Ocenjujemo
O smiselnosti umetniškega družbenega aktivizma, ki trenutno prevladuje na kulturni sceni, je bilo že veliko analiz, ne manjka niti argumentov za niti argumentov proti, nedvomno pa se zdi konsenzualno stališče, da je stopnja učinkovitosti odvisna predvsem od kompleksnosti projekta. Fiksacija na poenostavljene, neredko povsem klišejske formule, ki služijo predvsem deklarativni potrditvi določenih prepričanj in nazorov, sodi v nabor bolj ali manj plakatnih manifestov. Ti nimajo posebnega dometa, saj gre zelo pogosto zgolj za večno repetitivnost moralističnih manter. Drama Proslava Ivorja Martinića v režiji Jana Krmelja obenem sodi v to kategorijo in se od nje distancira. Predstava je namreč razdeljena na dva dela, ki se med seboj temeljno razlikujeta, in to ne zgolj po vsebini, obravnavi problematike in karakterizaciji likov, temveč predvsem v načinu narativa. Področje migracij je najprej osvetljeno s pozicije bruseljskih hodnikov oziroma kar eksplicitno slovenskih politikov, ki tam paradirajo, nato pa sledi preobrat s predstavitvijo begunske poti iranskega režiserja Navida Fadaeeja Nazerja. Pri tem je projekcija politikov zreducirana na fiktivno travestijo, Nazerjeve težke preizkušnje pa v sugestivni maniri dramatične izpovedi z jasno konkretno oziroma že kar dokumentarno razsežnostjo. Nedvomno je bila takšna radikalna dvojnost intenca tako pisca besedila kot režiserja, saj naj bi prav ta razkorak pomenil osrednje sporočilo predstave. Vendar bi težko rekli, da je ta cilj dosežen, satirično zasnovan prvi del, ki meji na nepretenciozno burko, je zreduciran na karikaturo, ki brez globljega in širšega uvida zgolj generalizira določen fenomen brezbrižne distance. Morda je takšen poudarek tudi bolj ali manj točen, vendar je v vsakem primeru izrazito pomanjkljiv in zelo površno konstruiran, vsekakor pa sodi med trenutno prevladujoče oblike všečnega in politično korektnega javnega diskurza.
Drugi del je zastavljen veliko bolj prepričljivo, izmenično nizanje prizorov Nazerjeve biografije, njegovih upov in aspiracij ter predvsem begunske odisejade se razkrije kot pretresljiva individualna izkušnja, ki ima izrazito afirmativni učinek. Igralke in igralci so suvereni v obeh pozicijah. V prvem delu morda izstopa predvsem Ksenija Mišič, ki sicer abstraktnim preforsiranim likom doda element stvarne fizionomije, v drugem delu pa gre za kolektivni tour de force, ki ponuja gledalcu možnost pristne, vseobsežne, mestoma tudi magične identifikacije. Pravzaprav bi predstava veliko bolje funkcionirala, če prvega dela sploh ne bi bilo, prav zaradi tovrstne klišejske enodimenzionalnosti umetniški projekti zelo pogosto ostanejo omejeni na večno prepričevanje že prepričanih.