Najlepša ženska na svetu
Hedy Lamarr Hollywoodska zvezda je po smrti pritegnila svetovno pozornost kot izumiteljica
V tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja je hollywoodska filmska zvezda Hedy Lamarr (1914–2000) veljala za najlepšo žensko na svetu, v zadnjega četrt stoletja, zlasti po smrti, pa je znova pritegnila globalno pozornost, tokrat kot izumiteljica. Knjige, dokumentarni filmi, razstave, nagrade in drugi dogodki z njenim imenom nas spominjajo na dejstvo, da je že v 40. letih Lamarrova razumela, kako bi brezžična komunikacija lahko bila varna pred motnjami in prisluškovanjem.
Ameriški patentni urad je Lamarrovi in njenemu kolegu, skladatelju Georgeu Antheilu, izdal patent št. 2.292.387 za »tajni komunikacijski sistem.« Ta tehnična rešitev med drugo svetovno vojno ni bila uporabljena, vendar se je desetletja pozneje izkazala za vizionarsko. Na njeni podlagi so lahko ustvarili sodobne rešitve za brezžično komunikacijo, ki jih danes uporabljamo skoraj vsi: GPS, WLAN, bluetooth ... Razstava judovskega muzeja na Dunaju, rodnem mestu Lamarrjeve, ni po naključju imenovana Lady Bluetooth – Hedy Lamarr (na ogled bo do 8. novembra).
Hedy Lamarr se je rodila nekaj mesecev po izbruhu prve svetovne vojne kot Hedwig Eva Maria Kiesler v dokaj premožni družini asimiliranih avstro-ogrskih Judov. Oče, po rodu iz Lvova v Ukrajini, je bil direktor banke na Dunaju; njena mati, iz bogate budimpeštanske družine, je bila ljubiteljica umetnosti. Hedwig je že pri šestnajstih letih igrala v filmu slovitega dunajskega Sascha-Filma. Takoj potem je zapustila šolo in se posvetila igralstvu, v tem pa jo je podpiral znani režiser Max Reinhardt, ustanovitelj Salzburškega poletnega festivala, ki jo je imel za »najlepše dekle na svetu«.
Hedwig Kiesler je postala slavna igralka že kot najstnica, z angažmaji v dunajskih in berlinskih gledališčih. Pred devetnajstim rojstnim dnem je imela večje vloge v petih filmih. Njena najslavnejša vloga v Evropi je bila v češkoslovaškem celovečernem filmu Ekstaza režiserja Gustava Machatýja. Hedwig je igrala emancipirano mlado žensko, ki je starejši, nezainteresiran mož (igral ga je hrvaški igralec Zvonimir Rogoz) ne razume. Ekstazo so si zapomnili kot prvi celovečerni film s prizorom popolnoma gole ženske in tudi kot prvi umetniški film z bližnjim kadrom ženske, ko doživlja orgazem.
Istega leta je Hedwig sklenila zakonsko zvezo, podobno kot v Ekstazi. Poročila se je s skoraj petnajst let starejšim industrialcem Fritzem Mandlom, generalnim direktorjem avstrijske tovarne streliva Hinterberger. Ljubosumni Mandl ji je prepovedal igranje, a je zakonska zveza trajala le štiri leta. Hedwig se je preselila v Pariz, nato v London. Tam se je o nadaljevanju kariere pogovarjala z znanim filmskim producentom Louisom B. Mayerjem (Metro-Goldwyn-Mayer) in kasneje ji je ponudil sedemletno pogodbo v Hollywoodu. Hedwig jo je sprejela.
Vizionarska ideja
Hedwig Kiesler je v Hollywoodu spremenila ime in priimek v Hedy Lamarr. Bleda, nežna koža, mačje oči, specifičen odtenek rjavih las, ne nazadnje oglaševalska mašinerija, ki je igralko predstavila kot glamurozen hollywoodski sanjski lik, so prinesli pričakovani tržni uspeh. Prvi film Lamarrove v ZDA je bil Alžirija (1938). V njem in vrsti filmov zatem je igrala elegantno, razkošno oblečeno žensko z dragim nakitom, popolno pričesko in brezhibnimi manirami, Francozinjo ali Rusinjo, Dunajčanko ali Židinjo v izgnanstvu. Igrala je s takratnimi največjimi filmskimi zvezdniki: Spencerjem Tracyjem, Clarkom Gablom, Jamesom Stewartom ... Bila je Dalila v svetopisemskem spektaklu Samson in Dalila (1949), ki ga je režiral Cecil B. DeMille. Fotografije Lamarrove v tej vlogi so bile na naslovnicah ilustriranih revij v številnih državah: v ameriškem Newsweeku, pariškem Cahiers du Cinéma, dunajskem Wiener Illustrierte in številnih drugih.
