Delo (Slovenia)

Kri­za je spod­bu­da za raz­mi­slek o bolj­šem uče­nju in po­u­če­va­nju

Za­slu­žna pro­fe­so­ri­ca, ki spod­bu­ja ka­ko­vo­stno uče­nje in po­ve­zo­va­nje vseh, ki jim je do bolj­še šo­le

- An­dre­ja Ži­bret Ifko

Za­slu­žna pro­fe­so­ri­ca ddr. Ba­ri­ca Ma­ren­tič Po­žar­nik je uči­te­lji­ca uči­te­ljev, ki je le­tos do­pol­ni­la 80 let. Po­leg pri­bli­žno 300 znan­stve­nih in stro­kov­nih član­kov je na­pi­sa­la sa­ma ali v so­av­tor­stvu 26 knji­žnih del. Nje­na za­dnja knji­ga Iz­ku­stve­no uče­nje je iz­šla le­ta 2018, pri­pra­vlja pa že no­vo, o svo­jem de­lu in ži­vlje­nju.

Bi­li ste v ge­ne­ra­ci­ji za­dnjih ma­tu­ran­tov še osem­le­tne kla­sič­ne gi­m­na­zi­je v Lju­blja­ni, ki je bi­la le­ta 1958, po uved­bi osem­le­tne osnov­ne šo­le in šti­ri­le­tne gi­m­na­zi­je, od­pra­vlje­na. Ka­kšno po­po­tni­co za ži­vlje­nje vam je da­la kla­sič­na iz­o­braz­ba?

Ne gre le za po­zna­va­nje kla­sič­nih je­zi­kov in an­tič­ne kul­tu­re, am­pak za po­zi­tiv­ni vpliv vseh pro­fe­sor­jev, ki so nam ši­ri­li ob­zor­je, nas je­ma­li re­sno, rav­no prav iz­zi­va­li, kot so bi­li pi­sa­telj An­ton In­go­lič, le­gen­dar­ni ge­o­graf Pa­vel Ku­na­ver, oče­to­vski ra­zre­dnik kla­sič­ni fi­lo­log Ivan Si­vec, zgo­do­vi­nar­ka Vi­da We­dam, mla­da psi­ho­lo­gi­nja Alenka Go­lje­všček Ker­ma­u­ner …

Kaj vas je še obli­ko­va­lo in vpli­va­lo na va­še po­znej­še de­lo­va­nje?

Vsak od nas do­bi ne­ke vr­ste do­to od dru­ži­ne, v ka­te­ri je od­ra­ščal. Ime­la sem sre­čo, da je bi­la mo­ja bo­ga­ta. Če ome­nim le ded­ka dr. Jan­ka Šle­bin­ger­ja, bi­bli­o­gra­fa in rav­na­te­lja NUK – od nje­ga sem do­bi­la spo­što­va­nje in lju­be­zen do knjig in pi­sa­nja. Ba­bi­ca, ki je od­ra­šča­la na Du­na­ju, mi je vce­pi­la spo­što­va­nje do kla­sič­ne kul­tu­re, pred­vsem glas­be, na nje­no po­bu­do sem kon­ča­la de­set ra­zre­dov kla­vir­ja. Od ma­me, ki je bi­la pr­va Slo­ven­ka z uni­ver­zi­te­tno di­plo­mo iz agro­no­mi­je, sem do­bi­la ob­ču­tek dol­žno­sti, od oče­ta, ki sem ga pre­kma­lu iz­gu­bi­la, pa so­ci­al­ni čut – bil je ko­mu­nist, ide­a­list. Mož Hu­bert Po­žar­nik mi je ob dol­go­le­tnem de­lo­va­nju v kli­nič­ni psi­ho­lo­gi­ji med dru­gim raz­kri­val skri­te pla­ti na­še du­šev­no­sti, pa tu­di to in ono iz svo­je­ga, si­cer krat­ko­traj­ne­ga, vple­ta­nja v po­li­ti­ko ob osa­mo­sva­ja­nju Slo­ve­ni­je.

