Jezik je človekova domovina
Vrednote kot demokracija, človekove pravice ..., ki jih podpira tudi Slovenija
Vse bolj nemirni sodobni svet, ko se podirajo stara geopolitična razmerja, bolj kot kdaj prej potrebuje institucionalno trdnost. Zanjo si po poti prava, sodelovanja in solidarnosti prizadevajo v Mednarodni organizaciji za frankofonijo (OIF), ki praznuje letos 50 let.
Oseminosemdeset držav – članic je 54 in pridruženih članic sedem, še 27 je opazovalk, med njimi Slovenija – časti vrednote, kot so mir in demokracija, ter načela, kot so multilateralizem, večkulturnost in nič manj večjezičnost: čeprav je prvo vezivo frankofonije francoščina. A jezik ni nikoli samo jezik, je bilo slišati prav tako na nedavnem dogodku, ki sta ga ob proslavljanju jubileja v Mestnem muzeju Ljubljana gostila veleposlanica Francije Florence Ferrari in veleposlanik Švice Denis Knobel.
Najprej spomnimo, da Frankofonija z velikim F pomeni politično institucionalizacijo gibanja, z malo začetnico pa skupnost ljudi, ki govorijo francosko – približno 300 milijonov jih je že na petih celinah – oziroma jih kot frankoile privlači marsikaj francoskega: od jezika do kulture, sploh literature, morda miselnost, določen pogled na življenje. Z gibanjem je, vsaj v laični javnosti, še vedno povezana kakšna zmota, celo osrednja, da je OIF francoska in ne multilateralna povezava. Ponoviti kaže, da je izvor le teoretično francoski – zaradi izraza, ki ga je v knjigi France, Algérie et colonies ( Francija, Alžirija in kolonije) leta 1886 prvi domislil in zapisal francoski geograf Onésime Reclus –, sicer pa segajo korenine v Québec in Afriko, denimo k znamenitemu senegalskemu poetu in politiku Léopoldu Sédarju Senghorju.
V Sloveniji je frankofonija intimna in kulturna izbira, pa tudi politična odločitev, čeravno nima zgodovinskega predznaka in sploh ne geografskega. Kot država opazovalka smo se OIF pridružili že leta 1999, šest let pozneje pa podpisali prvi memorandum o učenju francoščine v državni upravi. Po besedah direktorice Francoskega inštituta v Sloveniji (IFS) Isabelle Desvignes za Delo je v okviru tega programa, ki ga izvajajo na inštitutu, v 14 letih obiskovalo tečaj francoskega jezika več kot 1000 slovenskih diplomatov, funkcionarjev oziroma javnih uslužbencev z različnih ministrstev.
Ni nepomembno, da so slavnostni sprejem – ki je bil zaradi covida-19 okrnjen, na njem pa je uvodoma spregovoril slovenski zunanji minister Anže Logar – pripravili 23. septembra, v tednu, ko je bil tudi evropski dan jezikov. Pri frankofoniji je v ospredju resda francoščina in staro vodilo njena razširjenost po svetu: po številu govorcev je peti največji jezik in četrti najbolj razširjeni na internetu, in vendar ne gre zgolj zanjo, ampak za jezike nasploh. Ali kakor je v svojem nagovoru poudarila veleposlanica Florence Ferrari: »Eden od glavnih ciljev frankofonije je ohranjanje jezikovne pestrosti.«
Nekaj povedne statistike po slovensko Kakšen odnos imamo v Sloveniji do francoščine kot ključa, ki odpira vrata do francoske in drugih frankofonskih kultur, in v kakšnem razmerju smo – medtem ko nas preplavlja angleščina kot sodobna globalščina – s frankofonskimi govorci? Iz Francije prihajajo semkaj menda v vedno večjem številu. Kakor nam je posredovala podatke direktorica Isabelle Desvignes, živi v Sloveniji uradno okrog 700 Francozov, a dejansko še precej več; saj ni malo niti takih z dvojnim državljanstvom. »Skupnost je mlada – 61 odstotkov jih še nima 40 let, za povrhu je na izmenjavi okrog dvesto študentov iz Francije.« Zdravstvena kriza je resda postavila na glavo domala vse, a je mogoče zapisati, da je Slovenija zmeraj bolj zanimiva za francoske turiste. Leta 2015 so zagotovili slabih 176.000 prenočitev, leta 2018 pa že do septembra skoraj 294.000. »Potreb po znanju francoščine zatorej ni malo, kajti trgovci in prav tako na drugih sprejemnih točkah pogosto poudarjajo, da Francozi slabo ali neradi govorijo angleško,« kar lahko močno moti sporazumevanje. Takšne ovire je na obeh straneh mogoče premostiti in spremeniti v priložnosti le z učenjem jezikov, pri nas pa zanimanje za francoščino že nekaj let slabi. »Na žalost opažamo upadanje števila učencev francoskega jezika v tukajšnjem šolskem sistemu, paradoksalno pa se povečuje zanimanje zanj v zasebnih jezikovnih šolah. Ta paradoks bi hoteli odpraviti,« je med svojim nastopom dejala veleposlanica Florence Ferrari.
