Delo (Slovenia)

Za zgod­bo je do­volj se­dem ki­lo­me­trov do­li­ne

Lo­vim po­mla­dni ve­ter Ob 110. oble­tni­ci roj­stva Ci­ri­la Ko­sma­ča in 40. oble­tni­ci nje­go­ve smr­ti je pri Be­le­tri­ni iz­šla zbir­ka nje­go­vih še ne­zna­nih no­vel

- Ire­na Šta­u­do­har

Ci­ri­la Ko­sma­ča (1910–1980) po­zna­mo po moj­str­skih zgod­bah in no­ve­lah, kot so Po­mla­dni dan, Ba­la­da o tro­ben­ti in obla­ku, Go­se­ni­ca in Tan­ta­druj, ob 110. oble­tni­ci nje­go­ve­ga roj­stva pa sta An­draž Gom­bač, ki o se­bi pra­vi, da je is­ka­lec in zbi­ra­lec, ter pi­sa­te­lje­va pr­vo­ro­je­na hči Nan­ča Ko­smač Ko­gej v knji­gi z na­slo­vom Lo­vim po­mla­dni ve­ter zbra­la 33 do­slej ne­zna­nih krat­kih zgodb, ki jih je ob­ja­vljal v re­vi­jah in ča­so­pi­sih.

Gre pred­vsem za av­to­bi­o­graf­sko in spo­min­sko pro­zo, ki je, kot v ob­se­žni spre­mni be­se­di pi­še Gom­bač, da­nes še ka­ko pri­lju­bljen ža­nr. To so zgod­be o fa­šiz­mu, je­čah in za­por­ni­kih, o voj­ni, par­ti­za­nih. »Ko­smač, obo­ro­žen s pre­mno­gi­mi iz­ku­šnja­mi, bo mar­si­ko­ga spo­mnil, kdo je ko­ga na­pa­dal in kdo se je bra­nil,« za­pi­še Gom­bač. V zgod­bah slu­ti­mo evo­lu­cij­ski ra­zvoj nje­go­ve­ga pi­sa­nja, saj lah­ko be­re­mo naj­z­go­dnej­še in na tre­nut­ke okor­nej­še za­pi­se, ki pa se kma­lu raz­vi­je­jo v nje­gov zna­čil­ni pi­sa­telj­ski slog, poln opi­sov na­ra­ve in po­seb­nih me­ta­for, v no­ve­le in zgod­be, ki jih je iz­moj­stril do kon­ca. Slu­ti­mo lah­ko tu­di za­nos obeh ure­dni­kov, ki sta zbir­ko, ki je iz­šla pri za­lož­bi Be­le­tri­na, se­sta­vi­la z vso pa­zlji­vo­stjo, spo­što­va­njem in ve­li­kim ob­ču­do­va­njem.

350 lju­di za vse ži­vlje­nje Če­prav je Ko­smač obre­del svet, se je v gla­vi ve­dno vra­čal do­mov v Slap ob Idrij­ci, k zgod­bam, lju­dem in na­ra­vi. »Ve­li­ke­mu po­li­ti­ku je tre­ba ve­li­ko ze­mlje, ve­li­ke­mu pi­sa­te­lju je do­volj se­dem ki­lo­me­trov do­li­ne. Tam sem ži­vel do svo­je­ga dvaj­se­te­ga le­ta, po­pol­no­ma po­znam vseh 116 hiš in 350 lju­di. Vem, kdo se je s kom kaj pre­pi­ral, kdo je bil v ko­ga za­lju­bljen, kdo ko­ga ne ma­ra, vem, ka­kšne klju­ke ima­jo na vra­tih, ko­li­ko ima­jo krav, ko­li­ko ko­ko­ši, ka­kšne so te­te in ka­kšni so stri­ci, kdo je po­čel to in ono … In ker ve­mo, da je vsak člo­vek upe­sni­tve vre­den ju­nak, po­tem mi je 350 lju­di za vse ži­vlje­nje po­pol­no­ma do­volj.« In res. Če­prav je šti­ri le­ta ži­vel v Pa­ri­zu in tri le­ta v Lon­do­nu, v nje­go­vi li­te­ra­tu­ri sko­raj ni ni­ka­kr­šne sle­di ve­li­kih mest, vse ide­je za zgod­be čr­pa iz pr­vih dvaj­se­tih let ži­vlje­nja. V Osnut­ku za dalj­šo zgod­bo, kot je na­slov za­pi­sa iz le­ta 1951, Ko­smač opi­su­je, ka­ko se je le­ta 1939 v na­pe­tem ča­su za­čet­ka voj­ne, po­te­pal po Pa­ri­zu, brez de­nar­ja in poln do­mo­tož­ja. Na­le­tel je na pe­ri­ci iz Be­ne­ške Slo­ve­ni­je in kle­pe­ta­li so sa­mo še o svo­jih do­ma­čih kra­jih. Ko se po enaj­stih le­tih vr­ne v Pa­riz, je spet ne­mi­ren, zno­va osvo­ji ro­man­tič­no me­sto, se od­pra­vi v Lo­u­vre, da bi obi­skal Gi­o­con­do, a si po­tem pre­mi­sli, ku­pi ne­delj­ska ča­so­pi­sa, ki sta si na las po­dob­na – na pr­vih stra­neh so na­po­ve­di o za­čet­ku ko­le­sar­ske dir­ke To­ur de Fran­ce in zgod­ba o osem­naj­stle­tni ek­si­sten­ci­a­list­ki in nje­nem de­vet­naj­stle­tnem ek­si­sten­ci­a­li­stič­nem fan­tu, kot ju opi­še pi­sa­telj, ki sta za­da­vi­la dva star­ca. V ča­so­pi­su je bi­la tu­di »le­po­ti­ca v atom­sko skro­mni ko­pal­ni oble­ki«. A kma­lu se v zgod­bi spet vr­ne k svo­jim lju­dem ob Idrij­ci in tol­min­ski sa­mo­ti.

Pi­sa­telj

Nje­go­vo ži­vlje­nje je bi­lo ro­man. Ker je bil naj­bolj­ši uče­nec na tr­go­vski šo­li v Go­ri­ci, je imel to »čast«, da so ga le­ta 1927 po­sla­li v Rim, kjer se je sre­čal z Mus­so­li­ni­jem. Imel je si­cer no­ve hla­če in sraj­co, a je bil edi­ni ci­vi­list, saj so bi­li vsi dru­gi di­ja­ki oble­če­ni v fa­ši­stič­no uni­for­mo, prav o uni­for­mi ga je pov­pra­šal tu­di Mus­so­li­ni, ko je pri­šel do nje­ga. Sa­mo dve le­ti ka­sne­je se je zno­va vr­nil v Rim, ta­krat kot po­li­tič­ni za­por­nik. Še kot naj­stni­ka so ga are­ti­ra­li in se­li­li iz ene fa­ši­stič­ne je­če v dru­go, ga mu­či­li in za­sli­še­va­li. Bil je naj­mlaj­ši ob­to­že­nec na pr­vem tr­ža­škem pro­ce­su. Ko so ga iz­pu­sti­li, ga je do­ma ves čas za­sle­do­va­la in nad­zo­ro­va­la fa­ši­stič­na po­li­ci­ja, za­to je ile­gal­no pre­be­gnil v Lju­blja­no.

Ne­kaj ča­sa je bil po­te­puh, saj je bil brez de­nar­ja, enajst dni je spal kar pod obo­ki cer­kve na Ro­žni­ku. Nje­go­va be­da je tra­ja­la kar ne­kaj ča­sa, ko je no­ve­la Hi­ša št. 14 do­ži­ve­la uspeh, pa ga je pod okri­lje vzel Jo­sip Vid­mar, ki ga je po voj­ni šči­til tu­di pred ob­tož­ba­mi, da je an­gle­ški vo­hun. Vid­mar je opa­zil, da je Ko­smač si­cer re­ven, a je ve­dno le­po oble­čen. Rad je bil ele­gan­ten. Vid­mar je bil ta­krat ure­dnik So­dob­no­sti, in ko je Ko­sma­ču dal pre­du­jem za zgod­be, ki jih je ka­sne­je ob­ja­vil, si je mla­di mož ta­koj ku­pil te­mno oble­ko, kra­va­to, sraj­co, če­vlje in knji­ge. Zve­čer pa je po dol­gem ča­su ve­čer­jal. Vid­mar­ju je bil všeč tu­di za­to, ker je v svo­jem mla­dem ži­vlje­nju že mar­si­kaj do­ži­vel, a ven­dar je o tem go­vo­ril »brez sen­či­ce po­sta­vlja­štva ali mu­če­ni­štva – pre­pro­sto s hu­mor­jem«.

Dru­žil se je z Žu­pan­či­čem, Go­ljo, Ko­za­kom ... Bil je spre­mlje­va­lec in dru­žab­nik Li­li No­vy, ki ga je za­če­la uči­ti nem­ško. Čez ne­kaj ča­sa je že bral Goe­the­ja v iz­vir­ni­ku.

Div­je ži­vlje­nje

Pri­ja­te­lji in­te­lek­tu­al­ci so mu pri­skr­be­li fran­co­sko šti­pen­di­jo, ta­ko je le­ta 1938 od­šel v Pa­riz in tu­di tam je ne­kaj ča­sa spal kar »v ska­lah pod cer­kvi­jo No­tre Da­me«. Ko so v Pa­riz vko­ra­ka­li Nem­ci, se je v stra­hu pred fa­ši­sti s ko­le­som, na ka­te­rem ni bi­lo ni­ti gum, od­pe­ljal v Mar­se­il­le, saj ni imel ure­je­nih do­ku­men­tov in v Ita­li­ji je bi­la nanj kot na te­ro­ri­sta raz­pi­sa­na ce­lo ti­ra­li­ca.

Nje­go­vo ži­vlje­nje je bi­lo ro­man. Ker je bil naj­bolj­ši uče­nec na tr­go­vski šo­li v Go­ri­ci, je imel to »čast«, da so ga le­ta 1927 po­sla­li v Rim, kjer se je sre­čal z Mus­so­li­ni­jem.

Pri Mla­din­ski knji­gi je ob sto­ti oble­tni­ci Ko­sma­če­ve­ga roj­stva iz­šla mo­no­gra­fi­ja o njem z na­slo­vom Ti­sti po­mla­dni dan je bil lep, ki jo je ure­di­la Ne­la Ma­leč­kar. V njej so zbra­ne fo­to­gra­fi­je, ko­re­spon­den­ca, čr­ti­ce in pri­če­va­nja. Spo­mnim se, ka­ko je že po­koj­ni Sa­ša Vu­ga na pred­sta­vi­tvi knji­ge de­jal, da so ga še dol­go pre­ga­nja­le fo­to­gra­fi­je, ob­ja­vlje­ne v mo­no­gra­fi­ji, na ka­te­rih je mla­di Ko­smač v Mar­se­il­lu, saj še ni­ko­li ni vi­del ta­ko pre­stra­še­ne­ga in pre­pa­de­ne­ga člo­ve­ka, kot je bil on teh sli­kah. Nih­če ne ve, s čim se je dve le­ti pre­ži­vljal v tem ve­li­kem fran­co­skem pri­sta­ni­šču, se je pa tam sam na­u­čil špan­šči­ne, an­gle­šči­ne in s Pu­ški­no­vo po­e­zi­jo tu­di ru­šči­ne. Od tam je šel čez Špa­ni­jo v Liz­bo­no, po­tem pa na­prej v Lon­don, kjer je na­to na BBC pri­pra­vljal slo­ven­ske ra­dij­ske od­da­je.

Le­ta 1944 je od­le­tel do Ka­i­ra in na­prej do Ba­ri­ja. Kar­delj je od tam zanj na­šel pro­stor na le­ta­lu; sre­di voj­ne je pri­sta­lo v Ko­če­vskem ro­gu, konč­no je bil med par­ti­za­ni in le­to dni po­zne­je slav­no­stno vko­ra­kal v Lju­blja­no. Bil je ure­dnik Slo­ven­ske­ga po­ro­če­val­ca, ki je bil pred­ho­dnik De­la. Ker je ve­li­ko ho­dil po sve­tu, mu je bi­lo ja­sno, ka­kšen naj bo mo­der­ni ča­so­pis. A kot re­če­no, kma­lu za­tem je pri ko­mu­ni­stič­ni obla­sti pa­del v ne­mi­lost, ob­to­žen je bil, da je an­gle­ški vo­hun, Vid­mar je zanj pro­sil ce­lo pri

Ti­tu, za­to so ga kma­lu re­ha­bi­li­ti­ra­li in v 50. le­tih je pre­vzel ure­ja­nje ta­krat iz­re­dno mo­der­ne re­vi­je To­va­riš, a je kma­lu spet po­stal svo­bo­dnjak. Ob­tož­be, da je vo­hun, so ga ze­lo pri­za­de­le, saj je bil an­ti­fa­šist že od naj­stni­ških let.

V upo­ra­bo je do­bil hi­šo v Por­to­ro­žu, tam je ži­vel do smr­ti. Bil je pred­se­dnik Pe­na in je pre­po­to­val dalj­ne kra­je, od Si­bi­ri­je do Ju­žne Ame­ri­ke, sre­če­val se je z Art­hur­jem Mil­ler­jem, Pa­blom Ne­ru­do, Ma­ri­em Var­ga­som Llo­so …

Ko­smač je bil iz­je­men pri­po­ve­do­va­lec zgodb. V enem od za­pi­sov v knji­gi Lo­vim po­mla­dni ve­ter kar sam pri­zna, da je pri­po­ve­do­va­ti laž­je kot pi­sa­ti. »Po­slu­šal­ca imaš pred sa­bo, gle­daš mu v obraz in nje­go­va la­stna na­pe­tost po­ga­nja tvoj ustvar­jal­ni stroj, za­to pri­po­ve­du­ješ na­glo, krat­ko in ži­vo.« Ob omiz­ju je lah­ko pri­po­ve­do­val vse do ju­tra, ve­li­ko­krat tu­di za­met­ke svo­jih zgodb, in mno­gim nje­go­vim znan­cem je bi­lo žal, da ga ni­so po­sne­li na ma­gne­to­fon­ski trak.

Spo­mnim se odlič­ne anek­do­te, ob­ja­vlje­ne v ome­nje­ni mo­no­gra­fi­ji: ko je že ži­vel v Por­to­ro­žu, sta na nje­gov vrt za­šla nem­ška tu­ri­sta, mož in že­na, ter ne­ve­de pa­dla v past. Na­le­te­la sta na­mreč na ve­li­ke­ga in hu­de­ga Ko­sma­če­ve­ga psa, ki je ren­čal in ka­zal zo­be ter ju ni več pu­stil z vr­ta. Ko­smač je sko­zi okno opa­zo­val pri­zor, pri­žgal ci­ga­re­to in za­čel v svo­ji de­lov­ni so­bi po­ča­si in mir­no pi­sa­ti ozi­ro­ma pre­va­ja­ti. Ko je pa­del mrak, je zno­va po­gle­dal sko­zi okno in nem­ška tu­ri­sta sta bi­la še ve­dno tam, uje­tni­ka v nje­go­vem vr­tu, pes se je od­lo­čil, da ju ne spu­sti ni­ka­mor. Ko­smač pa si je mi­slil: Pri me­ni se ji­ma go­di ve­li­ko bo­lje, kot se je oče­tu svo­je dni pri njih! (Ko­sma­čev oče je med voj­no kon­čal v ta­bo­ri­šču, kjer so ga ži­ve­ga vr­gli v peč.) Ko­smač je šel spat, zju­traj se je po­ča­si umil, si sku­hal ka­vo, pri­žgal ci­ga­re­to ter šel na vrt od­re­šit Nem­ca. Za­ču­den je od­i­gral za­skr­blje­nost, češ, od kod pa vi­dva. In da sta mo­ra­la pre­spa­ti kar na vr­tu ... Go­spe je v to­laž­bo po­da­ril smo­kve, go­spo­du šil­ce žga­nja, pes pa je do­bil hre­nov­ko.

Pi­sal je po­ča­si in z mu­ko, vsak sta­vek je pi­lil do ne­skonč­no­sti, vse do­kler ni bil po­poln, »lep, sve­tel in zve­neč, ka­kor iz či­ste­ga sre­bra ulit«. A po pet­de­se­tem le­tu je pre­ne­hal pi­sa­ti li­te­ra­tu­ro, kot ka­kšen J. D. Sa­lin­ger, in ta­ko kot pri tem pi­sa­te­lju so tu­di Ko­sma­če­vi bral­ci ves čas pri­ča­ko­va­li, da bo zno­va iz­dal ka­kšno knji­go. A je ni. Je pa še ve­dno pre­va­jal in ob­ja­vljal – kot za­pi­še Gom­bač, to­ple, spod­bu­dne in pri­lo­žno­stne član­ke za Ljud­sko pra­vi­co, Slo­ven­ski po­ro­če­va­lec ter ka­sne­je za De­lo in ši­ril »upa­nje in ve­ro v člo­ve­ka«.

 ?? Fo­to Mu­zej no­vej­še zgo­do­vi­ne ?? Po pet­de­se­tem le­tu je Ci­ril Ko­smač pre­ne­hal pi­sa­ti li­te­ra­tu­ro.
Fo­to Mu­zej no­vej­še zgo­do­vi­ne Po pet­de­se­tem le­tu je Ci­ril Ko­smač pre­ne­hal pi­sa­ti li­te­ra­tu­ro.
 ?? Fo­to Blaž Moč­nik ?? Če­prav je Ko­smač obre­del svet, se je v zgod­bah ve­dno vra­čal do­mov v Slap ob Idrij­ci, k zgod­bam, lju­dem in na­ra­vi.
Fo­to Blaž Moč­nik Če­prav je Ko­smač obre­del svet, se je v zgod­bah ve­dno vra­čal do­mov v Slap ob Idrij­ci, k zgod­bam, lju­dem in na­ra­vi.
 ??  ?? Med dru­gim je na­pi­sal je tu­di sce­na­rij za pr­vi slo­ven­ski film Na svo­ji ze­mlji. Fo­to pro­mo­cij­sko gra­di­vo
Med dru­gim je na­pi­sal je tu­di sce­na­rij za pr­vi slo­ven­ski film Na svo­ji ze­mlji. Fo­to pro­mo­cij­sko gra­di­vo

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia