Tomaž Lavrič, stripar in karikaturist
Stripar, slikar in karikaturist je izdal že četrto zbirko Ekstremnih športov
»To je bila povsem zavestna, skrbno načrtovana marketinška taktika, kako prodati strip ljudstvu ekstremnih športnikov. In ekstremnih nebralcev stripa. Ampak mogoče me je kot ekstremno nešportnega Slovenca res vedno nezavedno grizlo, da sem tak tujek v narodovem telesu.«
Tovariš in gospod Diareja, sicer malo manj znan kot Tomaž Lavrič, je zagotovo eden najbolj prepoznavnih striparjev doma in v tujini. Deluje pod različnimi umetniškimi imeni, kot so TBC, Josip Visarjonovič, Lovro Matić in Ton Ton, ter z neverjetno lahkotnostjo preklaplja v zelo različne sloge risanje. Poleg vsakotedenske skrbi za Diarejo v Mladini, kjer je odgovoren še za obilo drugih likovnih podob, riše tudi krajše in daljše stripe. Med krajše spadajo Ekstremni športi, ki se jih je nabralo že za četrto knjigo, pred kratkim izdano pri založbi Strip.art.nice Buch.
Doslej so pri tej založbi izšla njegova dela Dekalog 4 – Zaobljuba, Bosanske basni, Evropa 1–3, Lomm 1–3, Glista na begu, Ekstremni športi 3, Tolpa mladega Ješue 1–3 in Ratman. Osem stripovskih albumov je izdal pri drugih slovenskih založnikih, med njimi so bolj znani Rdeči alarm, Diareja 1988–2002, Slepo sonce, Sokol in golobica, Ekstremni športi 1 in 2, Novi časi in Appoline. Kar 18 stripovskih albumov pa je izdal tudi v tujini, in sicer v Franciji, Italiji, na Hrvaškem in v Srbiji.
Narod ekstremnih športov Slovenci smo narod ekstremnih športov, zato smo Lavriča ob izdaji novega stripovskega albuma vprašali, ali je morebiti v tem narodovem skupnem nezavednem našel navdih za ilustrirane Ekstremne športe. Odgovarja v svojem značilnem slogu, da v skupnem nezavednem ni bilo pravega navdiha, zato je »to bila povsem zavestna, skrbno načrtovana marketinška taktika, kako prodati strip ljudstvu ekstremnih športnikov. In ekstremnih nebralcev stripa. Ampak mogoče me je kot ekstremno nešportnega Slovenca res vedno nezavedno grizlo, da sem tak tujek v narodovem telesu.«
Lavrič je najbolj znan po Diareji, ki secira naše vsakotedenske neumnosti. Sklepamo, da ima drugačen pristop pri risanju Diareje, ki običajno analizira dogodke minulega tedna, in Ekstremnih športov, pri katerih ni tega vsakotedenskega pritiska komentirati dnevnopolitično dogajanje. To nam je potrdil in dodal: » Diareja je sprotna koncizna analiza naše aktualne družbenopolitične stvarnosti, v Ekstremnih športih pa se lotevam večnih, vzvišenih, globalnih tem človekovega bitja in žitja vobče.«
Liki tu ne govorijo, le spuščajo, praviloma nagravžne, glasove. Zato nas je zanimalo, ali mora biti zato podoba toliko bolj izrazna. Lavrič pravi, da si je v Ekstremnih športih privoščil, »da se nalašč ne držim pravil anatomije, proporcev in perspektive, sem si pa zato zadal mazohističen izziv, da vsako zgodbo povem na eni, največ dveh straneh in popolnoma brez besed, kar zmorejo le največji mojstri likovnega izraza, med katere se skromno prištevam. Zvočni učinki pa so dovoljeni.«
V njegovih delih so različni človeški izločki že postali posebno izrazno sredstvo. Tudi v Ekstremnih športih drekcev ne manjka. Je to njegov način boja zoper tabuje? Navsezadnje je dobra prebava zlata vredna. »Ne le drekci, skrbno so obravnavani izločki vseh vrst in agregatnih stanj. To je sam po sebi najbolj pritlehen humor, res je, ampak če skatologijo nadgradiš s sociologijo, postane stvar hecna na več ravneh in je primerna za vse proile in intelektualne zmogljivosti. Res pa ni za vse okuse.«
Vizualne humoreske
Običajno imajo njegovi stripi črnohumorne zaključke, bizarne preobrate. V bistvu so to vizualne humoreske, ki imajo praviloma neko moralo, nauk, ki pa ga verjetno vsakdo ne odkrije. Lavrič poudarja, da »gre za razkrivanje absurdnosti sveta in nas v njem. Pa tudi za namerno preseganje zadržkov, moralnih norm in tabujev, kar je, še posebno v teh politično korektnih časih, katarzično – tako za bralca kot avtorja. Nauk pa si mora iz tega vsak potegniti sam.«
Očitno je iz Lavričevega ustvarjanja nauk potegnil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki mu je leta 2015 podelil medaljo za zasluge Republike Slovenije za izjemen prispevek na področju slovenske ilustracije, karikature in stripa. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano, da se avtor »rad poigrava in skače iz humorja v realizem, iz socialnih tem v znanstveno fantastiko, iz karikatur v abstrakcijo ali znakovno risbo. Vse to počne mojstrsko, z veliko humorja in očarljivosti, pa tudi provokativnosti.« Leta 2017 je prejel nagrado Prešernovega sklada za stripovske objave minulih dveh let in izid trilogij Lomm in Tolpa mladega Ješue.
»Mogoče me je kot ekstremno nešportnega Slovenca res vedno nezavedno grizlo, da sem tak tujek v narodovem telesu.«