Delo (Slovenia)

Kdaj bo­mo to­li­ko od­go­vor­ni, da bo­do lju­dje pri­šli do sta­no­vanj?

Po­go­vor Ha­na Ko­šan o tež­kih ča­sih in od­go­vor­no­sti drug do dru­ge­ga

- Moj­ca Za­bu­ko­vec

Lju­blja­na – Za brez­dom­ce šte­je­jo ti­sti, ki so brez stre­he nad gla­vo, ti­sti, ki so brez sta­no­va­nja, ter ti­sti, ki ži­vi­jo v ne­go­to­vih in ne­pri­mer­nih sta­no­va­njih. Ta­ko o brez­dom­stvu pra­vi­jo pri Fe­ant­si, evrop­skem zdru­že­nju na­ci­o­nal­nih or­ga­ni­za­cij, ki de­lu­je­jo na tem po­dro­čju. So­ci­al­na pe­da­go­gi­nja Ha­na Ko­šan iz dru­štva Kra­lji uli­ce opo­zar­ja, da se nji­ho­vo šte­vi­lo v Lju­blja­ni po­ve­ču­je.

Na dru­štvo za po­moč in sa­mo­po­moč brez­dom­cev Kra­lji uli­ce se v za­dnjem ča­su obra­ča­jo tu­di lju­dje, ki pred tem ni­so ime­li iz­ku­šnje z brez­dom­stvom, vra­ča­jo pa se ti­sti, ki po­mo­či ne­vla­dne or­ga­ni­za­ci­je ni­so več po­tre­bo­va­li, a so zdaj iz­gu­bi­li de­lo in dom. Ta­ko o raz­me­rah v glav­nem me­stu go­vo­ri Ha­na Ko­šan, stro­kov­na so­de­lav­ka dru­štva Kra­lji uli­ce.

Pred dne­vi ste na enem od druž­be­nih omre­žij za­pi­sa­li, da ža­lo­stnim no­vi­cam ni vi­de­ti kon­ca. Kaj se do­ga­ja?

To se spra­šu­je­mo tu­di sa­mi. Le­tos je iz­re­dno le­to, no­vi­ce o smr­tih nas me­seč­no pre­tre­sa­jo. Vz­ro­kov smr­ti, kot so mo­žgan­ska kap, in­farkt ali pa ne­sre­čen pa­dec, na pr­vi po­gled si­cer ne bi po­ve­za­li s sti­ska­mi, to­da ču­ti­mo, da so od­sev ča­sa, v ka­te­rem smo le­tos. Or­ga­ni­za­ci­je smo se za­pr­le ali pa ome­ji­le svo­je de­lo­va­nje in ta­ko je za lju­di po­sta­lo vse še bolj ne­do­sto­pno, ta­kšno je tu­di zdra­vstvo. To je bi­lo za na­še upo­rab­ni­ke si­cer že pred kri­zo tež­ko do­se­glji­vo, a je zdaj še slab­še. Sti­ske lju­di se ta­ko le še po­gla­blja­jo, opa­ža­mo, da so se ne­ka­te­ri vda­li. Zdaj po­go­sto sli­ši­mo, da ne ve­do več, kaj naj sto­ri­jo. In po­tem je tu še ne­go­to­vost, ko nih­če ne ve, ka­te­ri ukrep bo­do spre­je­li ju­tri, kaj se bo še ome­ji­lo. In za ti­ste, ki že ta­ko ži­vi­jo v ek­si­sten­ci­al­nem stra­hu, je ta da­na­šnji čas ze­lo te­žek. Je pa čas epi­de­mi­je ja­sno po­ka­zal, da je na­sla­vlja­nje brez­dom­stva v do­me­ni ne­vla­dnih or­ga­ni­za­cij in da ga ne re­šu­je­mo sis­tem­sko. In če so pred ko­ro­no še bi­li pro­sto­ri, v ka­te­rih so se brez­do­mni lah­ko za­dr­že­va­li čez dan, so zdaj ti pro­sto­ri ze­lo ome­je­ni. In to lju­dem da­je ob­ču­tek, da so spet osta­li zu­naj. V tem tre­nut­ku je v Lju­blja­ni ze­lo tež­ko do­bi­ti ce­nov­no ugo­dno so­bo ali sta­no­va­nje, če pa se člo­ve­ku po­zna še ka­kšna iz­ku­šnja uli­ce na obra­zu, je to ne­mo­go­če. In vse to ne da­je prav ve­li­ko upa­nja.

