Hamburg ne uboga Tita
Tito je bil očitno vizionar. Že prvega decembra 1967 je ob prihodu z vlakom v Luko Koper po krajšem ogledu kratke luške obale izustil zgodovinsko: »Nije Hamburg, ali bit će! Le pol stoletja pozneje so se severnojadranska pristanišča vseeno (za nemške občutke predrzno) približala Hamburgu. Tito se kljub pomislekom ni zmotil prav dosti. Morda za šest kilometrov. Hamburg je zdaj res prišel v Tržaški zaliv, le kak kilometer severneje od Kopra.
Veliko prepričevanj, študij, političnih manevrov, različnih kadrovskih gurujev, mehdornov in sorgenfreijev kaže, da ob prebujanju Kopra in Trsta niso ravno tako brezskrbni, kot morda sporoča priimek Sorgenfrei. Ko je tržaški logistični velemojster in diplomat Zeno D'Agostino sklenil pogodbo s Kitajci in si je gospa Alenka Bratušek drznila povabiti Kitajce, da bi gradili tir, ko je 2TDK vsem neverjetnim ovinkom, ustavnim sodiščem, referendumom in vsem petim kolonam navkljub le prilezel do javnega naročila za slovenski posel desetletja, je nastopila ura resnice. Angela Titzrath (direktorica hamburškega HHLA) je na vrat na nos rezervirala letalsko vozovnico za Trst.
Hkrati z odločenostjo Vrtovčevega ministrstva, da pohiti z drugim tirom, so se okrepili obupani pritiski nasprotnikov, da slovenskim logistom izbijejo ta tir, pristanišče in Evropo enakih hitrosti iz glave. V zadnjih desetih letih so Slovenci lahko brez slehernih pripomb, težav, javnih razprav in problemov iz javnih sredstev investirali za dve milijardi evrov v sodobnejše železniško omrežje. Ko pa se investicije približajo Divači, je ogenj v strehi – Sodoma in Gomora.
Med drugim se je od nekod vzel Britanec, ki že dolgo deluje v Sloveniji in je imel nenavadno srečo, da je dolga leta kot nedolžni lektor lahko vpogledoval v velik del poslovne korespondence Luke Koper s poslovnimi partnerji. Iz luškega pisanja strankam je izvedel marsikaj. V zelo kratkem času pa se je po vseh teh pridobljenih podatkih iz nedolžnega lektorja prelevil v zaskrbljenega Evropejca in začel sporočati (beri: tožariti) v Bruselj, kako zgrešen projekt je drugi tir, kako zapravljiv, korupten, goljufiv in podobno. Nič drugega, nobeden od preostalih tirov ga ni zmotil v tej državi. Zdaj ko se je gradnja tira že začela, pa z najtežjim orožjem prepričuje, da bi se morala Luka Koper priključiti na Trst, da drugi tir še najmanj deset let ne bo narejen, da Slovenija zapravlja milijarde javnih sredstev (čeprav je to edini tir, ki se bo zgradil skoraj izključno iz nejavnih sredstev v tej Evropi), da bo tovora tako in tako zmanjkalo, da Slovenija ne potrebuje tira do morja, čeprav imajo železnice do morja že sto in več let celo v najmanj razvitih afriških državah. Pa tudi, kako smo novinarji podkupljeno globokodržavni.
Vprašanji sta najmanj dve: prvič, zakaj po vsej Evropi lahko gradijo železnice, zakaj se povsod govori o mobilnosti in varovanju okolja, zakaj lahko tudi po vsej Sloveniji gradijo tire, ki ne motijo nikogar, in zakaj je samo ta kratki tir tako hudo zlo in tak problem. (No, ni vam treba tuhtati ravno do nezavesti.)
In drugič: Gospod Britanec pravi, da ne zastopa nikogar, nobene organizacije, podjetja ali zarotniške skupine, da ni agent 008, da ga to skrbi kot zasebnika. Ha! Zdaj pa mene zanima, ali tudi katerega Slovenca kot zasebnika tako skrbi kak majhen dvajsetkilometrski tirček v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji, Španiji, Beneluksu, kjerkoli že ... in zaradi svojih groznih skrbi pisari zelo dolga pisma na evropsko komisijo, tožari, pritiska na odločevalce in medije, pošilja neresnice na vse mogoče naslove in s tako vnemo išče goljufije. V naši kontraobveščevalni službi pa smo vsak dan bolj prepričani, da nam Slovencem verjetno na čelu piše, kakšne mone smo, da nas potem lahko vsak, ki ima pet minut časa, ošteva in uči, kaj bomo sejali in želi na naših poljih. Mi hočemo oljke, hmelj, paradižnike, krompir, oni pa nam prodajajo buče. Ma kaj nam res to piše na čelu?
Mimogrede: prav zaradi dosedanjih 522.472 lažnih člankov in na tisoče povedanih laži Donalda Prvega je pravzaprav težko verjeti, da so vsi predsednikovi možje tako slabo skrbeli za predsednikovo zdravje. Saj v Belo hišo še komar ne prileti neopazno, pa bi se jim tja ravno pred volitvami izmuznila neka Matilda iz Ulice Kovid 19! Kaj pa, če je revež iz žajfnice stavil na zadnjo karto, ki mu bo morda še pred nočjo čarovnic prinesla zmago nad boleznijo in še en »dokaz«, da je človek nadnaravnih moči?
Kakšne mone smo, da nas lahko vsak, ki ima pet minut časa, ošteva in uči, kaj bomo sejali in želi na naših poljih? To nam piše na čelu?