Od koristi do najbizarnejših oblik nadzora
Omejitve in prepovedi so bolj izjema kot pravilo Priča smo pravi ekspanziji tovrstnega nadzora in vdora v zasebnost
Priča smo pravi ekspanziji nadzora in vdora v zasebnost s prepoznavo obrazov.
Ameriško mesto Portland, kjer so v zadnjih mesecih potekali številni protesti, najbolj glasne pa so bile tudi zahteve po popolni ukinitvi policije, so pred kratkim sprejeli odredbo o popolni prepovedi tehnologije za prepoznavo obraza. To je nedvomno najbolj radikalen ukrep na tem področju v ZDA, saj sta Boston in San Francisco sprejela precej manj restriktivne ukrepe, vendar si ne gre delati utvar, da bi lahko to nakazovalo vsesplošen globalni trend, saj smo priča pravi ekspanziji tovrstnega nadzora.
Po zadnjih podatkih postopek računalniške prepoznave obrazov uporabljajo v 98 državah, v 12 je to zakonsko dovoljeno, vendar je ne prakticirajo, v 13 o uvedbi razmišljajo, za 68 držav ni podatkov, zgolj v treh državah pa je tovrstna praksa zakonsko prepovedana. Dve od teh držav sta članici Evropske unije, in sicer sta to Belgija in Luksemburg, na tem seznamu pa je zgolj še Maroko, vendar tam velja zgolj začasen moratorij za uporabo, zato je pričakovati, da se bo tudi ta severnoafriška država kmalu pridružila večini.
Daleč na prvem mestu so Kitajci
Daleč na prvem mestu po številu nadzornih kamer na javnih mestih, ki omogočajo tudi prepoznavo obraza, je seveda Kitajska. Med deseterico mest, kjer je kamer glede na število prebivalcev največ, je kar osem kitajskih, na lestvico sta se uvrstila le še London (ki je bil še pred nekaj leti na prvem mestu) in Atlanta, vendar za Kitajci daleč zaostajata. Zgolj v Pekingu je nameščenih sto tisoč kamer, ki pokrivajo tako rekoč vsako, še tako zakotno ulico, sicer pa naj bi dogajanje na kitajskih ulicah in trgih, javnih zgradbah, letališčih, podzemnih železnicah, stadionih in športnih dvoranah, šolah, univerzah in nakupovalnih središčih nadzorovali z več kot dvesto milijoni kamer.
Kitajci imajo tudi daleč največjo bazo biometričnih podatkov, ki so osnova za prepoznavo. Do teh podatkov zdaj pridejo brez posebnih težav, saj operaterje mobilne telefonije zakon obvezuje, da mora vsak nov uporabnik svojo identiteto potrditi tudi s postopkom prepoznave obraza. Glede na to, da število prenosnih telefonov (1,6 milijarde) presega število prebivalcev, saj mnogi uporabljajo dva ali več, je kitajska baza biometričnih podatkov že skoraj popolna. Vendar v primeru Kitajske niti ni vedno prioriteta prepoznava posameznika, po nekaterih informacijah naj bi šlo tudi za tako imenovano etnično prepoznavo, še zlasti pri nadzoru Ujgurov, večinsko muslimanske manjšine, ki so v zadnjih letih predmet najbolj grobega zatiranja.
Kitajska vlada ima v nasprotju z drugimi državami tako rekoč neomejena pooblastila, javnih nasprotovanj je malo ali nič, zato lahko uvede tudi naravnost bizarne oblike nadzora. Na univerzi v Pekingu se študentje pred vstopom identificirajo s prepoznavo obraza, najbolj drastičen je nedvomno primer univerze v mestu Hangčou. Tam kamere študente posnamejo vsakih trideset sekund, tukaj pa ne gre zgolj za nadzor, temveč s sofisticirano tehnologijo registrirajo tudi njihovo razpoloženje. Tudi na tem področju je Kitajska daleč pred drugimi, lani so, denimo, patentirali skoraj tisoč izboljšav glede prepoznave obrazov, kar je desetkrat več kot v ZDA, ki so na drugem mestu.
Nasmehni se in plačaj
Oblasti množično uporabo teh postopkov pogosto predstavljajo kot dobrodošlo novost, ki naj bi državljanu olajšala vsakodnevno življenje. Tako ni nič nenavadnega uporaba sistema »nasmehni se in plačaj« ( smile to pay), kjer je dovolj, da se nastavimo kameri in se tako identificiramo, na takšen način lahko plačamo vse, od hamburgerja in vstopnice za nogometno tekmo do vozovnice na podzemni železnici. Marsikje pri tem zahtevajo še telefonsko številko, kar pomeni še dodatno razkrivanje osebnih podatkov. S tem pa se za večino sveta povsem nesprejemljiva praksa ne konča, ponekod so kamere za prepoznavo obrazov namestili celo v toaletne prostore, menda zato, da uporabniki ne bi odnašali toaletnega papirja.
