Slovenska manjšina kot folkloristični okrasek

Stota obletnica plebiscita na Koroškem Avstrija ne zagotavlja mednarodno in nacionalno zajamčenih pravic koroških Slovencev

Ob stoti obletnici plebiscita na Koroškem Avstrija ne zagotavlja mednarodno in nacionalno zagotovljenih pravic koroških Slovencev.

Obletnica je ovita v slogane o »dobrem sožitju in dvojezični Koroški«, vendar pravice avtohtone slovenske manjšine ostajajo neizpolnjene. Zato študentski klubi pozivajo k bojkotu proslav.

Germanizacija Koroške je popolna, tamkajšnji Slovenci se soočajo z nenormalnim številčnim nazadovanjem. Leta 1920 jih je bilo kakih 80.000, leta 2001 pa 13.000. Zdaj jih je še manj.

Pred plebiscitom je avstrijska stran izvajala spretno propagando v slovenščini in zagotavljala, da bo slovenski jezik v Avstriji tudi po plebiscitu užival enakopraven status z nemščino.

Prihaja 10. oktober in z njim velika obletnica, stota obletnica plebiscita na Koroškem, kar je redka priložnost, ko se matični narod spomni na svojo manjšino. Preostali čas je slovenska narodna skupnost, ki je po prvi svetovni vojni in določitvi državne meje med takratno Kraljevino SHS in Avstrijo ostala v sosednji državi, precej pozabljena.

Prihodnjo soboto bosta državi zaznamovali stoto obletnico koroškega plebiscita, njegov izid leta 1920 je usodno zaznamoval življenje Koroške in tamkajšnjih Slovencev. V Avstriji je ostala desetina ega telesa. Desetega oktobra bo v Celovcu skupna proslava, ki se je bosta udeležila slovenski in avstrijski predsednik, Borut Pahor in Alexander Van der Bellen.

Jubilejno leto spremljajo številna spraševanja, kaj je sploh mogoče obhajati. Čeprav je letošnje slavje ovito v slogane o »dobrem sožitju in dvojezični Koroški«, pravice avtohtone slovenske manjšine ostajajo neizpolnjene. Koroški Slovenci so se nadejali, da se bodo ob stoti obletnici rešile vsaj nekatere manjšinske zadeve, a se ni zgodilo nič.

Skupna proslava

O skupnem zaznamovanju jubilejne obletnice koroškega plebiscita sta se predsednika obeh držav načeloma dogovorila že lani, ob uradnem obisku Pahorja na Dunaju in ko se je ta o zamisli posvetoval s predstavniki manjšinskih organizacij na Koroškem. Med letošnjim julijskim bilateralnim srečanjem pa sta predsednika sprejela usklajen okvirni program spominske slovesnosti in načrt spremljevalnih dogodkov. Kot so poudarili, je slovesnost zasnovana kot sporočilo sožitja med slovenskim in avstrijskim narodom in sosednjima državama ter v evropskem duhu.

Skupno spominsko zaznamovanje plebiscita je treba razumeti v širšem okviru, Slovencem in

Avstrijcem ponuja priložnost za refleksijo o preteklosti in hkrati vpogled v prihodnost in priložnosti evropskega sobivanja, pravi Pahor. Koroško zaznamovanje primerja z letošnjo stoto obletnico požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu, pri čemer si predsednik želi, da bi bila proslava »enako navdihujoča«, kot je bila nedavna tržaška, ob kateri se je srečal s predsednikom italijanske republike Sergiem Mattarello.

Kritike in odpor

Med koroškimi Slovenci obstajajo zelo različna mnenja o tem, mnogi se praznovanj ob 10. oktobru ne bodo udeležili, ker, kot poudarjajo, nimajo česa praznovati. Zlasti kritični so klubi študentskih organizacij z Dunaja, Gradca in Koroške. »V jubilejnem letu 2020 vsi govorijo o dobrem sožitju in izboljšanem ozračju med večinskim prebivalstvom ter slovensko avtohtono manjšino. Koroški slovenski študentje in študentke v okviru akcije Deset

do desetega že mesece, vsakega 10. v mesecu, dokazujemo, da ni tako,« so zapisali v nedavnem tiskovnem sporočilu.