Direktorica Isabelle Desvignes je za Delo postregla s povedno statistiko: v obdobju 2017–2018 se je francoščino učilo le 1,1 odstotka slovenskih osnovnošolcev in 2,8 odstotka gimnazijcev, medtem ko je bila v letih 2013–2014 slika v srednjih šolah spodbudnejša: francoščino je imelo na urniku 4,2 odstotka dijakov. Zgovorni so prav tako podatki Statističnega urada, da je leta 2012 v Sloveniji govorilo francosko pet odstotkov oziroma približno 58.300 prebivalcev. Odtlej se delež zmanjšuje, pred štirimi leti je bilo po uradnem štetju frankofonskih govorcev okoli 39.100. V tem istem obdobju (2016/2017) je na 64 osnovnih šolah (od vseh 482) 74 profesorjev podajalo francoščino 2297 učencem (vseh je bilo 176.898), še 45 profesorjev pa je na 39 srednjih šolah predavalo francoščino 2284 dijakom (vseh je bilo 74.021). »Seveda tudi na Francoskem inštitutu v Sloveniji organiziramo tečaje – v lanskem šolskem letu je bilo tečajnikov okrog 500 – ter pripravljamo različne dogodke in dejavnosti, povezane s francoskim jezikom.« Možnosti za učenje ni malo, kakor ne manjka priložnosti za odpiranje duha frankofonskemu, naj gre za umetnost, literaturo, ilm, za lepe stvari.
Jedro frankofonije je na terenu Gibanje frankofonija sledi vodilom, kot so mir in solidarnost, demokracija in kulturna raznolikost, človekove pravice, pravice do izobraževanja ... Tudi »v Sloveniji predstavljajo jedro«, po besedah Isabelle Desvignes, »predvsem francosko govoreči ljudje in še zlasti profesorji francoščine, ki opravljajo svoj poklic z veliko strasti in predanosti«. V širšem političnem in institucionalnem pomenu pa imajo pri širjenju vrednot ključno vlogo francosko in druga frankofonska veleposlaništva ter nič manj Slovenija kot (še vedno) opazovalka OIF. Ob praznični priložnosti je veleposlanica Florence Ferrari po vzoru iz drugih držav predlagala oblikovanje skupine frankofonskih veleposlanikov: da bi bili tesneje povezani in bi predlagali tudi slovenski strani, na katerih področjih bi kazalo intenzivneje sodelovati. »Lahko bi ustanovili še odbor za frankofonijo, neformalno telo, ki bi združevalo vse deležnike gibanja, od javnih oblasti, združenj in društev do šol ... Odbor bi podajal predloge veleposlanikom in koordiniral dogodke, kakršen je Festival frankofonskega ilma,« na primer. Tega so namesto spomladi že devetič uspešno izpeljali v septembru, četudi so zaradi covida-19 morali odpovedati večino dogodkov oziroma so jih preselili na splet. Filmoili so si lahko v organizaciji IFS v ljubljanskem Kinodvoru in Kinoteki ogledali zanimive stvaritve iz Francije, Belgije, Kanade, Švice, Egipta, Malija, Nigra in Slonokoščene obale.
Idejo in besedo frankofonija je konec 19. stoletja izumil francoski geograf Onésime Reclus.
Frankofonija promovira francoščino ter kulturno in jezikovno pestrost nasploh, mir, demokracijo, človekove pravice.
Uradni začetki OIF segajo na konferenco v nigrskem Niameyju, kjer se je 20. marca 1970 povezalo 21 držav. Prvi vrh frankofonije so 1986. pripravili v Versaillesu.
Pogled naprej in več Da se je organizacija OIF v 50 letih obstoja pomembno umestila na mednarodnem prizorišču, je v svojem nagovoru, med drugim, poudaril veleposlanik Švice v Sloveniji Denis Knobel. »Frankofonija je dokazala svojo vrednost,« postala da je velika dama, ki presega jezikovne in kulturne cilje ter si politično prizadeva za razumevanje med narodi in mir na svetu. Praznovati frankofonijo pomeni tudi poklanjati se francoščini, jezik pa je, kakor kaže ponoviti, »več kot le sredstvo sporazumevanja. Jezik nas povezuje in združuje, izobražuje nas in nas bogati s kulturo, literaturo ...« Je način, »kako gledamo na svet in ga pojasnjujemo«. Kot frankofonski govorec se je veleposlanik Knobel navezal na pisatelja in filozofa Alberta Camusa ter njegovo misel, da je jezik v resnici človekova domovina: »Moja domovina je francoščina.«
Naj bo domovina ta ali kakšen drug jezik, morda več jezikov – torej je več tudi domovin, najsi intimnih ali uradnih –, v svetu, ki se zdi vse manj stabilen, ki je prav tako institucionalno čedalje manj gotov in se razgrajuje, potrebujemo branike »multilateralizma, večkulturnosti in večjezičnosti«. S temi besedami o vključevanju različnih pristopov, vzorcev, govoric ... se je minister Logar navezal na misel aktualne generalne sekretarke OIF Louise Mushikiwabo, češ da ni bila frankofonija še nikoli tako zelo pomembna, kot je zdaj. Ker postavlja nad vse pravo, sodelovanje in solidarnost, ti pa lahko najbrž še najbolje obvarujejo svet pred vse močnejšimi nacionalizmi in težnjami po unilateralizmu.