Tudi v Evropi stanje ni rožnato, številne nevladne organizacije opozarjajo na zlorabe pri postopkih prepoznave obrazov, kar 80 odstotkov prebivalcev Evropske unije pa nasprotuje širjenju mreže kamer na javnih površinah in vdor v zasebnost. V Estonski prestolnici Talin je načrtovana največja evropska baza biometričnih podatkov, kjer naj bi v prihodnjih letih dokumentirali kar tristo milijonov obrazov, sicer pretežno ljudi, ki niso državljani držav Evropske unije oziroma migrantov, imetnikov vizumov ter prosilcev za azil. Baza, ki naj bi bila vzpostavljena do leta 2023, bo dostopna policijskim organom vseh držav EU in tudi tukaj so vse glasnejši protesti, da gre za neupravičeno zbiranje podatkov. Vendar Evropa na tem področju še vedno ne predstavlja prave poslovne priložnosti za proizvajalce opreme, zato številna evropska podjetja svoje proizvode, ki jih je v Evropi prepovedano uporabljati, izvažajo na Kitajsko, letos so se na tem seznamu znašla podjetja iz Francije, Danske in Nizozemske. V Sloveniji je kamer na javnih mestih relativno malo, slovenska policija pa menda sistem za prepoznavo obrazov uporablja precej redko, menda se na leto tovrstne preverbe identitete poslužijo le pri okoli petdesetih primerih.
Zagovorniki in nasprotniki
Tudi v Rusiji precej zaostajajo, vendar tam ne gre za morebitne zakonske omejitve, temveč za pomanjkanje sredstev in dostopa do ustrezne tehnologije, čeprav vas bo tudi ob sprehodu po Moskvi spremljalo več kot sto tisoč kamer. V ZDA v nasprotju z Evropejci večina državljanov podpira uvedbo tovrstne tehnologije, seveda predvsem v prepričanju, da gre za uspešen boj proti kriminaliteti. Vendar se tudi tukaj kopičijo zlorabe, nekateri računalniški programi, recimo, skenirajo na milijone obrazov z družbenih medijev in jih primerjajo s posnetki kamer, kar je nedvomno zelo sporen postopek. Zagovorniki pa menijo, da tako ni mogoče zgolj uspešno locirati storilce kaznivih dejanj, temveč tudi registrirati morebitne zlorabe policistov pri izvajanju svojih nalog, navsezadnje je bil tudi primer uboja temnopoltega Georgea Floyda razkrit tudi in predvsem zaradi posnetkov uličnih kamer in osebnih kamer, ki so jih kot opremo nosili policisti sami.
Seveda ni mogoče zanikati, da sistem kamer in prepoznave obrazov pri pregonu kriminala ni uspešen. V Južni Ameriki, kjer največji delež držav od vseh celin uporablja to tehnologijo, so se pohvalili, da jim je uspelo na tak način za rešetke spraviti nekaj tisoč prestopnikov. V Braziliji so na letališčih ujeli nekaj deset kriminalcev, ki so bili uvrščeni na listo najbolj iskanih na Interpolovem seznamu, s samo šestnajstimi kamerami pa jim je na zadnjem karnevalu v Riu de Janeiru uspelo identificirati in aretirati kar 134 storilcev hujših kaznivih dejanj. O podobnih uspehih poročajo tudi iz Argentine, Čila in Kolumbije, vendar gre vedno za tanko mejo med upravičeno uporabo in vpogledom v zasebnost vseh državljanov, oblastniki, ki se spogledujejo z avtoritarnim ali vsaj samovoljnim načinom vladanja, pa lahko hitro podležejo skušnjavam nadzora.
Tudi Afrika ni izjema
Na Bližnjem vzhodu in v zalivskih državah je sistem kamer na javnih mestih in prepoznave obraza široko razširjen. Ponekod, predvsem v Turčiji in Izraelu, so na obmejnih in kriznih žariščih v uporabi tudi droni z ustrezno tehnologijo, v Združenih arabskih emiratih je vse pogostejša uporaba tako imenovanih »pametnih očal«, ki omogočajo prepoznavo neposredno na terenu, v Kazahstanu pa naj bi kmalu nakup vozovnice na javnih prevoznih sredstvih v celoti nadomestili s prepoznavo obrazov. Tudi revne afriške države niso izjema, pa čeprav jo tam redno uporabljajo le v petini držav. S pomočjo Kitajske, ki s svojimi naložbami obvladuje velik del celine, so ob Južni Afriki, ki si med redkimi lahko privošči najnovejšo tehnologijo, tudi v Keniji in Ugandi že uvedli takšen sistem, vodilni partner pri vzpostavljanju mreže kamer in uvedbi ustreznih računalniških aplikacij pa je kitajski gigant Huawei.
V Estonski prestolnici Talin je načrtovana največja evropska baza biometričnih podatkov, kjer naj bi v prihodnjih letih dokumentirali kar tristo milijonov obrazov, sicer pretežno migrantov, imetnikov vizumov ter prosilcev za azil.