Gledališče je živa umetnost, ki zahteva neposreden stik
Ajda Rooss, umetniška vodja festivala Lutke Soočanje z novo družbeno in ustvarjalno realnostjo z vrsto uprizoritvenih presežkov
Nocoj odpira vrata 15. mednarodni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2020, ki prinaša dvanajst uprizoritev in dve instalaciji umetnikov iz Francije, Belgije, Portugalske, Češke, Španije in Slovenije.
Pogovarjali smo se z umetniško vodjo festivala Ajdo Rooss, ki ji je kljub oviram in negotovosti uspelo pripraviti raznolik program z vrhunskimi izvajalci in ustvarjalci. Vrhunec letošnjega festivala bo premierna predstava za odrasle Tihožitje.
Letošnja izvedba festivala prihaja v negotovih časih, zaradi česar je bilo sestavljanje programa najbrž poseben izziv.
Zagotovo. Program smo sestavljali in razdirali skladno s spreminjanjem epidemiološke slike ter z možnostmi prehajanja meja. Poslovili smo se od nekaterih lutkovnih mojstrovin, kot je na primer predstava Véliki kozel belgijske plesno-gledališke skupine Cie Mossoux-Bonté, katere gostovanje smo načrtovali v sodelovanju s Cankarjevim domom in Borštnikovim srečanjem. Na stičišču s festivalom Mesto žensk naj bi se zgodil drzen lutkovni feministični manifest Črna soba ene od najperspektivnejših celostnih lutkovnih umetnic Yngvild Aspeli. Tudi brutalna Shakespearova različica o brezobzirni težnji po moči Nemi Macbeth kanadske skupine La Fille du Laitier ter vizualni diskurz M.A.R. španske vizualne umetnice Andree Díaz Reboredo sta pomaknjena v neotipljivo prihodnost.
Epidemija je omejila naše visoke cilje o konceptu festivala. Pred nami je okrnjen program, večinoma namenjen odraslemu občinstvu, ki prinaša vrsto inovativnih uprizoritvenih presežkov. Situacija nas je prisilila k večji odprtosti in fleksibilnosti. Bolj kot kadarkoli doslej verjamemo v nujnost in smisel realizacije gledališča ter njegovega praznovanja.
Kaj je bila največja ovira pri postavitvi festivala?
Začetna težava so bila zagotovo sredstva. Nekaj jih prispeva ministrstvo za kulturo, večji del pa moramo zagotavljati iz lastnih prihodkov, ki jih letos tako rekoč ni. Zato smo se odločili, da bo število gostujočih skupin brutalno zmanjšano, kar se je v nadaljevanju še zapletlo. Poleg gradbenih del v hiši je največ izzivov prineslo manevriranje s politikami nenehno spreminjajočih se ukrepov tako pri nas kot v tujini. Največ odpovedi je bilo zaradi odreditve neizogibne karantene umetnikom ob vrnitvi v matično državo, iskanja ustreznih certificiranih laboratorijev, časovne stiske pri načrtovanju obiska laboratorija, potovanja in prehoda slovenske meje v manj kot 48 urah od izdaje negativnega testa, nekaj je bilo odpovedi letov. Veliko je bilo klicev na pristojne institucije ter precej neoprijemljivih in izključujočih se odgovorov. Seveda se zavedamo, da snujemo festival v času nenehnih sprememb, in zdi se, da bodo stvari preprostejše, ko bo vzpostavljen vseevropski režim prehajanja meja. Nekaj je bilo še drugih vzrokov: na primer ena od španskih ustvarjalk prihaja iz dela Madrida, v katerem je bila znova odrejena obvezna karantena, rusko gledališče Karlsson Haus – načrtovali smo gostovanje predstave Biografija – je odpovedalo gostovanjen iz drugačnih razlogov – dve igralki, ki prihajata iz Belorusije, bi lahko zapustili Rusijo, a bi bila zaradi trenutne politične situacije vrnitev nazaj precej negotova. No, negotovost za umetnike, ki prihajajo, še vedno obstaja, kajti režim v matičnih državah se ob njihovem prihodu lahko spremeni, tako da morajo v resnici biti zelo pogumni.
Tudi tokrat pokrivate široko paleto tem z močnim družbenopolitičnim nabojem, ekološka sporočila, vprašanje staranja in osebne emancipacije.
Družbena angažiranost je tudi sicer stalni del repertoarja Lutkovnega gledališča Ljubljana, tako da s programom festivala nadaljujem to našo usmeritev. Na aktualna družbena vprašanja se odzivamo z raznovrstnimi vizualnimi uprizoritvenimi izrazi, razmišljamo o problematiki antropocentrizma oziroma vplivu človeka in tehnologije na ekosistem, svobodi posameznika, distopičnih scenarijih, o kompleksnosti in neurejenosti sveta. Sprašujemo se, ali je zgolj kritični komentar dovolj za soustvarjanje družbenih sprememb in novih možnosti. Zdi se, da smo na točki, ko ima tudi gledališče priložnost, da na novo premisli svoje poslanstvo.
Festival je močno prepleten z ustvarjalnim tkivom mesta. Sodelujete s številnimi ustanovami, odvija se na različnih koncih mesta, tudi v povezavi z drugimi dogodki.
Delno je ta prepletenost posledica prenove Šentjakobskega odra, ki je za nekaj časa ohromila naše delo tudi na drugih odrih in nam onemogočila, da bi celoten festival izvedli v matičnem gledališču. Hkrati je to zavestna odločitev, saj smo že na prejšnjih festivalih sodelovali z vrsto producentov in poskusili narediti festival ne samo za praznik lutkovnega gledališča, temveč vse Ljubljane, da ne rečem Slovenije. Festival Lutke se bo torej odvil na različnih ljubljanskih prizoriščih – v Stari mestni elektrarni, Kinu Šiška, Pionirskem domu ter Hiši otrok in umetnosti.
Kaj bi veljalo izpostaviti v letošnjem programu, česa se še posebej veselite?
Festival začenjamo s francosko skupino Yôkaï in predstavo
Zatočišče, ki ob ekološki katastrofi postavlja pred nas vprašanje, ali so še kje prostori, v katerih bi se počutili varne. Mehaničnost duše
Eh man hé španske skupine Zero en Conducta je poskus osvoboditve posameznika, da stopi po poti lastnih upov in sanj. Ranljivost staranja in osamljenosti riše senzitivna, poetična filigranska zgodba Čajka belgijsko-čilskega tandema avtoric Natache Belove in Tite Iacobelli. Portugalska predstava To ni Gogoljev nos, lahko pa bi bil ... s ščepcem pridiha Jacquesa Préverta skupine A Tarumba je nadrealistična ekshibicija, polna nesmislov, ki vtika svoj nos v smrad trenutne svetovne politike. Odpiramo oziroma sproščamo tudi meje dojemanja prostora lutkovne umetnosti in animiranih form ter ga razpiramo s svežimi dosežki sodobne slovenske novomedijske umetnosti, ki jih uvrščamo v prostore Kina Šiška. Slovenski intermedijski umetnik in kreativni programer Tadej Droljc se bo predstavil s svežo in podaljšano različico avdiovizualnega nastopa Žarkolom,
ki bo doživel premiero v okviru štiridesetletnice Laibacha v Delavskem domu Trbovlje. Sveža je tudi Poslednja skušnjava Vlada Repnika z animacijo svetlobnega parka.
Vrhunec festivala je premierna uprizoritev predstave za odrasle Tihožitje Lutkovnega gledališča Ljubljana in Flote, zavoda za kulturo, v režiji Tina Grabnarja. Devet poskusov, kako ohraniti življenje
poskuša z radikalnimi uprizoritvenimi pristopi z aspekti taksidermije razpreti relevantna etična in filozofska vprašanja: Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kako razumeti pojav in način obstoja ter kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? In navsezadnje, kaj pomeni to življenje odvzeti?
Predstava ustvarja življenje tam, kjer ga ni, in oživi tisto, čemur smo mi, ljudje, odvzeli življenje.
Živimo v času negotovosti. Kako trenutno vidite prihodnost festivala?
Težko bi rekla, da se na tej točki lahko sprijaznimo s tem, da se bo gledališče preselilo na splet in da prekinitev prehajanja meja pomeni tudi konec mednarodne izmenjave, torej preusmerjanje v prikaz produkcije lokalnih umetnikov, kar je v zadnjem času najpogostejša odločitev festivalskih programerjev. Ravno mednarodni pretok in umetniške izmenjave so močno vplivale na učinkovito preobrazbo in razvoj sodobnega lutkarstva, ki je gotovo ena od bolj mobilnih oblik gledališke umetnosti. Smo v času, ki od nas zahteva poenostavitve predvsem v strukturah, sistemih delovanja, manj v formatih ter vsebinah izrazov. Tudi preusmeritev v digitalna oziroma instalacijska dela, tako imenovane 'covid friendly formate', trenutno ne zadovoljuje naših umetniških stremljenj, predvsem pa angažira drugo strukturo ustvarjalcev in je največkrat vezana na uporabo novih tehnologij. Ne verjamem, da nagovor v obliki spletnega prenosa lahko nadomesti doživljanje gledališča v živo. Takšna oblika je lahko zanimiva, vznemirljiva, celo uspešna, če jo vrednotimo skozi perspektivo širine dosega naslovnikov – ne govorimo več o gledalcih –, torej njeno širšo dostopnostjo. Matija Solce, gost letošnjega festivala Lutke, je v času zaprtja gledališč v živo predvajal svojo predstavo in koncert na ruskem družbenem omrežju vkontakte in v dnevu 'streamanja' imel kar 78.000 ogledov. Takšen ogled je lahko zanimiv, a ni primerljiv z vseobsegajočim gledališkim doživetjem. Gledališče je živa umetnost, ki zahteva neposreden stik z občinstvom, in prav v tem stiku, pretoku, se skriva njegov čudež. Lutke so bile festival, ki se je v preteklih letih z vrhunskim programom sodobne lutkovne umetnosti uvrstil visoko na zemljevid referenčnih festivalov po Evropi. Vsekakor bi radi z inovativnimi načini preoblikovanja festivalske profilacije svoj odtis še poglobili.
Na aktualna družbena vprašanja se odzivamo z raznovrstnostjo vizualnih uprizoritvenih izrazov, razmišljamo o problematiki antropocentrizma oziroma vplivu človeka in tehnologije na ekosistem, svobodi posameznika, distopičnih scenarijih, kompleksnosti in neurejenosti sveta.