Tudi predsedniki lahko zbolijo

Mesec dni do volitev v ZDA Izbiranje prihodnjega predsednika v znamenju virusa in diametralno nasprotnih predstav o razvoju

Washington – Ameriški predsednik Donald Trump in prva dama Melania sta okužena z novim koronavirusom, bati pa se je, da politični nasprotniki ne bodo ravno navijali za njuno hitro ozdravitev. Za mnoge med njimi je namreč stvar jasna: sporni republikanec nikoli ne bi smel vstopiti v Belo hišo, sploh ne še drugič. Predsednikovi zvesti privrženci pa v primeru zmage demokrata Joeja Bidna vidijo konec Amerike, kakršno so si zamislili ustanovni očetje. Svetovni supersili z majajočimi se temelji grozijo novi izbruhi nezadovoljstva.

dopisnica

Legendarni novinar Bob Woodward je pomagal že k odstopu Richarda Nixona, zdaj pa napoveduje izpraševanje prihodnjih zgodovinarjev, kaj za vraga se je med letoma 2016 in 2020 zgodilo Ameriki. V dokaz je objavil svoje sporne pogovore z republikanskim predsednikom, opravljene mesece pred njegovo okužbo. Zgodovinarji pa bodo Trumpu morda vendarle priznali, da je med prvimi prepoznal upadanje ameriške moči po prelomu stoletja ter z doktrino »najprej Amerika« sklenil ukrepati. Obračunavanje s »Kimeriko«, kot so že poimenovali kitajsko-ameriško gospodarsko soodvisnost po sprejetju azijske velikanke v Svetovno trgovinsko organizacijo, prinaša nevarne zaostritve, a zdaj tudi demokratski predsedniški kandidat Joe Biden z gospodarsko doktrino »Made in America« zagovarja vračanje ameriških industrijskih delovnih mest domov.

Trumpov realnacionalizem – nacionalistična zunanja politika z realističnimi poudarki – končuje globalizacijo, kakršno smo poznali v minulih desetletjih. Sedanji ameriški predsednik meni, da so kitajski in drugi reveži deležni blaginje na račun milijona ameriških delavcev, ki so zaradi selitve industrije v Azijo izgubili dobro plačana delovna mesta. Nekdanji demokratski predsednik Bill Clinton, ki je blagoslovil vstop Kitajske v WTO, je še mislil, da bo odpiranje koristilo vsem, a je Kitajska vztrajala pri svojih ozkih interesih ter še danes zavrača demokratizacijo. Čeprav se je rodil s srebrno žlico v ustih in je obdan z vulgarnimi zlatimi simboli, je Donald Trump prepoznal stiske malega človeka. »Delavski milijarder« poskuša opraviti z globalizacijo s kitajskim predznakom in tudi temu je mogoče pripisati trdno podporo okrog 40 odstotkov volivcev.

Ne gre za obžalovanja vredne ljudi, kot je govorila Trumpova demokratska nasprotnica iz leta 2016 Hillary Clinton. Mnogi med njimi so pred tem volili demokrata Baracka Obamo, a jih je razočarala borna gospodarska rast v obdobju njegove vladavine. Trump je s klasičnimi liberalnimi prijemi, kot sta nižanje davkov in odprava regulacij, opravil s »sekularno stagnacijo«, ki so jo nekateri vidni ekonomisti že označevali za neizogibno. Reaganomika 2.0 z nižanjem davkov in deregulacijo ob hkratnem ignoriranju naraščajočega dolga je zmanjšala razlike med revnimi in bogatimi ter še posebej povzdignila zapostavljene manjšine, kot so Afroameričani in priseljenci iz Južne Amerike.

Ironija zgodovine je, da je Amerika po zvijanju kitajskih rok s kazenskimi carinami in prisiljevanju Pekinga k nakupom ameriških kmetijskih in industrijskih izdelkov dobila »kitajski virus«, kot covid-19 imenuje Trump. Pandemija je obračunala z gospodarskimi in zaposlovalnimi dosežki republikanskega voditelja, ki so mu pred februarjem že zagotavljali zmago na volitvah. Več kot pol leta kasneje se gospodarstvo počasi spet pobira, a še ne dovolj za vrnitev Trumpove politične prevlade. Nasprotno, domači kritiki so na barikadah zaradi tistega, kar vidijo kot obračunavanje s civilizacijskimi dosežki enakopravnosti, čistejšega okolja in tudi zunanje politike.