Ime­li ste ve­li­ko raz­lič­nih mo­žno­sti za štu­dij, kaj je bi­lo od­lo­čil­no, da ste po­klic­no pot po­sve­ti­li prav psi­ho­lo­gi­ji, pe­da­go­gi­ki in raz­i­sko­va­nju iz­o­bra­že­va­nja?

Psi­ho­lo­gi­ja me je za­ni­ma­la že v gi­m­na­zi­ji. Na fa­kul­te­ti pa so rav­no ta­krat ome­ji­li mo­žno­sti dvo­pred­me­tnih po­ve­zav, ta­ko sem se na­me­sto fran­co­šči­ne, kot sem naj­prej že­le­la, od­lo­či­la za pe­da­go­gi­ko in ni mi žal. Mi­slim, da sem plo­dno po­ve­za­la obe stro­ki.

Ima­te dva dok­to­ra­ta, pr­vič ste dok­to­ri­ra­li le­ta 1971 v Lju­blja­ni in na­to še le­ta 1994 v Za­gre­bu. Ali je bi­lo to za žen­sko po­seb­no tež­ko?

Ni­ko­li ni­sem ob­ču­ti­la ka­kšnih ovir sa­mo za­to, ker sem žen­ska. Za­ni­mi­vo pa je, da sem bi­la na ime­no­va­nju za­slu­žnih pro­fe­sor­jev ob upo­ko­ji­tvi le­ta 2005 med dva­naj­sti­mi edi­na žen­ska. Pa tu­di ta­kra­tna rek­to­ri­ca lju­bljan­ske uni­ver­ze prof. dr. An­dre­ja Ko­ci­jan­čič je bi­la do­slej edi­na žen­ska na tem po­lo­ža­ju.

Ze­lo ve­li­ko ste ob­ja­vlja­li. Ka­ko vam je uspe­lo uskla­di­ti oseb­no in po­klic­no ži­vlje­nje?

Mi­slim, da mi je de­lo­va­nje olaj­še­val tu­di na­čin de­la na uni­ver­zi. Ob pro­stor­ski sti­ski ni­smo ime­li svo­jih ka­bi­ne­tov, pri­ča­ko­va­lo se je, da ve­či­no štu­di­ja in pi­sa­nja opra­vi­mo do­ma. Da­nes ta­ko »pri­lju­blje­no« de­lo na do­mu se je uve­lja­vi­lo že ta­krat. Ta­ko si laž­je raz­po­re­diš čas. Še pre­den smo ime­li ra­ču­nal­ni­ke, me je maj­hen pi­sal­ni stroj spre­mljal vse­po­vsod, tu­di na po­či­tni­cah. Po­leg te­ga mi je mož vse­sko­zi, zla­sti ko je bi­la hčer­ka še majh­na, iz­da­tno pri­sko­čil na po­moč in me raz­bre­me­nje­val.

Ali sploh ima­te kaj pro­ste­ga ča­sa za raz­vi­ja­nje ho­bi­jev?

Eden mo­jih glav­nih ho­bi­jev so po­to­va­nja, od­kri­va­nje dru­gih kul­tur. Ob ude­lež­bi na šte­vil­nih kon­fe­ren­cah mi je uspe­lo plo­dno po­ve­zo­va­ti stro­kov­no iz­po­pol­nje­va­nje s spo­zna­va­njem zna­čil­no­sti in kul­tu­re sko­raj vseh evrop­skih, pa tu­di dru­gih de­žel – vse do Av­stra­li­je in No­ve Ze­lan­di­je. Ime­la sem sre­čo, da sem že v 60. le­tih do­bi­la šti­pen­di­jo za štu­dij na Nor­ve­škem in po­tem za pol le­ta še v ZDA. Tu­di z mo­žem sva ogro­mno po­to­va­la, zla­sti v azij­ske de­že­le. In­di­ja, kjer sva bi­la šest­krat, je za­me zi­bel­ka ci­vi­li­za­ci­je, ob­ču­du­jem jo po­dob­no kot Ti­bet, kjer sem bi­la dva­krat, in so­ču­stvu­jem z nje­go­vo uso­do po ki­taj­ski oku­pa­ci­ji. Med po­to­va­nji ra­da ski­ci­ram ra­zne spo­me­ni­ke, sim­bo­le, to mi po­me­ni ve­li­ko več kot be­žno fo­to­gra­fi­ra­nje.

