Leon Vidic.

rihod v šolo je v času koronavirusnih omejitev drugačen kot običajno. Nekatere stvari pa se ne spreminjajo. Recimo rdeči lasje ene najbolj prepoznavnih ravnateljic pri nas. Čeprav skrit za masko, se v njenih očeh vidi iskren, širok nasmeh. Ko prihaja iz pisarne, mimogrede poklepeta še z učenkami, ki so prišle mimo. Starejši učenci so bolj zadržani, mlajših pa tudi med epidemijo, ko jih je srečala pred šolo, ni mogla zadržati stran od sebe. Ko so jo po nekaj tednih izobraževanja na daljavo spet srečali, so jo nekateri objeli, še preden je utegnila reči, da je treba držati distanco. Učenci jo imajo radi. Tega se zaveda: »Otroci čutijo, da pri meni niti ena sama stvar ni potvorjena in naučena. To je iskrenost, ki jo imaš ali pa je nimaš. Najmlajši imajo intuicijo, ki smo jo odrasli že izgubili.« Od nekdaj je imela rada otroke. V družini, kjer je bila peta od šestih otrok, so bili sprva proti, da bi postala učiteljica. A klic učiteljstva, ki je zanjo vedno bilo in bo poslanstvo, je bil premočan. In prav v tistem času jo je čakala prva večja življenjska preizkušnja: »Očeta sem izgubila na koncu osmega razreda, preden sem šla v prvi letnik gimnazije. To je bilo zelo težko obdobje. Oče mi je na koncu, ko se je poslavljal od življenja, rekel: 'Marjanca, glej, da mi ne boš nikoli delala sramote.' To je bila težka zaveza, ki me na neki način spremlja vse življenje. Vem, da ni želel nič slabega, da me ni želel obremeniti, ampak je hotel, da se zavedam, da pripadam družini, v kateri so pomembne delovne navade, kjer so nas vzgojili v odgovorne, čutne in čustvene ljudi, ki čutimo druge in jim pomagamo.«

Mama je otrokom, kot se spominja, vedno dovolila, da so bili to, kar so. Opaža, da današnji starši, naj bodo še tako izobraženi, tega ne znajo. Pustiti otrokom, da so otroci. Potem doda strašljiv stavek: »Danes starši uničujejo otroke. To s premišljenostjo izjavljam. Ogromno otrok živi pod pritiskom staršev, da bi dosegli nekaj, kar starši mislijo, da je vredno v nekem trenutku doseči. Ker so pod vtisom družbenega dogajanja in vseh razmer, ki nas silijo, da smo dobri, najboljši, da tekmujemo. Ampak žal ne tekmujemo sami s seboj, ampak z drugimi. Obstaja pa tudi druga skupina staršev, ki jih lastni otroci sploh ne zanimajo. To sta dve skrajnosti. Meni je danes otrok žal. Zakaj mislite, da se zanje tako borim? Da bi imeli priložnost za odkrivanje stvari, ki jih doma kljub vsemu ne morejo.«

PNajvečja priložnost, ki jo otroci lahko dobijo, je, da so lahko to, kar so. Če ima lahko ravnateljica vsak noht pobarvan z drugo barvo, ga ima verjetno lahko tudi učenka ali učenec. Pravo otroštvo pomeni, da otrok hodi v šolo, kar pa ni povezano s tem, da mora biti za vsako ceno najboljši in najbolj priden. »S tem najbolj uničujemo njegovo individualnost. Njegovo prvinskost. Otroci morajo imeti priložnost za ustvarjalnost, tudi za to, da kdaj kaj ušpičijo. In ko nekaj ušpičijo, morajo za to prevzeti svoj del odgovornosti. Kako naj se izboljšam, če nikoli ne naredim nobene oslarije? Seveda pa otrok ne smemo zgolj slepo zagovarjati in jim dovoliti prav vsega. A to je spet druga zgodba.«

Z otroki je delala na svoj, odprt način že v časih, ko je bila to znanstvena fantastika. Začela je kot učiteljica razrednega pouka in že pred tridesetimi leti otroke veliko poučevala v naravi, pri telovadbi pa jim je vaje vedno najprej sama pokazala, ko se je seveda prej preoblekla v trenirko. Spominja se, da so jo že takrat nekateri gledali z navdušenjem, drugi so vihali nos. Petindvajset otrok je sama peljala z vlakom v Ljubljano, v živalski vrt. Danes tega ne bi mogla. Ne zaradi koronavirusa, ampak ker je preveč drugih omejitev, pravil in normativov. Epidemija je vse težave le še dodatno osvetlila. »Če je bil poklic učitelja ali ravnatelja kdaj na preizkušnji, je to danes. Po eni strani imamo polna usta avtonomije, kako lahko o vsem sami odločamo, po drugi strani pa kup omejitev, ki nam avtonomijo zagotovo spodnesejo. Kot ravnateljica sem natančno toliko avtonomna, kolikor imam znanja, izkušenj, širine, samozavesti, da lahko ob vseh prebranih navodilih rečem, da je to in to nemogoče, tole bomo pa kljub vsemu počeli in našli svoj prostor v vsej tej zmedi. Avtonomija je tako v nekem trenutku enaka odgovornosti. Ali lahko učitelj samozavestno reče, da se čuti ogroženega, če okoli njega nimajo maske, in ali bodo otroci razumeli, da je tudi učitelj lahko ogrožen? In obratno. Kaj pa, če je v razredu otrok, ki zaradi zdravstvenih težav ne more nositi maske? Ali ga učitelj razume in mu to dovoli? Ta čas nam je nastavil ogledalo, jaz ga zato vidim tudi kot čas velike priložnosti.«

Priložnosti je videla tudi v trenutkih, ki bi jih morda kdo videl kot čisti poraz. Po študiju pedagogike in andragogike je bila že habilitirana za asistentko na fakulteti, potem pa je ostala pred zaprtimi vrati. »Očitano mi je bilo, da imam preveč prakse in premalo teorije. Zato sem ostala brez službe. Sprijaznila sem se in šla po drugi poti. Nič hudega. Zgodilo se mi je kar nekaj hudih preizkušenj, ampak iz njih sem vedno znala potegniti pozitivno. Saj ni nujno, da imaš doktorat,