Najostrejši spor pravkar poteka zaradi Trumpovega imenovanja globoko verne katoličanke Amy Coney Barrett za naslednico pokojne vrhovne sodnice Ruth Bader Ginsburg. Legendarna »Notorious RBG« je pomembno opredelila enakopravnost spolov v ameriški družbi, ob imenovanju matere sedmih otrok, med njimi dveh posvojenih na Haitiju, pa se na levi strani ameriškega političnega odra bojijo za pravico do prekinitve nosečnosti, zdravstveno zavarovanje »Obamacare« in nekatere druge družbene programe. Na drugi strani se Trumpovi privrženci bojijo levičarske kulturne revolucije, potem ko so po uboju temnopoltega Georgea Floyda med policijsko aretacijo v Minneapolisu v številnih ameriških mestih izbruhnili uničujoči nemiri. Menijo, da skrajni levičarji stiske temnopoltih izkoriščajo za svoje socialistične programe ter da si Afroameričani prav tako želijo reda in miru. Najbolj jih namreč ogroža nasilje v lastnih vrstah.

Temnopolti demokrati sredinske usmeritve so odločilno pomagali tudi pri imenovanju politika z osemletnim podpredsedniškim stažem in 37-letnim senatnim za predsedniškega kandidata svoje stranke, v nekaterih bolj belskih zveznih državah je na predhodnih demokratskih volitvah slavil v svoji karieri veliko bolj levi demokratični socialist Bernie Sanders. Zato se tudi demokrati soočajo s centrifugalnimi silami. Biden se je temnopoltim privržencem zahvalil z imenovanjem senatorke z indijskimi in jamajškimi koreninami Kamale Harris za podpredsedniško kandidatko, Sanders in drugi bolj skrajno levi politiki pa so mu pomagali pisati programe. V prvi predsedniški debati je sicer zagotovil, da je zdaj demokratska stranka on sam, toda poznavalci Bidnove demokrate vendarle postavljajo precej bolj levo od Obamovih.

Negotovost zaradi preurejanja ameriških strankarskih identitet in zaradi globoko razdeljenega volilnega telesa je ta teden izbruhnila v eni najbolj neprijetnih predvolilnih debat, kar jih je doslej videla Amerika. V Clevelandu sta Trump in Biden ob nemočnem Foxovem moderatorju Chrisu Wallaceu govorila drug čez drugega in se žalila, zadnje več Biden, prvo bolj Trump. Republikanski predsednik izzivalcu ni vztrajno skakal v besedo le zaradi očitkov o moderatorjevi pristranskosti do Bidna. Wallace res ni poprijel za obtožbe proti Bidnovemu sinu Hunterju, ki je v obdobju očetovega bivanja v Beli hiši služil velike vsote v Rusiji, Ukrajini in na Kitajskem, a je bilo v ozadju čutiti tudi Trumpovo željo, da bi svojega nasprotnika za vsako ceno vrgel iz tira.

To se ni zgodilo. Biden je predsednika ZDA res ozmerjal s klovnom, lažnivcem, rasistom in rusko marioneto ter mu zabrusil, naj bo že tiho, a se je v debati izkazal za veliko bolj bojevitega, kot je bilo pričakovati po prejšnjih medlih nastopih v javnosti. Ni bil »zaspani Joe«, kot ga je rad žalil Trump, v poldrugi uri debatnega kaosa je celo zbral rekordnih 3,8 milijona dolarjev prostovoljnih prispevkov. Takšen bo lahko nadaljeval spopad za neopredeljene volivce, če je že pri Trumpu včasih videti, da je nad njimi dvignil roke. Ve, da so mu zamerili samovšečno obnašanje in prepire z novinarji na tiskovnih konferencah po izbruhu pandemije, nanje vplivajo tudi obtožbe

Trumpu nenaklonjenih medijev, kot je bilo razkritje izkoriščanja davčnih lukenj v New York Timesu.

Vsakodnevno merjenje agencije Rasmussen Reports, ki se je pred volitvami leta 2016 bolj kot druge približala doseženemu rezultatu, je po tej objavi pokazalo precej manjše strinjanje vprašanih s politiko republikanskega predsednika, a se je dva dni po debati statistika spet povzpela do 49 odstotkov. To kaže, da marsikaterega volivca ne zanimajo predsednikove osebne eskapade, dokler se bojuje za interese ameriških ponižanih in razžaljenih. V Trumpovem taboru upajo, da se bodo belskim Američanom brez univerzitetne izobrazbe pridružili tudi temnopolti in Latinoameričani. Mnogi od teh se bojijo, da jim lahko prišleki odvzamejo delo, po Rasmussnu skoraj 60 odstotkov Američanov podpira tudi Trumpovo zahtevo po »domoljubnem« izobraževanju. Mestni nemiri so sredinske volivce odvrnili od razbijačev spomenikov ameriški preteklosti in duhu. Spomeniki sužnjelastniški konfederaciji, s katerimi se je začelo, so mar le redkim, ustanovni očetje ali Krištof Kolumb pa so za večino vse kaj drugega.

