o upanju na cepivo in imunski odziv na covid-19

Alojz Ihan dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Vreviji Science je bil 21. septembra objavljen zanimiv članek epidemiologov z univerze Princeton o dolgoročnih perspektivah in scenarijih epidemije covida-19. Med dejavniki, ki bodo odločili, ali bo epidemija čez pet let le še kratko zgodovinsko poglavje ali pa mora, zaradi katere sploh ne bo več mogoče prepoznati nekdanjega sveta, je res odločilen samo eden – narava našega imunskega odziva proti sars-cov-2. Po srečnejšem scenariju (imunost, ki v prihodnjih sezonah ščiti vsaj pred težjo obliko bolezni) bo vzpostavitev ravnovesja z virusom zahtevala še kakšen val epidemije in kakšen milijon življenj ter »samo« še leto ali dve svetovnega kaosa. Po slabšem scenariju (imunost, ki v prihodnjih sezonah ne preprečuje težjih potekov bolezni) se bo svetovni kaos podaljšal v nedoločen čas, pričakovana življenjska doba ljudi se bo znižala, človeška zgodovina pa zavila v nepredvidljive smeri. Tako zelo nepredvidljive, da takih scenarijev trenutno sploh ni v strategijah in izračunih bančnikov, ekonomistov, politikov, gospodarstvenikov. Vsi računajo na skorajšnjo normalizacijo in »novo normalnost«, ki bo le modifikacija v zgodovini že videnih pokriznih vzponov in prerazporeditev moči.

Analiza torej daleč na prvo mesto postavlja karto, ki je trenutno že položena na igralno mizo pred nami in je, kakršna pač je, le da je še nismo obrnili oziroma nam je ni uspelo razkriti. Za imunost gre. Vpliv morebitnega uspešnega cepiva sicer lahko pomembno zmanjša število žrtev in skrajša obdobje pandemskega kaosa – a predvsem v primeru prvega, srečnejšega scenarija, saj je tudi uspeh cepiva navsezadnje odvisen predvsem od narave našega imunskega odziva proti virusu. Manj verjetno namreč je, da bi bilo mogoče izdelati dolgoročno uspešno cepivo, če je imunska zaščita proti »naravni« virusni okužbi zgolj kratkotrajna – čeprav tudi izdelava cepiva, ki ščiti uspešneje od okužbe, ni nemogoča, primer je cepivo proti virusu HPV.

Učinkovito cepivo torej ne bo odločilno za naš dolgoročni odnos do virusa, bi pa prihranilo veliko življenj in skrajšalo trajanje pandemije (z vsemi gospodarskimi in družbenimi posledicami). Brez uspešnega cepiva bi bila družbena cena pandemije precej večja, posebno v delih sveta, kjer »ne znamo« dobro umirjati epidemije – zahodnjaški svet zaradi »svobodnjaštva« ter nerazviti svet zaradi nedelujočih držav in zdravstvenih sistemov. Kitajska in velik del Azije z zadrževanjem epidemije nimajo tako velikih držav, in to ima na koncu lahko tudi velike geopolitične in civilizacijske posledice tudi v primeru »dobrega scenarija«.

Dejstvo namreč je, da je pandemija povzročila svetovni kaos, ki je moreč za vse. Čeprav se teoretiki zarot tolažijo, da obstajajo politiki in »centri moči«, ki jim pandemija ustreza (in so jo zato celo izzvali), je to žal samo prazna tolažba. Resnica je manj veličastna – vsem na planetu se tresejo hlače. Če svet stoji, tudi finančni »centri moči« izgubljajo na stotine milijard, države drvijo v neizogibne dolžniške krize, politiki pa še kako dobro vedo, da bo podaljševanje sedanjih razmer privedlo do revščine, nezadovoljnih ljudi, družbenih kriz, uporov in spopadov, ki praviloma odplavijo tudi politično oblast.

A kljub zavedanju o škodi, ki jo povzroča odziv na pandemijo, trenutno na svetu ni politikov (razen nekaj diktatorjev), ki bi si upali sprejeti strategijo »prepuščanja naravnemu poteku epidemije« – brez družbenih ukrepov za njeno zadrževanje. Po izkušnjah od drugod (Bergamo, Brazilija) lahko virus brez zadrževanja v nekaj mesecih okuži tudi več kot polovico populacije, od katere pet odstotkov potrebuje bolnišnično oskrbo, umre pa od 0,2 do odstotek okuženih, odvisno od starostne strukture populacije. V Sloveniji imamo velik delež starostnikov, zato bi bilo število umrlih v primeru slabo zadržane epidemije veliko. Pri tem bi v Sloveniji večji obseg epidemije prinesel tudi množičen izpad zdravstvenih delavcev zaradi covida-19. Kako bi naš zdravstveni sistem, ki tudi brez epidemije nima ustrezne zmogljivosti, ob dodatnem množičnem izpadu zdravstvenih delavcev ustrezno oskrbel še dodatnih deset tisoč in več bolnikov s covidom-19? Kako bi se pri tem spopadli še z dodatnim problemom, da bi covid-19 v tem primeru vdrl v bolnišnice in postal hospitalna okužba, ki bi onemogočila zdravljenje številnih skupin bolnikov (onkološki, imunosuprimirani, kardiovaskularni, pulmološki, večji operativni posegi) – saj so zapleti zdravljenja s hospitalnim covidom-19 v teh primerih precej hujši od tega, da osnovne bolezni sploh ne zdravimo. Uresničitev želje, naj se nehamo ukvarjati z epidemijo in se posvetimo »pravim boleznim«, lahko hitro privede v stanje, ko se bomo prisiljeni ukvarjati samo še z epidemijo.

Princetonski epidemiologi seveda pravilno opozarjajo, da dolgoročno objektivno še premalo vemo o lastnostih našega imunskega odziva proti sars-cov-2, da bi upanje v boljši scenarij lahko utemeljevali z realnimi podatki. A dejstvo je, da z ukrepi zadrževanja epidemije trenutno prav vsi, politiki, ekonomski strategi, banke, podjetniki in ljudje kot posamezniki računamo samo na prvi, ugodnejši scenarij – da imamo proti virusu imunski odziv, ki nas bo v primeru okužbe naslednjo sezono zaščitil vsaj pred težjim zbolevanjem za covidom-19. Scenarij B pa puščamo v območju nezamisljivega – ker je upanje tako globoko v naših genih, da brez njega sploh ne bi bili ljudje.

Z ukrepi zadrževanja epidemije vsi računamo samo na prvi, ugodnejši scenarij – da imamo proti virusu imunski odziv.