Fiktivna bivališča postajajo neobvladljiva težava
Neujemanje podatkov Statistike ministrstva za notranje zadeve kažejo na zmanjševanje anomalij, opozorila upravnih enot pa nasprotno
Ljubljana – V državi je 312 naslovov, na katerih je stalno prijavljenih več kot 20 oseb in, vsaj formalno, stanuje 12.845 ljudi. Še 518 naslovov pa je takih, kjer je več kot 20 ljudi prijavljenih začasno – na njih naj bi, kot kažejo evidence, živelo kar 44.378 posameznikov. A če na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) ugotavljajo, da so aktivnosti preprečevanja fiktivnih prijav že pokazale prve rezultate, na posameznih upravnih enotah ne menijo tako – opozarjajo, da gre za težko obvladljiv sistemski problem, saj ni določenih niti normativov, koliko ljudi je lahko na določeni kvadraturi, niti nimajo kadra za vse dolgotrajne postopke, ki bi ga potrebovali za odkrivanje lažnih prijav.
Problematika fiktivnih prijav bivališč vzbudi pozornost javnosti posebno v primerih, kakršen je maja lani polnil medije, ko sta zakonca iz Šentilja 545 delavcem zaračunala po sto evrov za to, da so na njunem naslovu imeli začasno bivališče. Nanjo pa je pred kratkim opozoril tudi predsednik vlade Janez Janša, ko je v odgovoru na poslansko vprašanje Upravno enoto Maribor izpostavil kot tisto, »ki izstopa po prijavah na naslovih, kjer je prijavljenih že sto ljudi, vpisujejo pa se še dodatni«. V interni reviziji prijav stalnega in začasnega bivališča, ki so jo naredili po tem, so sum fiktivnih prijav ugotovili na 27 naslovih, kjer je prijavljenih po več kot 20 ljudi, zato bodo v 1047 primerih začeli postopke ugotavljanja stanja.
Zakon o prijavi bivališča iz leta 2016, po razlagi MNZ, vsebuje vzvode za preprečevanje lažnih prijav na dveh ravneh – že v samem postopku prijave je posameznik ali stanodajalec dolžan navesti resnične podatke, ki so lahko potrjeni z lastnoročnim podpisom. Kot dokazilo za pravico do bivanja na naslovu velja izjava o lastništvu ali najemna pogodba oziroma soglasje lastnika ali stanodajalca. Globa ob neizvajanju predpisa je znaša od 200 do 600 evrov. Na drugi ravni pa naj bi preverjali že evidentirane prijave. Srečko Đurov, načelnik mariborske upravne enote, je pred dnevi opozoril, da sedanje rešitve preverjanja resničnosti prijav se zdijo formalno odlične, v praksi pa ne delujejo. Priznal je, da so sicer opustili svojo dolžnost, »vendar ne gre za nedoslednost oziroma malomarnost uslužbencev, pač pa za sistemski in nacionalni problem, ki je že dolgo znan vsem institucijam v državi in postaja neobvladljiva težava«. Povezana je z možnimi zlorabami tujske zakonodaje, neplačevanjem davkov, izkoriščanjem delovne sile tako za državljane kot za tujce v Sloveniji. Predlagajo nove ukrepe, kot so samodejna blokada nove prijave na naslovih, kjer je že prijavljeno večje število oseb, dokler se ne ugotovi, ali tam res živijo, ponovna uvedba krajevne pristojnosti na tem področju, pogoj za pravico bivanja pa naj postane lastništvo ali najemna pogodba, razen za družinske člane. Treba bi bilo tudi določiti kvadraturo nastanitve za prijavo bivališča in davčni nadzor oddajanja nepremičnin. Slišati je tudi zamisli, da bi, na primer, vodo oziroma smeti plačevali po številu v upravni enoti prijavljenih oseb.
Medresorska skupina
Vlada je julija leta 2019 ustanovila medresorsko delovno skupino za proučitev problematike fiktivnih prijav bivališč posameznikov in s tem povezano zlorabo socialnih transferjev, ki jo vodi MNZ, v njej pa sodelujejo še predstavniki policije ter ministrstev za delo, javno upravo, okolje in izobraževanje. Njene naloge so, kot pojasnjujejo, »priprava ukrepov, s katerimi se lahko prepreči prijava fiktivnih bivališč posameznikov in njihovih otrok ter s tem povezano dodeljevanje socialnih transferjev, proučitev možnosti omejitve fiktivnih vpisov v vzgojno-izobraževalne ustanove, proučitev zaostritev pogojev zaposlovanja tuje delovne sile in priprava predlogov za ureditev agencijskega dela«. Z vmesnim poročilom se je vlada seznanila februarja, zdaj jo vodi državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Franc Kangler.
»Ministrstvo, policija in vse upravne enote vodijo aktivnosti preprečevanja fiktivnih prijav že daljše časovno obdobje, zato lahko navedemo tudi statistične podatke, ki nakazujejo izboljšanje stanja,« so prepričani na MNZ. Poleg tega poročajo, da so leta 2019 na upravnih enotah uvedli 7487 postopkov ugotavljanja bivališča, kar je devet odstotkov več kot leto prej. Leta 2019 so upravne enote uvedle tudi 1153 postopkov preverjanja prijave bivališča, kar je skoraj 89 odstotkov več kot leta 2018.
Na MNZ pravijo, da so številne prijave na določenih naslovih 17. 9. 2020 povsem upravičene – stalna bivališča imajo na naslovih centrov za socialno delo in občin prijavljeni posameznikih iz ranljivih skupin, na primer brezdomci. »V preteklosti smo na področju prijav tujcev zaznali, da so se fiktivne prijave pogosto izvajale za tujce s specifično naravo dela, predvsem vozniki v mednarodnem prometu oziroma napoteni tuji delavci so si urejali prijavo na naslovih, kjer v resnici niso tudi živeli. Z vidika fiktivnih prijav so bili neustrezni tudi pogoji izdaje obrazca A1 pri ZZZS (ki je izdajo obrazca A1 za napotene delavce dolgo pogojeval s prijavo bivališča v Republiki Sloveniji), hkrati so tujci prijave izvajali z namenom pridobitve določenih pravic, ki pa z obveznostjo prijave v resnici sploh niso pogojene, na primer odpiranje bančnega računa, možnost registracije vozila, sklenitve naročnine za telefon, pridobitve kredita,« še pojasnjujejo na MNZ.