Vulgarnost je odsev tiste vrste sebičnosti, iz katere izvira agresija

Se spominjate zgodbe o kitajskem junaku s čudežnim lokom in puščico po imenu Houyi, ki je ustrelil devet Sonc in pustil samo enega ter Zemljo tako rešil pred pogubno pripeko? Se spominjate, da so ga bogovi za ta podvig nagradili z eliksirjem nesmrtnosti, ki ga je on nato hranil na skrivnem kraju, vse dokler ga ni našla njegova lepa žena Chang'e, ga na hitro izpila in odletela na Mesec, kjer zdaj nesmrtna živi sama v ledenem dvorcu?

In glejte, tu se začenja moja dilema o tem, ali tiči sebičnost v sami srži vsake ljubezni, ali pa morda prav sebičnost, ko se jo pripelje do skrajnosti, vodi k skupnosti, ki jo ta teden proslavljajo Kitajci?

V četrtek so v osrednjem cesarstvu proslavili praznik sredine jeseni. Kitajci so opazovali polno luno in si predstavljali, da na njej vidijo belega zajca, ki edini dela družbo nesmrtni Chang'e. Ves ta teden so jedli tradicionalne »mesečeve kolačke«. In čeprav hladna svetloba Zemljinega satelita osvetljuje sebičnost človeškega rodu, oblika okroglega kolačka, ki posnema polno luno, simbolizira družinsko popolnost in skupnost.

To dilemo lahko zlahka razširimo tudi na družbo. Mar tiči sebičnost v temeljih tistega individualizma, kakršnega slavijo liberalne, demokratične družbe, ki se vse težje prebijejo do kakršnekoli že funkcionalne skupnosti? In kakšen je ob vsem tem odnos med sebično Chang'e in kitajskim občutkom za popolni kolektivizem, ki je, kot trdi vodstvo v Pekingu, pripomogel k temu, da so v tej državi nad koronavirusom hitreje vzpostavili nadzor kot v Ameriki ali Evropi?

Civilizacija

Ko sem spremljala prvo soočenje predsedniških kandidatov Donalda Trumpa in Joeja Bidna, sem se spomnila anekdote o Mahatmi Gandhiju, ki ga je neki nadut novinar vprašal, kaj misli o zahodni civilizaciji. »Mislim, da bi bila to dobra ideja,« je menda odgovoril oče svobodne Indije. »Je to civilizacija v ameriškem stilu?« se je vprašal neki bloger na kitajskem družbenem omrežju weibo. »Jaz bi bil obupan, če bi bil Američan,« je dodal drugi. Kitajci omenjene debate niso mogli spremljati v neposrednem prenosu, saj njihova partijska civilizacija ne dopušča takšnih političnih predstav, preden jih ne prefiltrira, cenzurira in očisti neželenih vsebin. A tokrat niso ničesar izrezali, saj je celo partijski propagandi nadvse ustrezalo, da kitajska javnost vidi vse – o sami Kitajski, ki sta si jo oba izbrala za tekmico predvolilne sezone, ni bila izrečena niti ena smiselna beseda, o vseh drugih stvareh pa sta gospoda v zrelih letih govorila tako, da so nasprotniki demokracije in svobode preprosto morali uživati. Vse skupaj je bolj spominjalo na poulično prerekanje kot na predstavitev kakršnega koli že političnega programa. O državljanski viziji se ni dalo niti razmišljati, medtem ko sta Trump in Biden drug do drugega postajala vse bolj groba, saj je demokratskemu kandidatu očitno jasno, da lahko sedanjega predsednika iz Bele hiše spravi zgolj s »trumpovskim« stilom in jezikom. Kaj nam to pove o ameriški družbi? Kaj to nasploh pomeni za demokracijo? Katera moralna vrednota je ostala nepoškodovana v spopadu s Trumpovimi neukročenimi lažmi, ki delujejo v prid njegovi vulgarni sebičnosti, in kakšna skupnost je sploh še možna v državi, ki je tako globoko razklana, da se na dnu tega prepada republikanec in demokrat istovetita v najslabši možni luči?

Ergo ■ In ob vsem tem, kar smo videli na prvem soočenju, ki so ga takoj razglasili za »najslabšega v zgodovini ameriške demokracije«, sta oba predsedniška kandidata na seznamu kandidatov za Nobelovo nagrado za mir. In oba so nominirali – Evropejci.

Nad Trumpovimi mirovniškimi uspehi je navdušenih kar nekaj članov evropskega parlamenta, norveški parlamentarec Christian Tybring-Gjedde iz desničarske Stranke napredka pa celo meni, da bi težko našli »enega samega človeka, ki bi za mir naredil več« od ameriškega predsednika. »Mar bomo dali to nagrado Greti Thunberg za to, ker kriči o okolju?« je retorično vprašal nekega novinarja, ki je hotel iz njegovih ust slišati obrazložitev za to kandidaturo.

Podobno razmišlja tudi Rob Ross, ki v evropskem parlamentu zastopa nizozemski desničarski Forum za demokracijo, med argumenti, zakaj je treba Trumpu dodeliti nagrado, pa navaja njegovo posredovanje v normalizaciji odnosov med Združenimi arabskimi emirati in Izraelom ter sklenitvi gospodarskega sporazuma med Srbijo in Kosovim.

»On je prvi ameriški predsednik, ki po dolgem času ni sprožil nobene vojne,« mi je dejal ugledni televizijski novinar, ki je povsem prepričan, da bo Trump na volitvah osvojil drugi mandat. Zanimivo. Prej bi pomislila na to, da je v nepremagljivem sporu s Kitajsko človeštvo pripeljal na sam rob tretje svetovne vojne. Da pa sploh ne govorimo o stopnji sovraštva vseh barv v ameriški družbi. In končno, kako bi bilo, če bi to nagrado ukinili? Že tako je začela že zdavnaj spominjati na eliksir nesmrtnosti, dodeljen posamezniku, ki globalni mir opazuje iz ledenega dvorca na Mesecu.

Dostojnost

Billy, Eric, Tyson, Jade in Elsie so bili ta teden ločeni drug od drugega, da se ne bi medsebojno spodbujali k uporabi nedostojnih besed. Vsi so pripadniki kolonije sivih papig v Centru za divje živali v angleškem okrožju Lincolnshire. Večina od okoli 200 sivih papig v tem parku zna govoriti v človeškem jeziku in mnogim od njih pogosto uide kakšna sočna psovka. »Ko vam papiga reče, da 'odj...', se zdi to ljudem zabavno. Na obraz jim nekako pričara nasmeh v tem resnično težkem letu,« pravi Steve Nichols, izvršni direktor centra. A ko vam to v en glas izreče pet papig, to ni nič več tako zabavno. Nicholsa je najbolj skrbelo to, kako bo prostaštvo klepetavih papig vplivalo na otroke, zato je ukazal, naj jih razmestijo v različne dele parka, tako da druga druge ne bi spodbujale k izrekanju psovk.

Ergo ■ Vseh pet papig je v živalski vrt prispelo avgusta in zelo hitro so se naučile zmerjati. Kot da bi se dogovorile, da bodo ljudem ponudile zvočno zrcalo njihovega prostaštva. Ali pa so inteligentne ptice morda v trenutku razumele, kateri jezik človeška vrsta najbolje razume.

Pa vendar je uprava parka hitro sklenila, da je treba ptice med seboj ločiti … Zakaj se kaj podobnega nikoli ne zgodi v parlamentih in na različnih javnih prizoriščih, kjer politiki drug drugega spodbujajo k uporabi grdih besed in neprimernemu vedenju? Zakaj jih ne bi razporedili v ločene kletke … pardon, oddelke?

Vulgarnost je odsev tiste vrste sebičnosti, iz katere izvira agresija, v kateri umre empatija in za katero se skriva socialna patologija. Zato nas mora zaskrbeti, ko postane tak jezik nekaj normalnega. To je znamenje zelo nenormalnih časov, v katerih beseda lahko kaj hitro postane krogla.

Nobelovec Joseph Stiglitz je že zdavnaj Američane pozval, naj se vprašajo, kakšna sebičnost in neiskrenost se skriva v temeljih ameriškega bogastva, in zdi se mi, da ne bi bilo napak, če bi se to vprašanje pravočasno postavilo tudi v Evropi. Ob poslušanju državnika, ki begunce razglaša za »posiljevalce in živali«, ob strpnosti do politikov z odkrito mizoginijo na ustih, ob glasovanju za kandidata, čigar program je sovraštvo, moramo razmisliti, je zapisal, »kdo 'zmaguje' na tem svetu in kdo oziroma kaj moramo tudi mi postati v tem boju za obstoj«. Če bomo postali sive papige, bo za nas zelo dobro.

Milijon

V torek smo našteli prvi milijon. Govorim o žrtvah koronavirusa. Še preden je komu uspelo postaviti vprašanje, koliko jih bo še v prihodnosti, so posamezni epidemiologi opozorili, da je 1,8 milijona, morda pa celo dva milijona gotovo bolj objektivno število umrlih v minulih devetih mesecih, saj malokdo verjame kitajskim številkam, v Ameriki pa je trajalo kar nekaj časa, da so kot vzrok smrti začeli evidentirati covid-19. A vprašanje se glasi – zakaj? ZDA so se na pandemijo te vrste pripravljale najmanj 15 let, tako da je težko pojasniti, kaj se je zgodilo, da je velika sila na oltar koronavirusa položila približno 215.000 življenj, kar je več od skupnega števila žrtev v vseh oboroženih posredovanjih, ki jih je Amerika izvedla po drugi svetovni vojni. Tudi Evropa ni nič boljša s svojimi več kot 220.000 umrlimi (v to je vštetih tudi 21.000 žrtev v Rusiji). Vprašanje je le, koliko ljudi bo še podleglo virusu, preden se bo pojavilo cepivo, ki najprej najverjetneje ne bo dovolj učinkovito, da bi organizem zaščitilo pred okužbo, bo pa, upajmo, vsaj preprečilo, da bi ljudje zaradi tega umirali.

Zorana Baković Joseph Stiglitz je že zdavnaj pozval Američane, naj se vprašajo, kakšna sebičnost in neiskrenost se skriva v temeljih ameriškega bogastva, in ne bi bilo napak, če bi se to vprašanje postavilo tudi v Evropi.

Ergo ■ V pandemiji se vedemo, kot da smo se doma lotili velikega pospravljanja: vse smo potegnili iz omar. Stari sistemi vrednot in novo razmerje sil so se znašli na neurejenem kupu in zdaj je vprašanje, v katere predale bodo pospravljeni, ko bomo končno pometli smeti, za katere nismo pričakovali, da jih bomo našli pod preprogo. Bo ta kriza v resnici preobrnila globalno ureditev in naznanila začetek »azijskega stoletja«?

Kitajska pri vsem tem nezasluženo proslavlja ne le zmago nad covidom-19, temveč tudi avtokratsko zmagoslavje nad demokracijo, pri čemer poskuša svet prepričati o tem, da je bil njen boj s pandemijo uspešen zato, ker je zlitina konfucijanstva in komunizma znotraj njenih meja ustvarila »nesebičnega posameznika« in »harmonično skupnost«. Vendar se skrivnost kitajskega uspeha prej skriva v visoko učinkovitem sistemu, ki temelji na nizki vrednosti svobode. In v takšnem sistemu je posameznik pravzaprav sam, tako kot je sama Chang'e v ledenem dvorcu, celo takrat, ko se sladka z mesečevim kolačkom, ki ima popolno okroglo obliko, kot je popoln ideal velike družinske skupnosti.

Virus v ledenem dvorcu

Ko se je napeto pričakovalo, kako se bo v prihodnje razvijal spor med Azerbajdžanom in Armenijo okoli kosa zemlje, imenovanega Gorski Karabah, ki bi tokrat utegnil postati sveti gral nevarne območne vojne in ki bi z Rusijo in Turčijo – vsako na eni od sprtih strani – svet lahko vrnil v 19. stoletje; v trenutku, ko se je nad Tajvanom kuhalo nekaj, kar bi lahko postalo stikalo potencialne katastrofe in v trenutku, ko se je globalni mir tresel, kot da popuščajo njegovi nosilni stebri – nas je najbolj vroča novica tega tedna vrnila v ledeni dvorec pod polno luno. Da, tisti v Washingtonu. Potem ko je bila s koronavirusom okužena Trumpova svetovalka Hope Hicks, sta se on in Melania takoj umaknila v izolacijo. V petek sta na twitterju objavila rezultate testov. Oba sta pozitivna. Tako bo imel virus prvič v zgodovini ameriških predsedniških volitev častno mesto v končni fazi napete tekme za vstop v Belo hišo. Sicer pa je virus že v Beli hiši.

Ergo ■ Neizogibno je, da bo zdaj covid-19 še bolj neposredno vplival na usodo Amerike, s tem pa tudi na usodo vsega sveta. Za zdaj je postavil veliko vprašanj, na katera še vedno ni odgovorov. Bo sledilo novo soočenje Trumpa in Bidna, ki bi moralo potekati čez dva tedna? Bo zdaj predsednik v očeh svojih volivcev žrtev »kitajskega virusa« ali poraženec v lastni vojni proti maskam, ohranjanju razdalje in omejevanju zbiranja? Bo pozitivni Trump še agresivnejši v obrambi Amerike in svojega stolčka v Ovalni pisarni?

»Skozi to bomo šli skupaj!« je tvital Trump, pri čemer je morda mislil nase in na Melanio ali pa nase in Ameriko? Spet je vse teklo po poti od sebičnosti do skupnosti … in nazaj.