Uče­nje uče­nja je stal­ni­ca va­še po­klic­ne av­to­bi­o­gra­fi­je. Ka­kšno je uspe­šno uče­nje in ka­ko ga spod­bu­ja­ti?

Z uva­ja­njem učen­cev v uspe­šno sa­mo­stoj­no uče­nje sem se ukvar­ja­la že v 70. le­tih, to je tu­di te­ma mo­je­ga pr­ve­ga dok­to­ra­ta. Pro­blem je v tem, da ima­mo lju­dje raz­lič­no poj­mo­va­nje o tem, kaj je bi­stvo uče­nja. Ve­či­na še ve­dno poj­mu­je, da je to pri­do­bi­va­nje, ko­pi­če­nje, do­da­ja­nje zna­nja s knji­go v ro­ki, za­po­mnje­va­nje …

Ve­li­ko red­ke­je pa vi­di­jo v uče­nju pro­ces vse glo­blje­ga ra­zu­me­va­nja sve­ta in se­be. V vrt­cu in pr­vih ra­zre­dih otro­ci še ve­li­ko spra­šu­je­jo, mar­si­kaj jih za­ni­ma, po­zne­je vpra­ša­nja usah­ne­jo. Raz­i­ska­ve ka­že­jo, da v osnov­ni šo­li več kot 90 od­stot­kov vpra­šanj za­sta­vi uči­telj. Vse pre­red­ko tu­di upo­šte­va­mo raz­li­ko med po­vr­šin­skim in glo­bin­skim pri­sto­pom k uče­nju. Žal se ce­lo pre­mno­gi štu­den­tje uči­jo po­vr­šin­sko, do­be­se­dno, se ne po­glo­bi­jo, zla­sti če jih iz­pi­tna vpra­ša­nja k te­mu ne spod­bu­ja­jo.

Učen­ce, di­ja­ke in štu­den­te pre­red­ko vpe­lju­je­mo v me­to­de uspe­šne­ga sa­mo­stoj­ne­ga uče­nja – ka­ko uče­nje ča­sov­no or­ga­ni­zi­ra­ti, bra­ti z ra­zu­me­va­njem, iz­pi­so­va­ti, ugo­ta­vlja­ti bi­stvo, po­ve­za­ti, or­ga­ni­zi­ra­ti snov … To se po­se­bej ka­že med kri­zo za­ra­di ko­ro­na­vi­ru­sa, ko so učen­ci bolj na­ve­za­ni sa­mi na­se. O tem ima­mo pre­cej li­te­ra­tu­re, mo­ja knji­ži­ca Ka­ko naj se učim je iz­šla le­ta 1969. A vse to bi mo­ra­li uči­te­lji z nji­mi sis­te­ma­tič­no va­di­ti.

Ka­kšne iz­zi­ve učen­cem, di­ja­kom, štu­den­tom, uči­te­ljem, pro­fe­sor­jem pri­na­ša kri­za za­ra­di ko­ro­na­vi­ru­sa?