Kljub temu hollywoodske zabave niso bile edino, kar jo je zanimalo. Njen hobi so bili izumi. Še pred japonskim napadom na Pearl Harbor 7. decembra 1941, po katerem so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno, je Lamarrova razmišljala, kako bi pomagala v vojni proti Hitlerju. S prijateljem, skladateljem Georgeom Antheilom, je vložila patentno prijavo za varno brezžično krmiljenje torpeda. Genialna ideja Lamarrove in Antheila je bila, da radijska povezava s torpedom ni le na eni frekvenci, ampak da po določenem algoritmu (podobno kot valj v mehanskih glasbenih inštrumentih) hitro skače iz ene frekvence v drugo. Sovražnik nima možnosti za prisluškovanje nenehno spreminjajočih se frekvenc niti oviranja komunikacije. Odobritev patenta sta Lamarrova in Antheil dobila avgusta 1942, vendar ga ameriška vojska takrat ni mogla – ali ni hotela – uresničiti. To je storila šele v začetku 60. let, ko so se izumiteljske patentne pravice Lamarrove in Antheila iztekle.
Lamarrova je pomagala ZDA v vojnih prizadevanjih tudi na druge načine. Z nekaterimi igralci in zvezdniki je uspešno prodajala vojne obveznice. Ugotovila je tudi, da bi bila Coca-Cola lažje na voljo vojakom na fronti, če bi bila v vodotopnih tabletah. Vendar ta njena ideja ni bila uspešna.
Šest zakonskih zvez, šest ločitev Tudi zasebno življenje Hedy Lamarr je bilo burno. Leta 1939 se je uradno ločila od prvega moža, industrialca Mandla. Istega leta se je poročila s precej starejšim filmskim scenaristom Eugenom Markeyjem. Posvojila sta sina, s katerim je Hedy kasneje prekinila stike. V tretjem zakonu z angleškim igralcem Johnom Loderjem je rodila hčerko (1945) in sina (1947). Niti ta zakonska zveza ni trajala dolgo niti četrta, z džezovskim glasbenikom in lastnikom nočnega kluba Ernestom Staufferjem. Njen peti zakon je trajal pol desetletja. Hedy Lamarr je v drugi polovici petdesetih let imela svoje podjetje za filmsko produkcijo, a ga je pozneje zaprla zaradi finančnih izgub. Svoj zadnji film je posnela leta 1958 ( The Female Animal). Leta 1960, ko je dobila svojo zvezdo na hollywodskem pločniku slavnih, je bila že upokojena igralka.
V poznih 60. letih je Hedy Lamarr zapustila Hollywood. Preselila se je v New York. Številne kozmetične operacije so ji deformirale obraz. Redko se je pojavljala v javnosti in tožila tiste, ki so brezpravno uporabljali njeno ime in podobo. V starosti je prejela nekaj priznanj za izumiteljske dosežke: ameriške zračne sile in korporacija Lockheed Martin so ji podelile nagrado milstar, nato je prejela nagrado sklada Electronic Frontier, pa nagrado ameriškega izumiteljskega kluba, avstrijskega združenja patentnih lastnikov in izumiteljev ...
Januarja 2000, dobra dva meseca po 85. rojstnem dnevu, je umrla. Njen pepel so raztresli v Dunajskem gozdu. Mesto Dunaj je odločilo, da Hedy Lamarr na tamkajšnjem centralnem pokopališču dobi častni grob. Na plošči ob njem je napis v angleščini: »Filmi imajo določeno mesto v določenem obdobju. Tehnologija je za vedno. Hedy Lamarr – igralka, izumiteljica; 9. november 2014, Dunaj – 19. januar 2000, ZDA. V Nemčiji, Avstriji in Švici je 9. november dan izumiteljev, kar je datum rojstva Hedy Lamarr.