Bo zakon res vrnil dostojanstvo starejšim?
Dolgotrajna oskrba Kritike zaradi nejasnosti, pomanjkanje analiz o dolgoročnih finančnih učinkih vpliva na druge blagajne
Ljubljana – Danes se končuje javna razprava o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi, tej pa bodo sledila, predvidoma do konca meseca, pogajanja v ekonomsko-socialnem svetu. Potem bodo sledili medresorsko usklajevanje, potrditev vlade in postopek v parlamentu. Ni še znano, kdaj naj bi se ta začel, prav tako tudi ne, s kakšnimi vsebinskimi rešitvami bo predlog prišel do tja. K besedilu, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje, je prispelo zelo veliko pripomb številnih deležnikov, ki so ocenjevali, da osnutek, kakršen je zdaj, brez bistvenih popravkov ni primeren za sprejetje. »Govorimo o zakonu, ki smo ga pričakovali 20 let in ki mora starejšim vrniti dostojanstvo. Z njim sledimo trendu podaljševanja možnosti bivanja doma, po drugi strani pa izboljšujemo kakovost oskrbe v domovih za starejše občane. Verjamem, da bomo našli pravi kompromis med tistim, kar starejši ljudje potrebujejo, in tistim, kar smo kot družba sposobni ponuditi,« je minister za zdravje Tomaž Gantar dejal o osnutku za pravno podlago sistemske ureditve dolgotrajne oskrbe.
Dolgotrajna oskrba dostopna vsem
Kaj je predvideno v zakonu? Napoveduje se enotna ocena upravičenosti, primerljive pravice za primerljive potrebe, možnost izbire vrste pravice (formalna oskrba na domu ali v instituciji, denarni prejemek, oskrbovalec družinskega člana), nove storitve, večji delež javnih virov in zmanjšanje inančne obremenitve posameznika in družine. Izvajalci bi bili javni zavodi, zasebni zavodi s koncesijo ter domače in tuje pravne osebe. Zamislili so si tri tipe institucionalne oskrbe – bivalne skupine do 48 oskrbovancev, ki bi bile v pristojnosti lokalnih skupnosti, oskrbni domovi za 49 do 150 ljudi v pristojnosti ministrstva za delo in negovalni domovi za več kot 150 oskrbovancev, nad katerimi bi bedelo ministrstvo za zdravje.
Na ministrstvu za zdravje ocenjujejo, da je za delovanje sistema potrebnih 641 milijonov evrov na leto, od tega je 305 milijonov evrov že v zdravstveni in pokojninski blagajni, 336 milijonov evrov na leto pa bi pridobili z vzpostavitvijo obveznega zavarovanja z 2,94-odstotno prispevno stopnjo, pri čemer bi delodajalec in delojemalec plačala po 1,47 odstotka. Za zaposlenega z minimalno plačo bi, ob upoštevanju nekoliko nižjega prispevka za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, pomenilo devet evrov na mesec dodatnega izdatka, ob povprečni plači pa 17 evrov manj neto plače.
Gantarju se to zdi optimalna rešitev, ki omogoča dostopno dolgotrajno oskrbo vsem, plačljiv bi tako ostal samo hotelski del, takšno inanciranje pa naj bi bilo solidarno. A pomisleke imajo tako sindikati kot delodajalci oziroma, bolje rečeno, sindikati nimajo nič proti dodatni prispevni stopnji, a na način, da bi delavcu ostala enaka neto plača in bi sredstva šla iz delodajalske malhe. Argument za to je, da delodajalci od leta 1996 prispevajo 8,85 odstotka za pokojninsko zavarovanje namesto 15,5 odstotka, zaradi česar so manj obremenjeni kot zaposleni. Slovenski delavci pa so že zdaj, trdijo sindikalisti na podlagi podatkov evropske komisije, med najbolj obremenjenimi s prispevki za socialno varnost. Ni verjetno, da bi delodajalci privolili v tak predlog, že ob ideji, da vsak nosi pol dodatnega stroška, so izrazili pričakovanje, da bo vlada, predvsem ministrstvo za inance, našlo druge rešitve glede inanciranja.
Pozivi po analizah
Kako je solidarno, da prispeva zaposleni, ki ima 700 evrov plače, nekdo, ki ima enako pokojnine, pa ne, in zakaj se solidarnost gleda le skozi prizmo dohodkov iz dela, brez upoštevanja premoženja, je še ena od pripomb, ki jo je pogosto slišati, tudi v smislu vse slabšega razmerja med aktivnim prebivalstvom in upokojenci. Da je treba zagotoviti različne vire inanciranj, meni tudi generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Marjan Sušelj, saj na podlagi prispevkov kot večinskega dela prihodkov, ki so zelo odvisni od gospodarskih nihanj, ni zagotovljena stabilnost. Skupščina ZZZS pa, na primer, ugotavlja, da predlog ne razmejuje, katere storitve zdravstvene nege ostajajo v breme zdravstvenega zavarovanja in katere se prenesejo na dolgotrajno oskrbo.
Številni, ki so v času javne razprave predstavili mnenja, predlogu zakona očitajo nejasnosti, ki odpirajo možnost različnih interpretacij, kot so se izrazili v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, kjer opozarjajo tudi, da številni uporabniki ne bodo dosegli praga za dostop do storitev – po njihovi oceni večina stanovalcev domov, ki so v 1. in 2. kategoriji oskrbe, in 60 odstotkov sedanjih uporabnikov pomoči na domu. Vrstijo se svarila, da bo zakon v takšni obliki odprl vrata razgradnji javne mreže in privatizaciji s ciljem po dobičku ter hkrati niti ne opredeljuje javnega interesa na tem področju. Kako naj bi se sedanje institucije preoblikovale v različne tipe zavodov in kaj bi se dogajalo z varovanci, ko bodo sčasoma potrebovali več nege, ter kako bi zagotovili ustrezen kader, ki ga že zdaj bistveno primanjkuje, so vprašanja, na katera še ni odgovorov. Več je bilo tudi pozivov po analizah, tako realnih potreb kot dolgoročnih inančnih učinkov zakona in seveda tudi njegovega vpliva na druge blagajne socialnega varstva, predvsem zdravstveno in pokojninsko.
• Predlog zakona bodo do konca meseca usklajevali na ekonomsko-socialnem svetu.
• Tako socialni partnerji kot številni deležniki so nanizali veliko pripomb.
• Časovnica sprejetja zakona še ni določena.