Zlata leta priljubljene zbirke
Knjižne novosti V zbirki Cankarjeve založbe Moderni klasiki, ki bo prihodnje leto praznovala 20 let, so izšle tri nove knjige
Urednika Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov in Andrej Blatnik sta skupaj s prevajalkami predstavila tri povsem drugačne in na svoj način tudi aktualne knjige. Dva romana in zbirko kratkih zgodb.
Najprej je tu škotska klasika Zlata leta gospodične Jean Brodie pisateljice Muriel Spark, ki jo je prevedla Tadeja Spurk, tudi avtorica zanimive spremne besede. Roman se dogaja na edinburški dekliški šoli in pripoveduje zgodbo o učiteljici Jean Brodie, ki pod svojo perut vzame skupino deklet, da bi jih vzgojila v crème de la crème. Uči jih o ljubezenskem življenju Emily Brontë, Michelangelu, vodi jih v galerije in jim recitira poezijo. Posebna je, a ima tudi poseben okus za politike, saj se navdušuje nad Benitom Mussolinijem, za katerega verjame, da bo naredil red.
Po romanu je bil posnet tudi ilm, v katerem je v glavni vlogi blestela večna Maggie Smith, ki je za to vlogo prejela oskarja. Kakor napiše prevajalka, je pisateljski slog Sparkove poseben in zelo angleški – poln bistroumnosti in suhega humorja. Pisateljica je namreč verjela, da je neotesano bralcu vsiljevati čustveno vpletenost, »je pa že bolje, da ga spraviš v smeh in da si kratek«. Pisateljica je krajšo različico zgodbe leta 1961 najprej objavila v ameriški reviji The New Yorker. Uredniku revije Williamu Shawnu je bila tako všeč, da je pisateljici dal na uporabo pisarno v New Yorku, kamor je pripotovala iz Škotske in nekaj let ustvarjala v veliki prestolnici. Čisto na začetku pisateljske kariere se je nad njenimi zgodbami navduševal tudi znameniti Graham Green, ki jo je podprl tako, da ji je vsak mesec nakazal štipendijo in jo založil tudi z nekaj steklenicami rdečega vina. Povedala je, da je steklenice dodal zato, ker je z njimi hotel »odbiti ostrino hladni miloščini«, saj je takrat živela zelo uborno. Zaradi revščine in čustvenih pretresov je začela v 50. letih, da bi imela moč in energijo pisati, jemati velikanske odmerke deksedrina, amfetamina, ki so ga v tistih časih prodajali kar v lekarnah. Čez nekaj časa je začela halucinirati in postajala je vedno bolj paranoična, tako da je trajalo kar nekaj časa, preden se je znebila odvisnosti. O tej izkušnji piše v svojem prvem romanu Tolažniki, ki je izšel leta 1957.
Sparkova je imela precej nenavadno življenje, njeno srce je sledilo različnim moškim in ne samo njim, zato je živela v New Yorku, tedanji Južni Rodeziji, Rimu in v slikoviti vili v Toskani, kjer je leta 2006 pri 88 letih tudi umrla.
V slovenščino imamo doslej preveden le še en njen roman – Momento mori, groteskno študijo starosti, ki je pri nas izšla že davnega leta 1973 –, napisala pa jih je kar dvaindvajset. Med njimi tudi avtobiograijo Curriculum vitae, sicer pa so vsi njeni romani na svoj način avtobiografski.
Bizarne zgodbe in roman Imamo pa zato prevedene vse, razen ene, knjige poljske pisateljice in prejemnice Nobelove nagrade Olge Tokarczuk. Napisala je devet romanov ( Beguni, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, Jakobove bukle …), tri novelistične zbirke in dve knjigi esejev. V Modernih klasikih je tokrat izšla zbirka kratkih zgodb, v prevodu njene »hišne« prevajalke Jane Unuk, ki je napisala tudi spremno besedo. Bizarne zgodbe je avtorica napisala leta 2018 in vsem desetim je skupno, da opisujejo neke mejne izkušnje in imajo rahlo premaknjen pogled na realnost ali pa se v njih junaki znajdejo pred izzivi, ki jih omogoča tehnologija. Jana Unuk ugotavlja, da bi lahko za vse kratke zgodbe Tokarczukove rekli, da izhajajo iz evropske tradicije fantastične zgodbe, ki v pripovedni tok vključuje številne fantastične, groteskne, bizarne, absurdne in humorne elemente.
Tema, ki pisateljico zanima, je tudi naš nasilni odnos do narave, empatičnost živali v primerjavi s krutostjo ljudi in uničevanje planeta. Kakor je na tiskovni konferenci pesimistično povedala prevajalka, se ji je, ko je brala nekatere zgodbe, ki ne dajejo ravno prevelikega upanja za svetlo bodočnost, zazdelo, da človeku niti branje knjig ne pomaga več, da bi kaj spremenil in bil bolj sočuten do sveta okoli sebe.
Roman Lakota nizozemskega pisatelja maroških korenin Jamala Ouariachija sta predstavila urednik Aljoša Harlamov in prevajalka Stana Anželj, ki se je morala spopasti s kar težko nalogo, saj pisatelj v zajetnem romanu meša sloge in načine pripovedovanja ter vzporedno pripoveduje več zgodb. Poigrava se z različnimi spornimi temami od pedoilije do dobrodelnosti. Zgodba govori o uspešni televizijki, ki je poročena in ima hčerko. Nekoč sreča svojega nekdanjega ljubimca, ki ga že deset let ni videla, je pa bivši poslovnež, humanitarni delavec in obsojen pedoil. Povabi jo, da bi napisala njegovo biograijo. Knjiga nam s to zgodbo opisuje sodobni svet, vse njegove pasti in hinavščine, politične korektnosti in stvari, ki prestopajo moralna pravila. Ouariachi je po izobrazbi psiholog in je nekaj časa delal tudi kot terapevt. Napisal je zbirko kratke proze in tri romane. Za Lakoto je prejel nagrado Evropske unije za književnost.
• Roman Zlata leta gospodične Jean Brodie velja za škotsko klasiko.
• Nobelovka Olga Tokarczuk je tudi avtorica kratkih zgodb.
• Roman Jamala Ouariachija je prejel nagrado Evropske unije za književnost.