o tem, ka­ko se le­to 2020 vle­če bolj, kot pra­vi ko­le­dar

Jure Sto­jan par­tner in di­rek­tor raz­i­skav in ra­zvo­ja, In­šti­tut za stra­te­ške re­ši­tve

Delo (Slovenia) - - PREDNJA STRAN - JURE STO­JAN

Manj kot tri me­se­ce bo še z na­mi. Pri­smo­je­no bi bi­lo od­šte­va­ti. Čas mi­ne ve­li­ko po­ča­sne­je, ko str­mi­mo v uro. To ve vsak, ki je že kdaj ko­ga ča­kal. A žal le­tos ni le­to, ko bi se bi­lo var­no za­mo­ti­ti. Pre­o­sta­ne sa­mo, da ga ži­vi­mo v vsej nje­go­vi gro­zi in pre­ži­vi­mo. To le­to se vle­če bolj, kot pra­vi ko­le­dar.

Po­le­ti je je­zi­ko­slo­vec Dan­ny Ba­te čiv­knil se­ri­jo du­ho­vi­to­sti, s ka­te­ri­mi je za­del pod po­vrš­je da­na­šnje­ga ča­sa. »Le­to 2020 so iz­u­mi­li zgo­do­vi­nar­ji, da bi pro­da­li več zgo­do­vi­ne. Ko­maj ča­kam, da bo pr­va uni­ver­za ustva­ri­la od­de­lek za dva­ti­so­čd­vaj­se­tne štu­di­je.« Ta­ko pa si je za­mi­slil po­go­vor na uni­ver­zi v pri­ho­dno­sti: »Bi bi­li men­tor dok­tor­ski di­ser­ta­ci­ji o in­ter­sek­ci­ji med or­ja­ški­mi sr­še­ni in me­mi o tor­tah v le­tu 2020? Žal ne, to po­dro­čje bi bi­lo bolj za ko­le­gi­co – je zgo­dnjed­va­ti­so­čd­vaj­se­to­lo­gi­nja.«

Za­res ra­zno­vr­sten je bil že v pr­vih treh če­tr­tle­tjih na­bor sla­bih, pre­cej red­ke­je tu­di do­brih no­vic, ki so pol­ni­le raz­lič­ne za­slo­ne. Vse to pre­o­bi­lje vse­bin je na­šlo tu­di ve­li­ko bolj za­vze­to ob­čin­stvo kot obi­čaj­no – to je res pr­va pan­de­mi­ja v zgo­do­vi­ni, ki jo lju­dje pre­ži­vlja­jo s pa­me­tnim te­le­fo­nom v ro­ki, in to med sve­tov­no re­ce­si­jo, ki ji ni pri­mer­lji­ve v ži­vem spo­mi­nu in ki res pu­šča več ča­sa za br­ska­nje po sple­tu kot ka­dar­ko­li do zdaj.

To je tu­di pr­vič za ob­do­bje ka­kšne ku­ge, da pa­me­tni te­le­fo­ni nad­zo­ru­je­jo gi­ba­nje svo­jih upo­rab­ni­kov. Pr­vič, kjer ima­jo ob­ja­ve vpliv­ne­žev na druž­be­nih omrež­jih ve­čji vpliv kot iz­ja­ve stro­kov­nja­kov v ča­so­pi­sih in te­le­vi­zi­ji. Dru­žab­na omrež­ja so glav­ni vir in­for­ma­cij pa tu­di čenč, la­ži, na­tol­ce­vanj, pro­pa­gan­de in pre­o­sta­le­ga raz­ve­dri­la. A se­ve­da pan­de­mi­ja ni edi­na te­ma le­to­šnje­ga le­ta, če­prav vča­sih za­sen­či vse dru­ge. A te še na­prej pri­ha­ja­jo.

Vse to ima ve­lik vpliv na nas. Kot druž­ba smo se na­mreč na­va­di­li, da čas ra­zu­me­mo s po­mo­čjo do­god­kov. Do­god­ki da­je­jo ri­tem ča­su, in to na raz­lič­nih rav­neh na­tanč­no­sti. Zgo­do­vin­ske pre­lo­mni­ce nam po­ma­ga­jo ra­zu­me­ti de­se­tle­tja. Ima­mo čas pred pr­vo sve­tov­no voj­no, čas med obe­ma voj­na­ma, ob­do­bje po dru­gi sve­tov­ni voj­ni. Ob­do­bje pred ne­od­vi­sno­stjo in po njej. Po­tem ima­mo bolj po­go­ste do­god­ke, ki nam kro­ji­jo vsak­dan, de­ni­mo vo­li­tve. Vsi ti do­god­ki so se­ve­da člo­ve­ške­ga iz­vo­ra.