Opozarjajo na neizpolnjene obljube in zaveze dežele Koroške in republike Avstrije, ki so zapisane v senžermenski mirovni pogodbi in avstrijski državni pogodbi oziroma njenem 7. členu. Avstrija je pri tem pozabila, da so Slovenci organizirali edini učinkovit upor, odporniško gibanje v Avstriji, kar je bil eden od glavnih razlogov, da je Avstrija od zaveznikov leta 1955 sploh dobila državno pogodbo in s tem samostojnost. Študentski klubi se zato zavzemajo za ukinitev praznovanj, v katerih je manjšina samo folkloristični okrasek, oziroma zahtevajo bojkot prireditev.

Nezadovoljstvo zaradi tega, ker se avstrijska politika in vse tri krovne politične organizacije ne zavzemajo dovolj aktivno za uresničitev medo in nacionalno zakonsko določenih pavic koroških Slovenk in Slovencev, izraža tudi civilna iniciativa Skup ( Slovenski konsenz za ustavne pravice).

Podpirajo jo številni predstavniki manjšine, med njimi priznani koroški odvetnik Rudi Vouk. Sam pove, da se obletnice – znano je, proslave vsako leto potekajo z izrazito nemškonacionalno konotacijo – pač ne bo udeležil.

Mednarodni kontekst

»Koroški plebiscit 10. oktobra 1920 je bil finale daljšega dogajanja, ki ima globoke korenine že v habsburški monarhiji, v njenih zadnjih desetletjih, in seveda doživi dodaten pospešek po mariborskem prevratu jeseni 1918,« razlaga zgodovinar Andrej Rahten. V monografiji Po

razpadu skupne države (Celjska Mohorjeva družba, 2020) govori o slovensko-avstrijskih razhajanjih od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita ter pojasnjuje politično in diplomatsko zgodovino. V obdobju 1918–1920 se je odvijala na več ravneh. »Najbolj poznamo boj za razmejitev na Koroškem, druga raven je diplomatska in sega od Pariza do vpletenih prestolnic, od Dunaja do Beograda.«

Pove, kako nenaklonjene so bile slovenskim interesom zmagovite velesile. Osrednjo vlogo so imeli štirje voditelji: ameriški predsednik Woodrow Wilson ter francoski, britanski in italijanski premieri Georges Clemenceau, David Lloyd George in Vittorio Orlando. Sprva, ob začetku pariške mirovne konference, so imele velesile več posluha za jugoslovanske zahteve in slovenske interese, sčasoma pa se je izoblikovala drugačna politika.

Hotele so pomagati Avstriji, zelo so si prizadevale, da se avstrijsko državno ozemlje ne bi skrčilo. Medtem ko ni bilo popuščanja pri Južni Tirolski, ki je pripadla Italiji, podobno kot so sudetski Nemci pristali na Češkoslovaškem, so Avstriji pomagali z ozemeljskimi kompenzacijami – s Koroško. Pri tem je bila usodna ameriška arbitraža, ki je bila sprejeta v nadvse sumljivih diplomatskih okoliščinah, poudarja Rahten, slovenska stran je bila premalo pozorna in premalo izkušena, da bi jo znala oziroma zmogla zavrniti. Ameriški predsednik Wilson, akter na pariški mirovni konferenci, zatem od koroškega plebiscita ni bil pripravljen odstopiti.

Zgodovinar, skratka, opisuje za Slovence usodne mednarodne okoliščine in koroško problematiko umesti v širši mednarodni kontekst, veliko pozornosti pa ne namenja samo geografskemu razmejevanju, temveč tudi političnim konfliktom. Koroška je bila pri tem vedno poseben problem slovensko-nemških razmerij v avstro-ogrski monarhiji. Podrobno prikaže »koroški plebiscitni finale« in veliko vlogo propagandne kampanje, v čemer je bila Avstrija posebno spretna.

Obljube, obljube, obljube

Pred plebiscitom sta ena in druga stran izvajali intenzivno propagando. Avstrijska je poudarjala predvsem ekonomske koristi, bila je bolj vešča, uporabljala je slovenski jezik in zagotavljala, da bo slovenščina v Avstriji tudi po plebiscitu uživala enakopraven status z nemščino.

