Petra Pogorevc Rac

40. DEL

Tisto poletje je bilo potem totalna črna luknja. Strašno sem ga pogrešal. Prej sva se redno dobivala, in to mi je seveda obupno manjkalo. Bil je tako poln življenja in načrtov. Vedno je govoril, da bo šel na Akademijo. Na koncu sem šel tja jaz, on pa na drugi svet.

Pokopali so ga na Žalah, in čeprav ne maram ne grobov ne pokopališč, mu grem še danes vsako leto za prvi november prižgat svečo.

Njemu in Janezu Leniču, svojemu drugemu velikemu prijatelju iz mladosti, ki je umrl pol stoletja kasneje, ampak še vedno prezgodaj.

Z Janezom sva se spoznala na Iliriji, torej ob vaterpolu, plavanju in druženju. Po Pikijevi smrti mi je pomagal prebroditi izgubo, kar je bilo zame odrešilno. Zanimivo pri tem je, da je bil zelo drugačen od njega. Če se navežem na primerjavo s hollywoodskimi igralci, je bil kot Humphrey Bogart. Ampak v nasprotju s Pikijem se ni ne takrat ne kasneje videl kot igralec. Spremljal je vse moje predstave in filme, vendar je ostajal zunaj njih. Večino življenja sem preživel na vajah, predstavah in snemanjih. Ker imam odprte oči, mi je že zelo zgodaj postalo jasno, da v našem poklicu ni normalnega življenja. Nobenega časa zase nimamo. Naš delovnik je katastrofa. Dopoldan vaja, popoldan snemanje, zvečer spet vaja ali predstava. Kar naprej smo zdoma. Težko je obdržati družino, kaj šele vzdrževati stike s prijatelji. Tudi medčloveški odnosi v tem poklicu niso idealni. Veliko je blefa in laži, pa tekmovalnosti in privoščljivosti. Zelo redki se družijo in obiskujejo zunaj delovnega časa.

Da ne bo pomote, v življenju sem si bil blizu tudi z nekaterimi ljudmi iz gledališkega sveta. Ni jih bilo veliko, vendar so bili. Za marsikateri trenutek, ki smo ga preživeli skupaj, in za mnoge predstave, ki smo jih ustvarili, jim bom do konca življenja hvaležen. Ampak vedno sem se rad družil tudi z ljudmi zunaj poklica in najbrž ni nobeno naključje, da sem mnoge od njih spoznal že v zgodnji mladosti, ko še v sanjah nisem mogel vedeti, kam vse me bo odneslo v življenju.

Imel sem veliko srečo, da sem zgodaj odkril, kaj je prijateljstvo.

Pravi prijatelj je človek, ki ga prosiš za pomoč in veš, da ti je nikoli ne bo odrekel. Tisti, za katerega se ti ni treba bati, da si zate ne bo vzel časa. Tisti, h kateremu lahko prideš, ne da bi se moral vnaprej napovedati. Tisti, ki ga lahko pokličeš kadar koli, pa če imaš za to dober razlog ali ne. Tisti, ki te je iskreno vesel tudi, kadar želiš z njim samo podeliti svoj dolgčas. Ki te ne sodi niti, kadar govoriš in delaš kozlarije. Ki je ob tebi, čeprav od tega nima nobene koristi. Ki mu nisi nič dolžan, ampak mu vse vračaš v enaki ali še večji meri. Pravi prijatelj je kot tvoj brat dvojček. Zate si vzame čas tudi takrat, ko ga nima.Tako je bilo s Pikijem in Janezom in tako razumem pravega prijatelja.

Na pokopališče jima vedno nesem navadni beli voščeni sveči, nikoli plastičnih. Tiste ogabne pokopališke plastike že od nekdaj ne morem niti videti.

Tega malikovanja umrlih ne razumem. Noben narod na svetu ga za dan mrtvih ne serje tako kot Slovenci.

To, kar vsako leto gledam na Žalah, je odbijajoče. Ljudje prav tekmujejo v tem, kdo bo na pokopališče prinesel večji pušeljc in več plastičnih sveč. Da niti ne govorim o tistih cvetličnih aranžmajih: nekaj, kar je živo, prinašajo na grobove, da tam ovene in umre.

Zase si želim, da bi me upepelili in raztresli v morje. Ali pa kamor koli drugam. Veliko raje bi videl, da me raztresejo, kot pa da končam v kakšni mrzli in temni luknji.

Moja sinova Matevž in Arnož sta morala priseči, da bom končal kot ribja hrana v zalivu na otoku Unije. Saj duša najbrž trpi, če gleda, kako te dajejo v zemljo in potem zasujejo z njo ali pa čezte poveznejo kamnit pokrov! Zato se mi zdi zelo pomembno, da lahko po smrti vsak konča tako, kot si želi. Jeseni sem šel potem vseeno povohat Akademijo.

Pa grem, sem si mislil, če so me že sprejeli in sem se »vpisal«. Najbrž me je premagal firbec, ne spomnim se več. To je to: NE SPOMNIM SE VEČ!