LUKA LISJAK GABRIJELČIČ

Luka Lisjak Gabrijelčič zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

o nujnosti strateškega sodelovanja med ZDA in Evropo

Če bo Donald Trump ostal v Beli hiši, bo atlantske dobe bržkone konec za vedno. To je razvoj, ki bi nas moral skrbeti.

Naslov bi verjetno vzbudil večjo pozornost, če bi namesto »atlantist« napisal »filoameričan«. A bil bi tudi manj natančen. Atlantizem se nanaša na idejo o osi med ZDA in Evropo kot geopolitičnem zavezništvu, utemeljenem na vrednotah liberalne demokracije. Moje »filoameričanstvo« je tesno povezano s tem atlantskim idealom. Sloni na zavedanju ključnega pomena, ki so ga ZDA imele pri prenovi in stabilizaciji zahodne Evrope po drugi svetovni vojni in ohranjanju globalnega reda, prijaznega za demokracije (seveda, tu si ne delam posebnih utvar: za liberalne demokracije na Zahodu). Ker je takšen red edini, v katerem lahko uspeva demokratična Slovenija, je uspešnost Amerike, zavezane atlantskemu idealu in strategiji, po mojem prepričanju ključna tudi za našo prihodnost.

Takšna Amerika je danes bolj vprašljiva kot kadarkoli prej v zadnjih osemdesetih letih. Novembrske volitve predstavljajo razpotje. Če bo Donald Trump ostal v Beli hiši, bo atlantske dobe bržkone konec za vedno. To je razvoj, ki bi nas moral skrbeti. Kot je pokazal britanski zgodovinar Adam Tooze v briljantnem delu The Deluge: The Great War, America and the Remaking of the Global Order, 1916–1931 ( Potop: prva svetovna vojna, Amerika in obnova svetovnega reda, 1916–1931), so ZDA vse od ameriškega vstopa v prvo svetovno vojno imele ključno vlogo pri ohranjanju globalne stabilnosti. V nasprotju s splošnim prepričanjem, Tooze ugotavlja, da poraz Wilsonove politike na domačem terenu tik po vojni ni privedel do ameriškega umika iz globalnega sistema: izolacionizem republikancev je bil diskurz, ki je v resnici zakrival močan zunanjepolitični angažma Washingtona pri ohranjanju svetovnega reda, le da je to počel z drugačnimi sredstvi od Wilsonovega idealističnega in agresivnega intervencionizma. Predvsem, ugotavlja Tooze, je šlo za enormna posojila, s katerim so ZDA financirale povojno obnovo tistih držav, ki so se bile pripravljene odpovedati oboroževalni tekmi in se zavezale mirnemu reševanju medsebojnih sporov.

To pomeni, pravi Tooze, da je bilo v zadnjem stoletju edino obdobje, ko ZDA niso delovale kot porok svetovne ureditve, desetletje med letoma 1929 in 1940, ko so se v paniki zaprle za visoki zid gospodarskega protekcionizma, svoje zunanjepolitične posege pa omejile na Latinsko Ameriko (in jih, proti koncu desetletja, previdno širile še proti vzhodni Aziji). Trditev, da so ZDA ključne za ohranitev »svobodnega sveta«, torej ni le neokonservativna propaganda, temveč ima trdno podlago na zgodovinskih dejstvih.

Naj bodo posamezne zunanjepolitične odločitve ZDA še tako vprašljive in, zlasti v desetletjih njihove neizzvane hegemonije, še tako škodljive, ne evropske države ne liberalne demokracije drugod po planetu preprosto niso pripravljene na svet, v katerem ZDA ne bi delovale kot garant ureditve, ki omogoča mirno sobivanje demokratičnih držav. Nanj niso pripravljene, ker takšnega sveta vse od katastrofe prve svetovne vojne dejansko ne poznamo. In ker Evropska unija danes preprosto nima virov in pogojev, da bi nadomestila izstop ZDA iz atlantske osi.

Takšen umik pa ostaja verjeten tudi v primeru, če bo četrtega novembra zmago slavil Biden. Trumpova zmaga je le razkrila strukturne slabosti ameriške politike in družbe: predvsem nezmožnost političnega sistema, da bi deloval v pogojih vse večje gmotne razslojenosti in ideološke polarizacije, ki jo spremlja. Izvolitev Trumpa in hektična zunanja politika, ki jo je njegova administracija vodila v zadnjih štirih letih, je kljub nekaterim uspehom pokazala, da ZDA enostavno niso dovolj zanesljiva in stabilna sila za vlogo svetovnega hegemona. To samo po sebi ni nič katastrofalnega. Nasprotno. Največje zablode ameriške zunanje politike v zadnjih dveh desetletjih so se porodile prav iz hybris sile, ki je zmotno verjela v lastno vsemogočnost po propadu dvopolnega sistema. Dovolj je znakov, ki kažejo, da so arhitekti ameriškega unilateralizma pod Bushevim predsedovanjem v zadnjih štirih letih razumeli, kam vodi takšna politika; to, da jih danes večina podpira Bidna in njegov program multilateralizma, je dober znak. A če bo brutalni nacionalizem, povzet v Trumpovem sloganu »America First«, prevladal v Republikanski stranki, tudi EU ne bo preostalo drugega, kot da se temeljito pripravi na svet, v katerem bo strateško sodelovanje na atlantski osi Amerika–Evropa stvar preteklosti.

A takšen svet bo gotovo krutejši in manj stabilen, kot smo ga bili vajeni do zdaj. Od Evropejcev bo med drugim terjal veliko večje investicije v obrambo – v brk vsem tistim, ki pri nas kritizirajo Nato in v isti sapi nasprotujejo večanju izdatkov za vojsko –, hkrati pa bo privedel do nesorazmerne okrepitve naveze Pariz–Berlin, pri kateri manjšim državam ne bo ostalo drugega, kot da žonglirajo med obema prestolnicama ali pa se navežejo na interese zunanjih velesil, kot so Rusija, Kitajska ali celo Turčija.

Slovenci, ki se veselijo takšne prihodnosti, ne izkazujejo le prisrčne naivnosti, temveč tudi nepoznavanje lastne dežele. Zaradi mita jugoslovanskega samoupravljanja pri nas ne manjka posameznikov, ki verjamejo, da bi v takšnem svetu Slovenija lahko spretno krmarila med velesilami; da bi bila nekakšna sodobna različica Dubrovniške republike, ki je cvetela s pragmatičnim zasledovanjem lastnih interesov ob izigravanju ene sile proti drugi.

A dovolj se je ozreti na stanje naše politike in takoj nam je jasno, da nimamo notranje sloge za takšno zunanjo politiko. Bolj kot Dubrovniški bi bili podobni Poljsko-litovski republiki, ki je zaradi notranje razklanosti postala prostor, na katerem so se pasli in bojevali tuji interesi. Nastavke te prihodnosti lahko vidimo že danes. V svetu, v katerem ne bi prevladovale velesile, zavezane demokratični ureditvi, bi bila tudi prihodnost Slovenije negotova. Takšna prevlada pa ni mogoča brez tesnega sodelovanja med ZDA in EU. Tudi zato ostajam atlantist.