladenič in se ubil.« Razlog za nesrečo naj bi bil alkohol.
Pikijeva tragična smrt je mračna zgodba s čudnim in neraziskanim ozadjem. Takrat so nas miličniki vse zaslišali, tudi mene, čeprav me tisto noč ni bilo v Ljubljani. Med drugim so nam hoteli podtakniti, da smo člani kluba Črne mačke; to naj bi bila »združba samomorilcev«, za katero se pravzaprav sploh ni vedelo, ali zares obstaja. O Črnih mačkah so se novinarji razpisali vsakič, ko se je razvedelo ali pa tudi samo domnevalo, da je kdo naredil samomor.
To je bilo aktualno že takrat, ko sem se vpisal na Akademijo, se pravi na začetku šestdesetih, še bolj zloglasen pa je klub Črnih mačk postal v sedemdesetih, ko je naredilo samomor več sinov takratnih socialističnih veljakov. Za vse samomorilce so avtomatično sklepali, da so bili člani te združbe. Po mojem je bilo vse skupaj izmišljeno. Preveč bebasto je, da bi bilo res. In to, da so hoteli Pikiju obesiti samomor, se mi je zdelo in se mi še danes zdi absurdno in noro.
Nekaj dni po tragičnem dogodku sem šel z mamo na teraso, da bi ji pomagal obesiti perilo.
Ne spomnim se več, zakaj nisem šel gor sam; najbrž sem potreboval njeno prisotnost, da mi je vlila poguma. Ne vem, kaj me je zagrabilo, ampak kar naenkrat sem odložil škaf s perilom, stopil do ograje in jo preplezal. Znašel sem se na strehi, s katere je zdrsnil Piki, in začel hoditi po njej vzdolž naše ulice. Mama je bila čisto zablokirana od strahu, da bom padel dol in se ubil. Pred očmi se ji je zavrtel črno-bel film o otročičku, ki pada z bombardiranega nadvoza ...Hodil sem zravnano, resno, počasi in molče. Kot v transu. S slemena naše hiše sem prestopil na sosednjo in nadaljeval, dokler nisem butnil v zid hiše na številki dve, v kateri ima prostore Vzajemna. Šele tam sem pogledal navzdol ter dojel, kaj počnem. Ustrašil sem se globine, dohitela me je zavest. Po vseh štirih sem se odplazil nazaj in spet preplezal ograjo. Na terasi so me pričakale mamine klofute. Jokala je in me klofutala, neusmiljeno, do onemoglosti ...
Vse skupaj me je grozljivo prizadelo.
Izgubil sem najboljšega prijatelja.
Prvega in največjega, dolgo edinega.