Za zgodbo je dovolj sedem kilometrov doline
Lovim pomladni veter Ob 110. obletnici rojstva Cirila Kosmača in 40. obletnici njegove smrti je pri Beletrini izšla zbirka njegovih še neznanih novel
Cirila Kosmača (1910–1980) poznamo po mojstrskih zgodbah in novelah, kot so Pomladni dan, Balada o trobenti in oblaku, Gosenica in Tantadruj, ob 110. obletnici njegovega rojstva pa sta Andraž Gombač, ki o sebi pravi, da je iskalec in zbiralec, ter pisateljeva prvorojena hči Nanča Kosmač Kogej v knjigi z naslovom Lovim pomladni veter zbrala 33 doslej neznanih kratkih zgodb, ki jih je objavljal v revijah in časopisih.
Gre predvsem za avtobiografsko in spominsko prozo, ki je, kot v obsežni spremni besedi piše Gombač, danes še kako priljubljen žanr. To so zgodbe o fašizmu, ječah in zapornikih, o vojni, partizanih. »Kosmač, oborožen s premnogimi izkušnjami, bo marsikoga spomnil, kdo je koga napadal in kdo se je branil,« zapiše Gombač. V zgodbah slutimo evolucijski razvoj njegovega pisanja, saj lahko beremo najzgodnejše in na trenutke okornejše zapise, ki pa se kmalu razvijejo v njegov značilni pisateljski slog, poln opisov narave in posebnih metafor, v novele in zgodbe, ki jih je izmojstril do konca. Slutimo lahko tudi zanos obeh urednikov, ki sta zbirko, ki je izšla pri založbi Beletrina, sestavila z vso pazljivostjo, spoštovanjem in velikim občudovanjem.
350 ljudi za vse življenje Čeprav je Kosmač obredel svet, se je v glavi vedno vračal domov v Slap ob Idrijci, k zgodbam, ljudem in naravi. »Velikemu politiku je treba veliko zemlje, velikemu pisatelju je dovolj sedem kilometrov doline. Tam sem živel do svojega dvajsetega leta, popolnoma poznam vseh 116 hiš in 350 ljudi. Vem, kdo se je s kom kaj prepiral, kdo je bil v koga zaljubljen, kdo koga ne mara, vem, kakšne kljuke imajo na vratih, koliko imajo krav, koliko kokoši, kakšne so tete in kakšni so strici, kdo je počel to in ono … In ker vemo, da je vsak človek upesnitve vreden junak, potem mi je 350 ljudi za vse življenje popolnoma dovolj.« In res. Čeprav je štiri leta živel v Parizu in tri leta v Londonu, v njegovi literaturi skoraj ni nikakršne sledi velikih mest, vse ideje za zgodbe črpa iz prvih dvajsetih let življenja. V Osnutku za daljšo zgodbo, kot je naslov zapisa iz leta 1951, Kosmač opisuje, kako se je leta 1939 v napetem času začetka vojne, potepal po Parizu, brez denarja in poln domotožja. Naletel je na perici iz Beneške Slovenije in klepetali so samo še o svojih domačih krajih. Ko se po enajstih letih vrne v Pariz, je spet nemiren, znova osvoji romantično mesto, se odpravi v Louvre, da bi obiskal Giocondo, a si potem premisli, kupi nedeljska časopisa, ki sta si na las podobna – na prvih straneh so napovedi o začetku kolesarske dirke Tour de France in zgodba o osemnajstletni eksistencialistki in njenem devetnajstletnem eksistencialističnem fantu, kot ju opiše pisatelj, ki sta zadavila dva starca. V časopisu je bila tudi »lepotica v atomsko skromni kopalni obleki«. A kmalu se v zgodbi spet vrne k svojim ljudem ob Idrijci in tolminski samoti.
Pisatelj
Njegovo življenje je bilo roman. Ker je bil najboljši učenec na trgovski šoli v Gorici, je imel to »čast«, da so ga leta 1927 poslali v Rim, kjer se je srečal z Mussolinijem. Imel je sicer nove hlače in srajco, a je bil edini civilist, saj so bili vsi drugi dijaki oblečeni v fašistično uniformo, prav o uniformi ga je povprašal tudi Mussolini, ko je prišel do njega. Samo dve leti kasneje se je znova vrnil v Rim, takrat kot politični zapornik. Še kot najstnika so ga aretirali in selili iz ene fašistične ječe v drugo, ga mučili in zasliševali. Bil je najmlajši obtoženec na prvem tržaškem procesu. Ko so ga izpustili, ga je doma ves čas zasledovala in nadzorovala fašistična policija, zato je ilegalno prebegnil v Ljubljano.
Nekaj časa je bil potepuh, saj je bil brez denarja, enajst dni je spal kar pod oboki cerkve na Rožniku. Njegova beda je trajala kar nekaj časa, ko je novela Hiša št. 14 doživela uspeh, pa ga je pod okrilje vzel Josip Vidmar, ki ga je po vojni ščitil tudi pred obtožbami, da je angleški vohun. Vidmar je opazil, da je Kosmač sicer reven, a je vedno lepo oblečen. Rad je bil eleganten. Vidmar je bil takrat urednik Sodobnosti, in ko je Kosmaču dal predujem za zgodbe, ki jih je kasneje objavil, si je mladi mož takoj kupil temno obleko, kravato, srajco, čevlje in knjige. Zvečer pa je po dolgem času večerjal. Vidmarju je bil všeč tudi zato, ker je v svojem mladem življenju že marsikaj doživel, a vendar je o tem govoril »brez senčice postavljaštva ali mučeništva – preprosto s humorjem«.
Družil se je z Župančičem, Goljo, Kozakom ... Bil je spremljevalec in družabnik Lili Novy, ki ga je začela učiti nemško. Čez nekaj časa je že bral Goetheja v izvirniku.
Divje življenje
Prijatelji intelektualci so mu priskrbeli francosko štipendijo, tako je leta 1938 odšel v Pariz in tudi tam je nekaj časa spal kar »v skalah pod cerkvijo Notre Dame«. Ko so v Pariz vkorakali Nemci, se je v strahu pred fašisti s kolesom, na katerem ni bilo niti gum, odpeljal v Marseille, saj ni imel urejenih dokumentov in v Italiji je bila nanj kot na terorista razpisana celo tiralica.
Njegovo življenje je bilo roman. Ker je bil najboljši učenec na trgovski šoli v Gorici, je imel to »čast«, da so ga leta 1927 poslali v Rim, kjer se je srečal z Mussolinijem.
Pri Mladinski knjigi je ob stoti obletnici Kosmačevega rojstva izšla monografija o njem z naslovom Tisti pomladni dan je bil lep, ki jo je uredila Nela Malečkar. V njej so zbrane fotografije, korespondenca, črtice in pričevanja. Spomnim se, kako je že pokojni Saša Vuga na predstavitvi knjige dejal, da so ga še dolgo preganjale fotografije, objavljene v monografiji, na katerih je mladi Kosmač v Marseillu, saj še nikoli ni videl tako prestrašenega in prepadenega človeka, kot je bil on teh slikah. Nihče ne ve, s čim se je dve leti preživljal v tem velikem francoskem pristanišču, se je pa tam sam naučil španščine, angleščine in s Puškinovo poezijo tudi ruščine. Od tam je šel čez Španijo v Lizbono, potem pa naprej v London, kjer je nato na BBC pripravljal slovenske radijske oddaje.
Leta 1944 je odletel do Kaira in naprej do Barija. Kardelj je od tam zanj našel prostor na letalu; sredi vojne je pristalo v Kočevskem rogu, končno je bil med partizani in leto dni pozneje slavnostno vkorakal v Ljubljano. Bil je urednik Slovenskega poročevalca, ki je bil predhodnik Dela. Ker je veliko hodil po svetu, mu je bilo jasno, kakšen naj bo moderni časopis. A kot rečeno, kmalu zatem je pri komunistični oblasti padel v nemilost, obtožen je bil, da je angleški vohun, Vidmar je zanj prosil celo pri
Titu, zato so ga kmalu rehabilitirali in v 50. letih je prevzel urejanje takrat izredno moderne revije Tovariš, a je kmalu spet postal svobodnjak. Obtožbe, da je vohun, so ga zelo prizadele, saj je bil antifašist že od najstniških let.
V uporabo je dobil hišo v Portorožu, tam je živel do smrti. Bil je predsednik Pena in je prepotoval daljne kraje, od Sibirije do Južne Amerike, srečeval se je z Arthurjem Millerjem, Pablom Nerudo, Mariem Vargasom Lloso …
Kosmač je bil izjemen pripovedovalec zgodb. V enem od zapisov v knjigi Lovim pomladni veter kar sam prizna, da je pripovedovati lažje kot pisati. »Poslušalca imaš pred sabo, gledaš mu v obraz in njegova lastna napetost poganja tvoj ustvarjalni stroj, zato pripoveduješ naglo, kratko in živo.« Ob omizju je lahko pripovedoval vse do jutra, velikokrat tudi zametke svojih zgodb, in mnogim njegovim znancem je bilo žal, da ga niso posneli na magnetofonski trak.
Spomnim se odlične anekdote, objavljene v omenjeni monografiji: ko je že živel v Portorožu, sta na njegov vrt zašla nemška turista, mož in žena, ter nevede padla v past. Naletela sta namreč na velikega in hudega Kosmačevega psa, ki je renčal in kazal zobe ter ju ni več pustil z vrta. Kosmač je skozi okno opazoval prizor, prižgal cigareto in začel v svoji delovni sobi počasi in mirno pisati oziroma prevajati. Ko je padel mrak, je znova pogledal skozi okno in nemška turista sta bila še vedno tam, ujetnika v njegovem vrtu, pes se je odločil, da ju ne spusti nikamor. Kosmač pa si je mislil: Pri meni se jima godi veliko bolje, kot se je očetu svoje dni pri njih! (Kosmačev oče je med vojno končal v taborišču, kjer so ga živega vrgli v peč.) Kosmač je šel spat, zjutraj se je počasi umil, si skuhal kavo, prižgal cigareto ter šel na vrt odrešit Nemca. Začuden je odigral zaskrbljenost, češ, od kod pa vidva. In da sta morala prespati kar na vrtu ... Gospe je v tolažbo podaril smokve, gospodu šilce žganja, pes pa je dobil hrenovko.
Pisal je počasi in z muko, vsak stavek je pilil do neskončnosti, vse dokler ni bil popoln, »lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit«. A po petdesetem letu je prenehal pisati literaturo, kot kakšen J. D. Salinger, in tako kot pri tem pisatelju so tudi Kosmačevi bralci ves čas pričakovali, da bo znova izdal kakšno knjigo. A je ni. Je pa še vedno prevajal in objavljal – kot zapiše Gombač, tople, spodbudne in priložnostne članke za Ljudsko pravico, Slovenski poročevalec ter kasneje za Delo in širil »upanje in vero v človeka«.