Vla­da je zdaj pri­pra­vi­la pe­ti pro­ti­ko­ron­ski pa­ket, tu­di z njim naj bi omi­li­la po­sle­di­ce epi­de­mi­je. Ka­ko je v vsem tem ča­su po­skr­be­la za lju­di brez do­ma?

Z vse­mi te­mi ukre­pi naj bi re­še­va­li tre­nu­tne raz­me­re, in to je pro­blem. To je ve­lja­lo za brez­dom­stvo že pred epi­de­mi­jo. In zdaj naj bo­mo vsi mi od­go­vor­ni, da ohra­nja­mo raz­da­ljo, da no­si­mo ma­ske, da bo­mo to­rej pre­ži­ve­li. To­da kdaj bo­mo pa od­go­vor­ni, da bo­mo za­če­li re­še­va­ti brez­dom­stvo, kdaj bo­mo od­go­vor­ni, da bo­do lju­dje lah­ko pri­šli do sta­no­va­nja. Da, bo­di­mo od­go­vor­ni drug do dru­ge­ga, to­da to po­me­ni tu­di, da re­šu­je­mo brez­dom­stvo. Ukre­pi, ki jih vla­da zdaj spre­je­ma, po­me­ni­jo re­še­va­nje tu in zdaj, da se bo­mo za­va­ro­va­li pred smr­to­no­snim vi­ru­som, to­da pri tem po­u­dar­ja­nju od­go­vor­no­sti po­za­blja­mo, ka­te­ro od­go­vor­nost mo­ra­mo za­res spre­je­ti. In če smo prej še mi­sli­li, da bo čas, ko se bo­do zgo­di­li po­treb­ni pre­mi­ki, se zdaj zdi, da se ta pro­stor ome­ju­je. Za sta­no­vanj­ski za­kon smo v dru­štvu da­li šte­vil­ne pre­dlo­ge in pri­pom­be, opo­zo­ri­li smo, da se mo­ra ta nuj­no opre­de­li­ti tu­di do brez­dom­stva. Ne­do­sto­pna sta­no­va­nja so na­mreč stvar sta­no­vanj­ske po­li­ti­ke. To­da na kon­cu za vse to v za­ko­nu ni bi­lo pro­sto­ra. Re­kli so nam, da je sta­no­vanj­ski za­kon bolj teh­ni­čen, ne pa vse­bin­ski. In kaj to po­me­ni? Da bo­mo spet ča­ka­li, kdaj bo­do pri­šla na vr­sto vse­bin­ska vpra­ša­nja. Bo­jim se, da zdaj za to ni ča­sa. Je pa ven­dar­le ne­na­va­dno, ka­ko nas ne­ka­te­re šte­vil­ke o smr­tih pre­tre­se­jo, dru­ge pa ni­ti ne. V tem ča­su je bi­lo ve­li­ko smr­tnih žr­tev med brez­do­mni­mi. In med­tem ko se to­li­ko ukvar­ja­mo s šte­vil­ka­mi, po dru­gi stra­ni pri nas še da­nes ni­ma­mo šte­vilk o brez­do­mnih.

Kaj bi nam po­ve­da­le?

To bi bi­la ze­lo ve­li­ka šte­vil­ka. Po na­ših oce­nah v Lju­blja­ni da­nes zu­naj spi od 50 do 60 lju­di. To­da to so le ti­sti, ki so ze­lo vi­dni in ki jih mi po­zna­mo. Če lju­di ne bi bi­lo sram ali pa strah go­vo­ri­ti o tem, kje spi­jo, bi bi­le te šte­vil­ke še ve­li­ko ve­čje. Brez­dom­stvo tu­di še ve­dno je­mlje­mo kot ne­ko in­di­vi­du­al­no kriv­do, češ, sa­mi so si kri­vi, lah­ko bi si na­šli de­lo, saj, če bi vlo­ži­li trud v svo­je ži­vlje­nje, bi jim uspe­lo. To je ze­lo pri­so­tno. Je pa bi­lo med epi­de­mi­jo ra­zu­me­va­nje, da ni ta­ko, ze­lo pri­so­tno in tu­di pod­po­ra šir­še jav­no­sti je bi­la ve­li­ka. To­da zdi se, da ta­ko, kot je to pri­šlo, je tu­di od­šlo.

Na Ce­lov­ški je mo­go­če opa­zi­ti gra­fit: Ostal do­ma, ostal brez do­ma. Kaj vam po­ve to spo­ro­či­lo?

Med epi­de­mi­jo so se na nas za­če­li obra­ča­ti lju­dje, ki pred tem ni­so ime­li iz­ku­šnje brez­dom­stva, a so zdaj iz­gu­bi­li sta­no­va­nje. V Lju­blja­ni je ve­li­ko na­je­ma na čr­no in ne­ka­te­rim so la­stni­ki za­pr­li vra­ta in so se mo­ra­li čez noč iz­se­li­ti. In ta­kšnih zgodb ni bi­lo ma­lo. Hkra­ti se do­ga­ja, da se ti­sti, ki so že bi­li na­ši upo­rab­ni­ki in so si na­šli de­lo, vra­ča­jo po po­moč. Služ­be, ki so jih ime­li, so bi­le pre­kar­ne in so bi­li med pr­vi­mi, ki so jih med epi­de­mi­jo od­pu­sti­li. Zdi se, da bo­do po­moč pri nas za­če­le is­ka­ti no­ve sku­pi­ne lju­di.

Ka­ko na­prej?

Če ho­če­mo na­slo­vi­ti brez­dom­stvo, bo tre­ba re­ši­ti sta­no­vanj­sko vpra­ša­nje. Za­ča­sno za­ve­ti­šče, ki smo ga ime­li na Rim­ski, smo za­pr­li. Ugo­to­vi­li smo, da ne zmo­re­mo več, saj smo de­la­li na pro­sto­volj­ni po­gon, to­da hkra­ti so nam z ob­či­ne spo­ro­či­li, da mo­ra­mo pro­sto­re vr­ni­ti, saj jih bo­do pro­da­ja­li. Za­ve­ti­šča si­cer ni­so re­ši­tev, na­me­sto njih po­tre­bu­je­mo sta­no­vanj­sko po­li­ti­ko, ki bo go­vo­ri­la o dol­go­traj­nih in var­nih na­me­sti­tvah. In če se že to­li­ko po­go­var­ja­mo o od­go­vor­no­sti drug do dru­ge­ga, po­tre­bu­je­mo do­sto­pna in var­na sta­no­va­nja, ker jih zdaj ni. Za­ve­ti­šče na Rim­ski, v ka­te­rem je bi­lo na­sta­nje­nih 20 brez­dom­cev, pa je do­kaz, ka­ko po­memb­no je ime­ti var­no stre­ho nad gla­vo, če­prav to ni bi­lo var­no, saj je šlo za za­ča­sno na­me­sti­tev. Že fi­zič­ni vi­dez lju­di, ki so tam bi­va­li, se je iz­bolj­šal. Za­to vztra­ja­mo, da mo­ra člo­vek naj­prej ime­ti stre­ho nad gla­vo, ne­kaj, če­mur lah­ko re­če dom.

»Ne­na­va­dno je, ka­ko nas ne­ka­te­re šte­vil­ke o smr­tih pre­tre­se­jo, dru­ge pa ni­ti ne. V tem ča­su je bi­lo ve­li­ko smr­tnih žr­tev med brez­do­mni­mi.« Ha­na Ko­šan

 ?? Fo­to Jo­že Su­ha­dol­nik ?? Ha­na Ko­šan iz dru­štva Kra­lji uli­ce opo­zar­ja, da se šte­vi­lo brez­dom­cev po­ve­ču­je.
Fo­to Jo­že Su­ha­dol­nik Ha­na Ko­šan iz dru­štva Kra­lji uli­ce opo­zar­ja, da se šte­vi­lo brez­dom­cev po­ve­ču­je.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia