Čari in pasti fiskalne bazuke

Vlada je ta teden razgrnila državna proračuna za prihodnji dve leti in z njima ob delno negotovih prilivih močno povečala porabo, nakazala svoje prioritete, hkrati pa dala vedeti, da bo država zaradi izjemnih okoliščin še najmanj dve leti v znatnem proračunskem primanjkljaju. Po letošnji rekordni, več kot štirimilijardni luknji v državni blagajni, bosta v globokem minusu tudi proračuna za leti 2021 in 2022, skupni proračunski primanjkljaj pa naj bi v letih 2020–2022 dosegel 8,5 milijarde evrov, kar pomeni, da je javni dolg v absolutnem znesku na poti v rekordne višave.

Položaj, v katerem je zdaj Slovenija s svojimi gospodarstvom, družbenimi podsistemi in javnimi financami, je seveda zapleten. Negotovosti je veliko: na eni strani je epidemija, za katero še ne vemo, kdaj se bo končala in ali se bo še širila. Na drugi strani imamo gospodarsko recesijo, za katero se zadnje mesece kaže, da ni tako huda, kot je bila videti spomladi, a zanesljivega izhoda iz nje še ni videti – padec pa bi se lahko poglobil v primeru ponovnega zaprtja gospodarstva. Tretja stvar je znatno povečanje obsega javnega dolga letos in vsaj še v prihodnjih dveh letih. Njegov delež v BDP je skoraj štirikrat višji kot leta 2008 pred zadnjo finančno krizo. Vlada se je v dilemi – ali pri snovanju proračunov upoštevati tudi fiskalno previdnost in strogost ali pa kar se da fiskalno spodbujati gospodarstvo in hkrati sprejeti tudi tveganje, da bo javni dolg presegel še sprejemljive meje z vsemi mogočimi negativnimi posledicami – odločila za drugo možnost, podobno so storile druge države. Fiskalnemu pravilu kot varovalki za trdne javne finance je očitno namenjena uporaba le v boljših, predvidljivejših razmerah, zdaj bo zaradi krizne realnosti postavljeno na stranski tir.

Predlagani državni proračun za prihodnje leto, ko naj bi po napovedi Umarja že dosegli petodstotno gospodarsko rast, predvideva skoraj enake skupne izdatke (slabih 13,5 milijarde evrov) kot letošnji rebalans z vsemi protikoronskimi paketi in protikriznimi ukrepi vred. Zmagovalci pri dodatni porabi bodo leta 2021 vsa ministrstva, med področji pa izstopajo zdravstvo, socialna varnost in infrastruktura. Iz načrtovanega obsega porabe v letih 2021 in 2022 razberemo, da vlada srednjeročno o posebnih varčevalnih ukrepih ne razmišlja, saj je prevladala ocena, da bo predvidenega denarja dovolj. Vladajoča garnitura si lahko privošči deljenje proračunskih bonbončkov pomembnim skupinam uporabnikov, kot so občine in upokojenci. Bolj napeto in negotovo zna biti v javnem sektorju, še posebno če bodo nekatere kategorije zaposlenih, tudi tiste, ki niso povezane z epidemijo, izvzete iz enotnega plačnega sistema in bo s tem porušeno krhko ravnovesje in socialni mir.

Izdatkovno obilna proračuna za leti 2021 in 2022 za zdaj rešujeta porabniške apetite v koaliciji, ki jo po osnovnem scenariju čaka relativno udobna proračunska pot vse do naslednjih parlamentarnih volitev, predvidoma leta 2022. A ključna predpostavka za to je, da bo po letošnjem globokem gospodarskem padcu v prihodnjem letu, dveh, res prišlo do solidnega odboja. Torej, da bo slovenski gospodarski stroj spet prišel na višjo delovno temperaturo in dosegal solidne stopnje rasti. Če ne bo tako, bo brezposelnost večja, davčni in drugi proračunski prilivi nižji, po drugi strani pa se lahko precej zvišajo izdatki za socialo, pomoč podjetjem in brezposelnim ter pokrivanje primanjkljaja v pokojninski blagajni. V tem primeru nas čaka večji primanjkljaj in dodatno zadolževanje, z vsemi spremljajočimi tveganji.

Vladno zdajšnje ukrepanje z največjo »fiskalno bazuko« je načelno utemeljeno, saj izjemnost in globina krize zahtevata pravočasno in pametno uporabo najmočnejših orodij in orožij. V času epidemiološke negotovosti in v razmerah, ko je prosti trg v krču tako na strani ponudbe kot povpraševanja, je poseganje po keynesijanskemu instrumentariju in večji vlogi države univerzalen in edino logičen odziv, ki ga vidimo doma in na tujem.

A poleg tega so upravičeni tudi pomisleki. Sanacija posledic epidemije in recesije, s katero se bomo očitno ukvarjali še kar nekaj časa, ne sme biti potuha fiskalno neodgovornim odločitvam. Ne sme biti izgovor in argument za nebrzdano kipenje javne porabe kar počez, predvsem pa za zlorabo politične moči za klientelistično servisiranje partikularnih interesov iz državne blagajne, v katero prispevamo vsi. Jasno je, da so javne finance najbolj na udaru takrat, ko politiki začutijo, da imajo pri proračunski porabi proste roke zaradi višje sile, kot je zdaj par excellence spopad s posledicami gospodarske in zdravstvene krize. In res je, v času, ko nam gori hiša, se ne gre spraševati o računu za vodo pri njenem gašenju – narobe pa je, če s to vodo polnimo še plavalne bazene v soseščini, lahko parafraziramo misel prvega človeka fiskalnega sveta.

Vedno je v interesu davkoplačevalcev, da se vladajoči politični eliti gleda pod prste pri financiranju projektov iz javnega denarja. V času, ko se poraba močno povečuje s pomočjo vse večjega dolga, ki ga bo nekoč treba vrniti, je transparentna poraba države še toliko bolj nujna. Pomembno je predvsem to, kam in kako usmerjamo javni denar ter da si postavimo prave prioritete in projekte za strateško in programsko črpanje proračunskih milijard. Tudi aktualno priseganje, da je zdaj čas za naložbe v digitalno in zeleno in podobno bo ostalo floskula, če razsvetljeni cilji ne bodo kmalu podprti z dobro pripravljenimi projekti. Razumljivo je, da je finančnih apetitov na terenu zdaj zelo veliko, tudi župani so konec avgusta že seznanili Janševo ekipo s seznami želja in možnih naložb na lokalni ravni. Ne gre dvomiti, da v sedanjih razmerah tudi različne ideje o gradnji novih cest in krožišč poganjajo kot gobe po dežju. A na koncu bo vlada morala potegniti črto in pregledno odločiti, kam bo poraba usmerjena – tudi z načrtom za okrevanje in odpornost.

Javne finance so najbolj na udaru tedaj, ko politiki začutijo, da imajo pri proračunski porabi proste roke zaradi višje sile.