Ta kri­za naj bi nas spod­bu­di­la h glo­blje­mu raz­mi­sle­ku o tem, ka­ko lah­ko iz­bolj­ša­mo uče­nje in po­u­če­va­nje, da bo manj re­pro­duk­tiv­no, po­vr­šin­sko. K te­mu, da naj si za­mi­sli­mo po­zi­tiv­ne spre­mem­be, nas spod­bu­ja tu­di ne­dav­ni do­ku­ment Zdru­že­nih na­ro­dov Iz­o­bra­že­va­nje med co­vi­dom-19 in on­kraj. To po­me­ni, da teh­no­lo­gi­ja ne bo pri­ne­sla nič po­seb­no po­zi­tiv­ne­ga, no­ve­ga, če bo­mo vz­tra­ja­li pri tr­pa­nju vse­bin in eno­smer­ni ko­mu­ni­ka­ci­ji. Iz­ko­ri­sti­ti mo­ra­mo mo­žno­sti, ki jih ima teh­no­lo­gi­ja, in se hkra­ti za­ve­da­ti, kje je stik z uči­te­ljem v ži­vo ne­na­do­me­stljiv – v vzpo­sta­vlja­nju od­no­sov, v pri­stnem di­a­lo­gu, spro­tnem od­zi­va­nju, ču­stve­ni pod­po­ri ter v iz­me­nja­vi mnenj in iz­ku­šenj.

To ve­lja tu­di za vi­so­ko šol­stvo. Za­če­lo se je no­vo štu­dij­sko le­to. Na ra­diu sem uje­la, da si tu­di štu­den­tje bolj že­li­jo po­uk v ži­vo. Vi­so­ko­šol­ski uči­te­lji bi mo­ra­li iz­ko­ri­sti­ti pred­no­sti ta­ke­ga po­u­ka in bolj uve­lja­vlja­ti di­a­lo­ška, in­te­rak­tiv­na pre­da­va­nja, na­me­sto še vse pre­več pre­vla­du­jo­čih mo­no­lo­ških.

Pre­cej­šen del pro­fe­si­o­nal­ne po­ti ste po­sve­ti­li iz­ku­stve­ne­mu uče­nju in o tem na­pi­sa­li več del. Ali ga uči­te­lji v na­ših šo­lah do­volj upo­ra­blja­jo?

Te­ga je kar ne­kaj v niž­jih ra­zre­dih in po­zne­je pri ka­kšnih na­ra­vo­slov­nih pro­jek­tih, v ce­lo­ti pa ve­li­ko pre­ma­lo. Sa­ma sem že zgo­daj ugo­to­vi­la, da mi sa­mo bra­nje ali po­slu­ša­nje o ne­čem, na pri­mer o ak­tiv­nih uč­nih me­to­dah, ne da ti­ste­ga, kar mi da ne­po­sre­dna iz­ku­šnja do­bre di­s­ku­si­je, so­de­lo­val­ne­ga uče­nja, igre vlog ... To se mi je po­tr­di­lo na med­na­ro­dnih de­lav­ni­cah iz vi­so­ko­šol­ske di­dak­ti­ke, na ka­te­rih smo si naj­prej de­mon­stri­ra­li ra­zne ak­ti­vi­ra­jo­če pri­sto­pe v de­lu s štu­den­ti, da smo jih ob­ču­ti­li na la­stni ko­ži, po­tem pa smo o tem raz­mi­šlja­li in raz­pra­vlja­li. Iz­ku­stve­no uče­nje je ce­lo­stno, v njem se or­gan­sko po­ve­zu­je­jo ču­tni, spo­znav­ni, ču­stve­ni, etič­ni, so­ci­al­ni vi­di­ki uče­nja.

To sem sku­ša­la uve­lja­vlja­ti tu­di na po­dro­čju vzgo­je in iz­o­bra­že­va­nja za traj­no­stni ra­zvoj, s ka­te­rim sem se dol­ga le­ta in­ten­ziv­no ukvar­ja­la v so­de­lo­va­nju z za­vze­ti­mi uči­te­lji, zla­sti v okvi­ru med­na­ro­dne­ga pro­jek­ta Oko­lje in šol­ske ini­ci­a­ti­ve. Tu ni do­volj, da učen­ce nav­du­ši­mo za ra­zne ak­ci­je, kot je či­šče­nje šol­ske oko­li­ce, lo­če­no zbi­ra­nje od­pad­kov, am­pak mo­ra te­mu sle­di­ti raz­mi­slek, za­kaj je to­li­ko od­pad­kov, ko­mu je to v in­te­re­su, kaj lah­ko sto­ri­mo, da jih bo manj, ka­ko lah­ko spre­me­ni­mo vzor­ce po­tro­šnje in pro­i­zvo­dnje.

