Poezija je zmeraj politična

Pesnica Safiya Sinclair, ki je odraščala v rastafarijanski družini v Montego Bayu na Jamajki, je za prvo knjigo, pesniško zbirko Kanibal, pred leti dobila vrsto nagrad, bila je med inalisti za literarno nagrado ameriškega Pena, bila je tudi med nominiranimi za nagrado Dylana Thomasa. Zdaj bodo njeno knjigo izdali tudi v Veliki Britaniji, še dve leti pa bo čakala na izid svojega dela Kako reči Babilon: spomini na Jamajko, v katerem ob razgrinjanju zgodovine rastafarijanske vere in dediščine kolonialnih časov opisuje odraščanje ob strogem očetu, sicer reggae glasbeniku, in mami, ki je svoje otroke navajala na branje knjig.

Za knjigo je na lanski dražbi največ ponudila založba Simon & Schuster, izid je predviden šele januarja 2023. Ob včerajšnjem izidu svoje pesniške zbirke na Otoku, kjer so včeraj slavili nacionalni dan poezije, je avtorica za revijo Bookseller povedala: »Poezija je zmeraj najprej politična. Zmeraj, ko me vprašajo, ali je moja poezija politična, odgovorim, da že dejstva, da govorim angleško, ni mogoče ločiti od političnih dejstev, govorim in pišem angleško zaradi čezatlantske trgovine s sužnji, zaradi kolonializma. Mnoge pesnike muči zgodovina njihovega jezika in to, da izvira iz nasilja, a ravno zato je treba poslušati različne glasove, ki govorijo o naši sedanjosti – in ne le sedanjosti. Te stvari se dogajajo že stoletja, a šele zdaj smo pozorni nanje.«