Kdo bo torej zmagal na tokratnih ameriških volitvah, če se Donald Trump pravočasno otrese okužbe? Če bo hudo zbolel, petindvajseti amandma ameriške ustave daje izvršno oblast podpredsedniku Miku Penceu, republikanci lahko za predsedniškega kandidata določijo njega ali koga drugega. Vsaj do oznanitve okužbe so druge javnomnenjske raziskave dajale prednost Joeju Bidnu, napovedovanje pa je skoraj nemogoče tudi zaradi drugih morebitnih presenečenj. Konservativci upajo na razkritje vseh sumljivih ozadij tako imenovane ruske afere iz predvolilne kampanje leta 2016, kjer v ozadju vidijo tedanjo demokratsko predsedniško kandidatko Clintonovo – in ruske obveščevalce. Prva je plačala razvpiti Steelov dosje z domnevnim vulgarnim obnašanjem Trumpa v Moskvi, zaradi katerega je zvezni preiskovalni urad FBI sprožil zelo dvomljiv nadzor nad člani republikanske predvolilne kampanje, posebni preiskovalec Robert Mueller pa dve leti zaman iskal povezave z ruskim spodkopavanjem ameriških volitev. Prinašalca teh dezinformacij so med letoma 2009 in 2011 preiskovali zaradi stikov z ruskimi obveščevalnimi službami.

K ameriškemu kaosu pripomore tudi epidemija, ki je volitve ogrožala še pred oznanitvijo predsednikove okužbe. Številne zvezne države so se odločile za spodbujanje glasovanja po pošti, zaradi katerega bo Donald Trump sprejel le »poštene« volitve. Po prepričanju Boba Woodwarda ima Amerika že ustavni problem: predsednik kot izvršna oblast ne zmore stabilizirati volilnega procesa, sodna veja oblasti prav tako ne, saj pred vrhovnim sodiščem ni nobenega takšnega primera. Sposoben trezne presoje naj bi bil samo še kongres, zato znameniti reporter, pisec knjige o Trumpu in številnih drugih, kongresne voditelje poziva k akciji.

Predsednice predstavniškega doma Nancy Pelosi ni bilo treba posebej pozivati k ukrepanju, tretja najvišja političarka v državi in Trumpova velika sovražnica se po mnenju nekaterih že pripravlja na morebiten prevzem oblasti. Američani predsednika ne volijo neposredno, ampak glasove dajejo elektorjem, ki ga potem izvolijo, v elektorskem kolidžu pa imajo majhne zvezne države večjo težo. Zato je zmagovalec volitev že večkrat v ameriški zgodovini – zadnjič Trump leta 2016 – dobil manj ljudskih glasov od svojega izzivalca ali izzivalke. Če bi tokrat oba dobila po 269 elektorskih gla

Kako lahko okuženost predsednika Donalda Trumpa z novim koronavirusom vpliva na ameriško vlado in volitve?

Trumpovi privrženci v primeru zmage demokrata Bidna vidijo konec Amerike po zamislih ustanovnih očetov.

Za kritike je jasno: sporni republikanec nikoli ne bi smel vstopiti v Belo hišo.

sov, bi o zmagovalcu odločal predstavniški dom. Za to priložnost bi bili glasovi tudi tu bolj enakopravno razdeljeni med velikimi in majhnimi zveznimi državami, kar zdaj prinaša republikansko večino. Pelosijeva 3. novembra upa na spremembe, na preizkušnji je tudi republikanska večina v senatu. Kalifornijska demokratka bi prevzela vlado tudi v primeru, da je ne Trump ne Pence ne bi mogla voditi.

Zaradi vsega zapisanega volitve morda ne bodo presekale ameriškega kaosa, tudi brez njega pa spreminjanje ZDA v »normalno« nacionalistično državo napoveduje težave zaveznikom in vsemu svetu. Trumpova nacionalistična doktrina obsoja nadnacionalne organizacije z Evropsko unijo na čelu, ki naj bi bila protekcionistična do ameriških izdelkov ter avatar za gospodarske interese Nemčije. Izpraševanju vloge dobrohotne svetovne supersile se zaradi cene, ki jo zahteva, morda ne bodo mogli izogniti niti drugi, ZDA pa so vendarle nastale na univerzalnih vrednotah, doslej povezovalnem elementu tudi v zunanji politiki države. Realnacionalist v Beli hiši je na Bližnjem vzhodu in drugod dosegel pomembne uspehe in je zato večkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir, sredi pandemije pa je moral tudi sam spoznavati meje zunanjepolitičnega barantanja.