Poznamo propagandne plakate, s katerimi je avstrijska stran spretno novačila glasove in manipulirala, razmere onstran meje je prikazovala kot kaotične. Prizadevala si je ustvariti prepričanje, da sta vojaštvo in krvoločnost značilnost jugoslovanstva oziroma slovenstva, v tem primeru tudi zaradi splošne vojaške obveznosti. Na drugi strani je bilo avstrijstvo oziroma nemštvo prikazano kot miroljubno.

Vsebinsko bistveno bolj okorna jugoslovanska oziroma slovenska propagandna kampanja, razglednice in plakate je oblikoval Maksim Gaspari, je bila poudarjeno protinemško naravnana, šele proti koncu se je usmerila h gospodarskim vprašanjem in niti ni znala izkoristiti slabega avstrijskega položaja v mednarodni skupnosti.

Rezultat in posledice

Vemo, kako se je končalo. Na plebiscitu v coni A s središčem v Velikovcu je za Avstrijo glasovalo 59,1 odstotka volivcev, za Kraljevino SHS 40,9. Tudi precejšen del narodnozavednih Slovencev se je izrekel za Avstrijo. Koroška je ostala v sosednji državi.

Nemški skrajno desni nacionalizem je od začetka razlagal rezultate skladno s svojo siceršnjo ideologijo, da se namreč koroški Slovenci niso odločili samo za pripadnost moderni Avstriji in ne Kraljevini Slovencev, Hrvatov in Srbov, kasnejši Jugoslaviji, temveč tudi za pripadnost nemštvu. Izid plebiscita jim je služil za upravičevanje nadaljnjega agresivnega ponemčevanja Južne Koroške. Iz takšnih interpretacij se je razvila rasistična »vindišarska teorija«. Izvor besede izhaja iz nemškega poimenovanja za južne in vzhodne Slovane, od nekdaj je imel negativen prizvok.

Interpretacije koroških brambovcev so bile, da so zmago za Avstrijo izbojevali »vindišarji, ki niso hoteli biti Slovenci in se pripisujejo k nemški kulturi«. Rešitev koroškega vprašanja je za desno politiko pomenila zgolj ponemčevanje.

Tudi po drugi svetovni vojni se je nadaljevalo raznarodovanje koroških Slovencev, z blokovsko razdelitvijo in hladno vojno je »komunizem« postal tako rekoč sinonim za »slovenstvo«, šele z novoustanovljeno slovensko državo leta 1991 in po vstopu Slovenije v Evropsko unijo so se stvari spremenile.

Toda sto let po plebiscitu smo soočeni z nenormalnim številčnim nazadovanjem Slovencev na avstrijskem Koroškem. Germanizacija je popolna, nemški nacionalistični program je poskrbel, da so zdesetkani. Ko je Koroška leta 1920 glasovala za Avstrijo, je na drugi strani Karavank ostala desetina slovenskega naroda. Leta 2001 jih je bilo tam bilo samo še 13.000, zdaj jih je še manj.

In njihove pravice še vedno niso v celoti izpolnjene. Mednarodnopravni temelj slovensko-avstrijskih odnosov je avstrijska državna pogodba (ADP) oziroma sporazum o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije ( Österreichischer Staatsvertrag), podpisan na Dunaju leta 1955. Petinšestdeset let pozneje ostaja njen sedmi člen, ki zagotavlja zelo obsežno zaščito slovenske narodne manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, neuresničen.

Pogodba je nesporna mednarodnopravna zaveza Avstrije. Določa absolutne manjšinske pravice z ravnijo zaščite, ki ni primerljiva z evropskim manjšinskim varstvom, sedmi člen vsebuje izterljive pravice. Pozivi, naj slovenska država notificira nasledstvo pogodbe pri ruskem depozitarju – ponoven poziv, ki obnavlja pobudo iz leta 2015, je na državni zbor naslovila skupina 133 podpisnikov s prvopodpisanima pokojnim Francetom Bučarjem in Ivanom Kristanom –, ostajajo brez odgovora.