Recenzijski izvod
Kratkoprozni prvenec Sergeja Curanovića je zbirka, ki je močna predvsem v atmosferskih elementih. Značilnost te vrste zgodb je, da ne preizprašujejo nujno tega, kako je neka situacija nastala, ampak se potopijo v samo situacijo; ne vzpostavljajo vzročnoposledične verige, ampak realnost konstruirajo iz različnih detajlov, ki so lahko tako detajli samega sveta kot razni asociacijski prebliski doživljajoče zavesti. Tu gre predvsem za prve tri zgodbe zbirke – Plavalec, Zgostitev, Ugrabitev –, ki niso zgodbe, ki bi nujno nekam napredovale, saj se čas v njih krivi proti krožnici.
V drugi polovici zbirke so zgodbe – Zaklonišče, Krivopeta, Nnkhovi spomini –, ki se bolj nagibajo k vzpostavitvi linearnosti, ki morda očitneje želijo vzpostaviti prej in potem. Če je Zaklonišče zgodba, ki se opre na malo zlajnano postmodernistično finto fuzije resničnosti in fikcije, kjer med njima ni več jasno razločljive meje – ali zdravnik J. zapisuje zgodbo pisatelja R.-ja ali pisatelj R. piše o zdravniku J.-ju? –, pa ji je vendar treba priznati, da presega enostaven protipol aktivnega spreminjanja sveta in pasivnega opazovanja.
Po eni strani distanca do sveta, njegovo motrenje, zahteva aktivno, celo (samo)nasilno pozicijo, po drugi strani pa nakaže, da se ravno z navidez pasivnim motrenjem lahko zgodi tudi zaostritev razmer sveta in ravno s tem možnost njegovega preseganja. Ob tem niti ni več jasno, kateri svet pripada resničnosti in kateri fikciji, a zdi se, da želi zgodba tudi ta binom preseči kot zares relevantnega. Čeprav konec ponudi preobrat, pa ta ne more v popolnosti odrešiti najdaljše zgodbe zbirke, ki zna zatežiti s pretiranim razlaganjem ozadja in kakšnim površnim poskusom psihologizacije. So trenutki, ko želi biti zgodba preveč pametna, ko želi sama delati zaključke ali podajati komentarje. A bolj ko Curanovićeve zgodbe razmišljajo prek doživljanja, dlje so zmožne iti v svojem razmisleku.
Pri Nnkhovih spominih imamo opravka z zanimivim poskusom ubesediti tisti trenutek, ko je pračlovek začel pridobivati govorico, kar mu je prineslo tudi zmožnost narativizacije in tvorjenja spominov. Zgodba, ki ima ogromen eksperimentalni potencial, pa je v svoji logiki nedosledna oz. je ne izpelje zares radikalno: razna opisna poimenovanja različnih pojavov, za katere pripovedovalec še nima besed, se pojavijo bolj kot eksotika, ki pritegne bralno pozornost in učinkuje kot zanimivost v pripovedi, ne pa kot potencial razsutja in raziskave govorice, ki bi lahko v beleženju lastnega nastajanja postala glavni junak zgodbe; ta v končni fazi glede na svojo izhodiščno idejo učinkuje kot (pre)lepo zapakirana pripoved.
Curanović je, kot rečeno, učinkovitejši v zgodbah, kjer je poudarjena določena atmosfera. Tu ne gre toliko za to, da bi se neki lik trudil razumeti določene odnose, se od njih oddaljil, da bi jih popisal, kot se recimo zgodi v Zaklonišču, ampak da so – morda! – ti odnosi preliti v atmosfero okolice; v Plavalcu se dogaja določena zakonska tesnoba moža in očeta, ki pa ni nikdar naslovljena neposredno, ampak prej sugestivno in simbolno, tesnobo pa poudarita njegovo (sicer rahlo romantično) brskanje za avtentičnim občutkom, ki ga ne bi prejel iz okolice, in naključen plavalec, ki se utaplja. Curanović se tu skratka kaže kot minimalističen, a natančen opazovalec.
Pri zgodbah, ki predvsem gradijo atmosfero in razpirajo svet simbolnega, magičnega in nadrealističnega, se hudič vedno skriva v detajlih in Curanović zna zaznati in vzpostaviti te okljuke, po katerih teče pripoved. Njegova prednost je, ko se ne trudi – kot večino Zaklonišča – predstaviti velike slike, osnovne fabule in strukture, iz katere je zrasla (vzporedna/ pripovedna) realnost, ampak v različnih fragmentih, sunkih predstavi zgolj njene učinke ter tako razbije kakršno koli pretenzijo po razgrnitvi podstatne, »osnovne« realnosti; ko se skratka ne trudi z ubesedovanjem in vzpostavljanjem »substancialne« (pretekle) strukture, iz katere raste sedanjost, ampak nakazuje na možnost te strukture ravno prek občutij in detajlov, ki vzbudijo zgolj slutnjo nečesa, kar ni nikoli poimenovano, nikoli zdefinirano. Tu je fascinantna predvsem zgodba Zgostitev, kjer se pripovedovalec znajde v neki vasici, ki bi lahko bila nekje v tretjem svetu, kjer naj bi opravil določene teste za pripravo zdravila, pri čemer pride v stik z usodami, mejnimi doživetji in norostmi, ki se mu pomensko izmikajo in obstajajo predvsem v intenzivni prisotnosti. Zgodbi daje določeno odprtost predvsem to, da ne obremenjuje bralca s poskusom razlage pripovedovalčeve preteklosti, njegovih odnosov, »globljih« motivov za prihod itd., ampak vse to nakazuje z načinom njegovega rahlo melanholičnega premikanja po svetu. Gre tudi za zgodbo, ki podobno kot Nnkhovi spomini bežno pogleda proti meji, na kateri drug v drugega prehajata človek in žival. Prav tako je omembe vredna zgodba Ugrabitev, ki se sicer mestoma nevarno približa moralki, a nikdar ne zdrsne v njo, njena nedorečenost, napetost med transparentnostjo in slutnjo preobrata, izmenjavo pozicij moči pomeni pravo malo šolo subtilnega dialoškega suspenza, pri čemer nakazuje Curanovićev potencial za kriminalni žanr.
Sergej Curanović, ki je v konkurenci Dobre družbe Ane Svetel, Kozjeglavke Zarje Vršič in Fugata Veronike Simoniti letos prejel nagrado novo mesto, edino nagrado za najboljšo zbirko kratke proze v Sloveniji, torej nakaže določene izvirne ideje, ki bi potrebovale radikalizacijo in natančnejšo obdelavo lastnih implikacij in koordinat, po drugi strani pa pokaže veščino pri upodabljanju atmosferskih zgodb, ki jih bolj kot to, od kod so prišle, zanima, v kakšnem svetu so se znašle in kakšni so njegove zmožnosti in robovi.
Curanović je učinkovitejši v zgodbah, kjer je poudarjena določena atmosfera.