Ali ima­mo pri nas do­bre uči­te­lje?

Med­na­ro­dna raz­i­ska­va TALIS iz le­ta 2018 je po­ka­za­la, da so prav v da­ja­nju po­vra­tnih in­for­ma­cij na­ši uči­te­lji ne­ko­li­ko šib­kej­ši, prav ta­ko v spod­bu­ja­nju viš­jih mi­sel­nih pro­ce­sov in vklju­če­va­nju pro­jek­tne­ga in sku­pin­ske­ga de­la. Moč­ni pa so v ja­sni raz­la­gi in da­ja­nju do­brih pri­me­rov. V vseh teh vi­di­kih so osnov­no­šol­ski uči­te­lji raz­me­ro­ma bolj­ši od sre­dnje­šol­skih. Oči­tno jim pe­da­go­ške fa­kul­te­te da­jo bolj­šo pro­fe­si­o­nal­no iz­o­braz­bo, ki vklju­ču­je tu­di do­volj prak­tič­nih iz­ku­šenj. Ve­se­li me, da imam do­bre zgle­de do­ma, hči in zet sta srč­na ra­zre­dna uči­te­lja. Tu­di vnu­ka – eden še v osnov­ni šo­li, dru­gi na gi­m­na­zi­ji – mi pri­po­ve­du­je­ta o do­brih šol­skih iz­ku­šnjah. Oba se ukvar­ja­ta z glas­bo, kar do­bro do­pol­nju­je njun ra­zvoj.

Na mar­si­ka­te­ri fa­kul­te­ti še ve­dno vla­da kon­ku­ren­čen od­nos med pred­me­ti, usmer­je­ni­mi v to, kaj bo­do štu­den­ti, pri­ho­dnji uči­te­lji, po­u­če­va­li, in pe­da­go­ško usmer­je­nim de­lom pro­gra­mov. Pa tu­di sa­mi vi­so­ko­šol­ski uči­te­lji ni­so ve­dno zgled do­bre­ga po­u­če­va­nja. Si­cer se po­ne­kod na sre­čo ve­ča vlo­ga iz­ku­stve­ne­ga uče­nja v obli­ki do­bro iz­pe­lja­ne pra­kse – od opa­zo­val­ne pra­kse, do po­sku­sov la­stne­ga po­u­če­va­nja in raz­mi­sle­ka o njem.

Še pre­den smo ime­li ra­ču­nal­ni­ke, me je maj­hen pi­sal­ni stroj spre­mljal vse­po­vsod, tu­di na po­či­tni­cah. Po­leg te­ga mi je mož vse­sko­zi, zla­sti ko je bi­la hčer­ka še majh­na, iz­da­tno pri­sko­čil na po­moč in me raz­bre­me­nje­val.

Če vi­di­mo uči­te­lja kot špor­tne­ga tre­ner­ja, to po­me­ni, da ne po­da­ja zna­nja ali spre­tno­sti, am­pak da­je go­jen­cu pri­mer­no tež­ke na­lo­ge in na­sve­te za vad­bo, ga spre­mlja in mu da­je spro­ti tu­di po­vra­tno in­for­ma­ci­jo, kaj naj še iz­bolj­ša in ka­ko.

Vče­raj so uči­te­lji pra­zno­va­li svoj sve­tov­ni dan, ka­kšna je nji­ho­va av­to­no­mi­ja da­nes?

O av­to­no­mi­ji uči­te­ljev sem s ko­le­gi­ca­mi opra­vi­la ob­se­žno raz­i­ska­vo, si­cer že pred ča­som, a me­nim, da mar­si­ka­te­ra ugo­to­vi­tev ve­lja še da­nes. Za­ni­mi­vo je, da so osnov­no­šol­ski uči­te­lji iz­ra­zi­li ve­čjo sto­pnjo av­to­no­mi­je kot gi­m­na­zij­ski, hkra­ti z zre­lej­šim poj­mo­va­njem nje­ne­ga bi­stva in na­me­na šol­ske pre­no­ve. Ven­dar se v de­lo­va­nje uči­te­ljev da­nes vse pre­več vple­ta bi­ro­kra­ci­ja, z vse ob­se­žnej­ši­mi in ome­ju­jo­či­mi pra­vi­li in pred­pi­si, da ne ome­nim pri­ti­skov pre­več am­bi­ci­o­znih star­šev. Tu­di se­da­nji sis­tem in­špek­ci­je je vse kaj dru­ge­ga kot spod­bu­ja­nje stro­kov­no­sti in av­to­no­mi­je. Bolj bi jim mo­ra­li za­u­pa­ti!

Že ne­kaj ča­sa ste upo­ko­je­ni, a ze­lo ak­tiv­ni, kri­tič­no se od­zi­va­te na član­ke o iz­o­bra­že­va­nju v ča­so­pi­sih, o svo­jem de­lu in ži­vlje­nju pri­pra­vlja­te tu­di knji­go, kdaj bo iz­šla?

Po sko­raj šest­de­se­tle­tnem de­lo­va­nju na šol­skem po­lju je pri­šel čas za ne­ka­kšno bi­lan­co, kaj vse sem de­la­la, kaj že­le­la ure­sni­či­ti in kaj od te­ga se je pri­je­lo, ali bo osta­la ka­kšna sled. Ne vem, ko­li­ko bo­do lju­dje bra­li mo­ja de­la, a ver­ja­mem, da se bo vpliv idej, za ka­te­re sem se za­vze­ma­la, ši­ril tu­di prek mo­jih nek­da­njih štu­den­tov, dok­to­ran­dov, uči­te­ljev, ki so se ude­le­že­va­li de­lav­nic.

Ime­la sem kra­sne so­de­lav­ke, ver­ja­mem v so­de­lo­va­nje in tu­di v po­ve­zo­va­nje po­dro­čij, te­o­ri­je in pra­kse, uči­te­ljev med se­boj in z zu­na­nji­mi stro­kov­nja­ki, ver­ja­mem v gra­dnjo mo­stov, kot so na ne­dav­nem ju­bi­lej­nem sre­ča­nju na fa­kul­te­ti ozna­či­li bi­stvo mo­je­ga de­lo­va­nja. O vsem tem sem več na­pi­sa­la v knji­gi Mo­je ži­vlje­nje – mo­je uče­nje, ki bo, upam, kma­lu iz­šla.

 ?? Fo­to Jo­že Su­ha­dol­nik ?? Ob kri­zi za­ra­di no­ve­ga ko­ro­na­vi­ru­sa mo­ra­mo iz­ko­ri­sti­ti mo­žno­sti teh­no­lo­gi­je in se za­ve­da­ti, kje je stik z uči­te­ljem v ži­vo ne­na­do­me­stljiv – v vzpo­sta­vlja­nju od­no­sov, v pri­stnem di­a­lo­gu, spro­tnem od­zi­va­nju ter v iz­me­nja­vi mnenj in iz­ku­šenj, pra­vi Ba­ri­ca Ma­ren­tič Po­žar­nik.
Fo­to Jo­že Su­ha­dol­nik Ob kri­zi za­ra­di no­ve­ga ko­ro­na­vi­ru­sa mo­ra­mo iz­ko­ri­sti­ti mo­žno­sti teh­no­lo­gi­je in se za­ve­da­ti, kje je stik z uči­te­ljem v ži­vo ne­na­do­me­stljiv – v vzpo­sta­vlja­nju od­no­sov, v pri­stnem di­a­lo­gu, spro­tnem od­zi­va­nju ter v iz­me­nja­vi mnenj in iz­ku­šenj, pra­vi Ba­ri­ca Ma­ren­tič Po­žar­nik.
 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia