Za hokej je najbolj pomembno, da smo se spet vrnili na led
Dejan Kontrec Prvi operativec HZS je za Delo govoril o alpski ligi, draginji v najvišji ligi in Ivu Janu
Ljubljana – Nova hokejska sezona, zdaj v prav posebnih razmerah, je odprla svoja vrata. Danes jih bo še alpska liga (AHL) z velikim slovenskim derbijem Olimpije in Jesenic (Tivoli, 17.30). Dejan Kontrec, eden od vodilnih hokejistov v dobi samostojne Slovenije, je adrenalin derbija pogosto doživljal na ledu, zdaj je prvi operativec hokejske zveze. Z njim smo se pogovarjali o tem tekmovanju, današnji tekmi, hokejskih razmerah v regiji in preloženem svetovnem prvenstvu.
Gospod Kontrec, sezona se je začela. Resda z zamudo in na pokalnem turnirju brez občinstva, pa vseeno. Kakšni so prve ocene iz vašega zornega kota?
Vsi skupaj v hokejskem svetu smo dejansko lahko veseli, da je res vse skupaj oživelo. Veste, najslabše je, ko se zgodba povsem ustavi. Vem, še bolje bo takrat, ko se bodo povsem vrnili gledalci na tribune, toda vsaj pri nas, tudi v primeru tega prihajajočega uvodnega derbija v alpski ligi, se lahko veselimo, da imamo hokejsko spletno televizijo, tako da lahko zdaj vsaj v domačem okolju spremljamo tekme.
Sedanja alpska liga je logično nadaljevanje prejšnje mednarodne lige, v kateri je začel tekmovati novi jeseniški klub in meril moči z ustrezno avstrijsko konkurenco. Naša zveza je prav od prvih dni zelo vpeta v ta projekt (trenutno HZS vodi alpsko ligo, o. p.), moja poglavitna zamisel pa je bila jasna: glede na tradicijo in prepoznavnost naj igrata moštvi Jesenic in Olimpije na najvišji regionalni ravni, alpska liga pa naj bo ustrezno tekmovanje za druga slovenska kluba. Toda veste, kaj se je zgodilo: najprej se je denarno sesul tradicionalni jeseniški klub, pet let za njim še ljubljanski, realne poti za vstop v tedanjo EBEL za slovenski hokej ni bilo več.
Toda zdaj predvsem ljubljanski klub ne skriva želje po skoku v višji razred?
To pa je precej bolj zahtevno in zapleteno, kot si marsikdo misli. Najprej se moramo ozreti k poglavitni razliki: ICEHL oz. nekdanjo EBEL vodijo klubi, AHL pa tri nacionalne zveze. Pri prvi gre za izrazito komercialno naravnan projekt, zato so kajpak tudi vložki neprimerljivo višji. Le pomislite, kakšen je razpon med alpsko ligo, za katero pristojbina znaša 15.000 evrov, ter to novo ICEHL s 250.000 evri prijavnine.
Oprostite, mar ni v alpski ligi znesek višji?
Imeli smo različne predloge, denimo o zvišanju na 24.000 evrov, toda zlasti v sedanjih razmerah bi bilo to za marsikaterega od klubov dejansko preveč. Prikimal nisem niti predlogu o zvišanju na 18.000 evrov. Dobro, le novinec v ligi mora ob tem znesku priložiti še 5000 evrov. In če sva že pri vseh teh številkah: v ICEHL se morajo redno opravljati testiranja glede koronavirusa. Zgolj eno takšno testiranje za hokejsko moštvo stane 3000 evrov. V AHL smo dosegli vsaj to, da za zdaj zadostuje eno testiranje zdaj ob začetku sezone, pa že to je – verjemite mi – za večino moštev opazen strošek.
Selektor Matjaž Kopitar je večkrat omenil, da bi ne glede na nekaj zares izjemnih posameznikov v močnih ligah na tujem, slovenski hokej zares storil korak naprej, če bi imeli dva tradicionalna kluba v najvišjem regionalnem tekmovanju.
Tega se v našem hokeju dobro zavedamo, toda odločilno besedo glede tega, kdo bo igral v ICEHL, imajo dejansko dobro stoječi avstrijski klubi. Vodstvo lige seveda spremlja vse podrobnosti – od infrastrukture, razvoja hokeja, stabilnosti kluba. Glede na vso preteklost ne preseneča, da je glede nove priključitve slovenskega kluba ali dveh zadržano.
Pa lahko tu pomaga HZS?
Po svojih močeh. Kot smo nekoč na Dunaj poslali pismo podpore za Jesenice, smo ga zdaj tudi za Olimpijo. Pogovarjamo se, prilagajamo razmeram, v komercialno naravnanem tekmovanju pa so seveda ključne finance.
Alpska liga tako ostaja sedanja slovenska hokejska realnost. Odprli jo bodo zmaji in železarji, zanimiv je bil njihov uvod v sezono v poletni ligi in na turnirju za pokal HZS, kajne?
Ta naš derbi je res posebna zgodba, prav veselim se tudi premiere v AHL. Spominjam se svojih časov na ledu in resnice o tem, da je pogosto zmagal tisti, ki mu pred tekmo ni pripadla vloga favorita. To se zdaj ponavlja, predvsem tekma poletne lige na Bledu mi je bila po dinamiki za uvod v sezono zelo všeč. Jeseničani so imeli obakrat, torej tudi v polfinalu pokala, zelo zanesljivega Žana Usa v vratih, obenem se je izkazalo pravilo v športu, da je pogosto lažje napadati iz ozadja. Favorit se bremenu ne more izogniti.
V Tivoliju so nato ukrepali z odstavitvijo trenerja Iva Jana. Kako vi gledate nanj? Bil je vaš dolgoletni soigralec, v napadu z Ildarjem Rahmatulinom in z njim ste sijajno delovali, podobno kot zdaj Olimpija pa ste tudi pri HZS lani prekinili sodelovanje, ko z reprezentanco na SP v Kazahstanu ni uresničil cilja vrnitve v najvišji razred ...
Najprej bi podčrtal posebnost slovenskega hokejskega prostora in mojo usmeritev k temu, da ključna mesta pri vodenju reprezentanc pripadajo domači stroki. O tem, da Ivo veliko ve o hokeju, ni nobenega dvoma. Edini spodrsljaj, ki si ga je privoščil tako zdaj pri Olimpiji kot lani v izbrani vrsti, je bil, da ni imel mentorja v strokovnem štabu. Sodi med mlade trenerje, podobno je zdaj tudi z njegovim klubskim naslednikom Gregorjem Polončičem. V tem primeru je zelo pomemben spremljevalni štab. Matjaž Kopitar ima še vedno svetovalca Karija Savolainena, tudi meni je bil ta izkušeni Finec mentor, ko sem se loteval dela pri HZS. Vem, zavzemam se za razvoj domače stroke v hokeju, a na Karija, glede na njegovo navzočnost pri nas že prek 20 let, gledamo kot na slovenskega trenerja.
Ta naš derbi je res posebna zgodba, prav veselim se tudi sobotne premiere v AHL. Spominjam se mojih časov na ledu in resnice o tem, da je pogosto zmagal tisti, ki mu pred tekmo ni pripadla vloga favorita.
Pandemija vam je odnesla skrbno načrtovano SP skupine B v Tivoliju. Kako zdaj gledate na leto 2020 brez reprezentančnega utripa in kvalifikacij za olimpijske igre?
Iz hokejskega zornega kota je najbolj pomembno, da smo pripravljeni na vse. Kako bo s pandemijo, bomo videli, za mednarodno zvezo bi bilo v prihodnjem letu ključno izpeljati SP najvišjega razreda v Belorusiji in Latviji. Le to je lahko tudi denarno dobičkonosno. Če bomo mi počakali še eno leto – nič hudega. Prepričan sem, da bomo imeli lepo prvenstvo pri nas, kadarkoli pač. In da bomo nadaljevali projekt novega reprezentančnega vzpona ter boja za uvrstitev na tretje OI zapored.