Po­sku­si, da bi člo­ve­ško zgo­do­vi­no raz­de­li­li na te­me­lju na­rav­nih ka­ta­strof, se ne­ka­ko no­če­jo pri­je­ti. Osem­de­se­ta le­ta so si lju­dje za­po­mni­li kot de­se­tle­tje Re­a­ga­na in That­cher­je­ve ter raz­pa­da­nja Sov­jet­ske zve­ze. Pa je bil tu­di čas iz­bru­ha aid­sa in čer­no­bil­ske ne­sre­če. Le­ta 1918 smo se, do le­tos, spo­mi­nja­li pred­vsem po kon­cu pr­ve sve­tov­ne voj­ne, pre­cej manj po pan­de­mi­ji špan­ske gri­pe.

Ta­ko pa ži­vi­mo v ča­su, ko se je obi­čaj­ne­mu na­bo­ru po­li­tič­nih do­god­kov pri­dru­ži­la še ko­pi­ca na­rav­nih ka­ta­strof, za­čen­ši s ko­ro­na­vi­ru­som in ka­li­for­nij­ski­mi po­ža­ri. To pa je člo­ve­ški za­ve­sti že tež­je do­je­ti. V pre­te­klo­sti so ob ta­kšnem so­vpa­da­nju ne­sreč in ne­zgod žr­tvo­va­li kra­lje. Nič ne po­ma­ga, da se je v za­dnjih le­tih vsem tem re­snič­nim do­god­kom, člo­ve­ških ali na­rav­nih, pri­dru­ži­la še dol­ga vr­sta psev­do­do­god­kov, od po­le­mik ob kon­tro­ver­znih iz­ja­vah do mno­žič­nih vi­de­o­kli­cev.

Ne­koč so lah­ko mi­ni­li tu­di te­dni brez ene­ga sam­ca­te­ga do­god­ka in škan­da­la (pred­sta­vljaj­te si, to se je do­ga­ja­lo ta­ko po­go­sto, da se je za­če­lo go­vo­ri­ti o ob­do­bju ki­slih ku­ma­ric), da­nes pa si do­god­ki vr­sti­jo v za­po­red­ju ne­kaj ur. Ko se po­ja­vi do­go­dek, ki tra­ja več me­se­cev, se se­ve­da nanj ne zmo­re­mo več od­zva­ti. Pan­de­mi­je in ogenj tra­ja­jo dlje kot člo­ve­ška po­zor­nost. Le­ta 2020 jo je na­pol­ni­lo.

Ve­lik del no­vic za­dnjih me­se­cev iz­vi­ra iz ZDA. Am­pak pred­se­dnik Do­nald Trump se že več let zna pre­bi­ti v ospred­je. Z de­ja­nji, ki jih na­re­di ali no­če na­re­di­ti, z be­se­da­mi, ki jih iz­re­če ali no­če iz­re­či. Tež­ko bi pri­ča­ko­va­li, da se bo v za­dnjem le­tu svo­je­ga pr­ve­ga man­da­ta ne­na­do­ma usta­vil in ne­hal ustvar­ja­ti no­vi­ce.

V za­dnjih ne­kaj dneh je ta­ko pre­dla­gal ze­lo kon­ser­va­tiv­no kan­di­dat­ko za vr­hov­no so­di­šče, na­mi­gnil, da ne bo pri­znal iz­i­da vo­li­tev, in imel te­le­vi­zij­sko so­o­če­nje, ki so ga ne­ka­te­ri skraj­ne­ži ra­zu­me­li do­be­se­dno kot klic k orož­ju. Na dan je pri­šlo, ka­ko ze­lo ma­lo do­ho­dni­ne je pla­če­val v mi­nu­lih le­tih, na­to se je oku­žil še s co­vi­dom-19 in za­čel ka­za­ti pr­ve simp­to­me ter se pu­stil ho­spi­ta­li­zi­ra­ti. Pov­sem ne­pred­sta­vlji­vo je, da Trump v pri­ho­dnjih te­dnih ne bo vir no­vic. Že v pr­vih urah so se te­o­ri­je za­rot raz­mno­ži­le.

Uči­nek Trum­pa na na­še do­je­ma­nja ča­sa je pro­ti­slo­ven, ta­ko kot mar­si­kaj dru­ge­ga, kar je ukre­nil. Po eni stra­ni ustvar­ja ob­ču­tek, da svet dr­vi, ne­neh­no ustvar­ja no­ve udar­ne na­slo­ve. Po dru­gi stra­ni se za­ra­di te­ga pre­o­bi­lja mo­re­bi­tnih pre­lo­mnic zdi, da le­to ni­ma ne kon­ca ne kra­ja, saj smo iz pre­te­klo­sti na­va­je­ni, da mo­ra med ta­ko raz­bur­lji­vi­mi zgod­ba­mi mi­ni­ti ce­la več­nost. Da le ne bo to le­to tra­ja­lo še na­dalj­nje sto­le­tje.

Po­le­ti je je­zi­ko­slo­vec Dan­ny Ba­te čiv­knil se­ri­jo du­ho­vi­to­sti, s ka­te­ri­mi je za­del pod po­vrš­je da­na­šnje­ga ča­sa. »Le­to 2020 so iz­u­mi­li zgo­do­vi­nar­ji, da bi pro­da­li več zgo­do­vi­ne ...«

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia

© PressReader. All rights reserved.