Delo (Slovenia)

Re­cen­zij­ski iz­vod

- Ro­bert Ku­ret

Krat­ko­pro­zni pr­ve­nec Ser­ge­ja Cu­ra­no­vića je zbir­ka, ki je moč­na pred­vsem v at­mos­fer­skih ele­men­tih. Zna­čil­nost te vr­ste zgodb je, da ne pre­iz­pra­šu­je­jo nuj­no te­ga, ka­ko je ne­ka si­tu­a­ci­ja na­sta­la, am­pak se po­to­pi­jo v sa­mo si­tu­a­ci­jo; ne vzpo­sta­vlja­jo vzroč­no­po­sle­dič­ne ve­ri­ge, am­pak re­al­nost kon­stru­i­ra­jo iz raz­lič­nih de­taj­lov, ki so lah­ko ta­ko de­taj­li sa­me­ga sve­ta kot ra­zni aso­ci­a­cij­ski pre­bli­ski do­ži­vlja­jo­če za­ve­sti. Tu gre pred­vsem za pr­ve tri zgod­be zbir­ke – Pla­va­lec, Zgo­sti­tev, Ugra­bi­tev –, ki ni­so zgod­be, ki bi nuj­no ne­kam na­pre­do­va­le, saj se čas v njih kri­vi pro­ti kro­žni­ci.

V dru­gi po­lo­vi­ci zbir­ke so zgod­be – Za­klo­ni­šče, Kri­vo­pe­ta, Nn­kho­vi spo­mi­ni –, ki se bolj na­gi­ba­jo k vzpo­sta­vi­tvi li­ne­ar­no­sti, ki mor­da oči­tne­je že­li­jo vzpo­sta­vi­ti prej in po­tem. Če je Za­klo­ni­šče zgod­ba, ki se opre na ma­lo zlaj­na­no post­mo­der­ni­stič­no fin­to fu­zi­je re­snič­no­sti in fik­ci­je, kjer med nji­ma ni več ja­sno raz­lo­člji­ve me­je – ali zdrav­nik J. za­pi­su­je zgod­bo pi­sa­te­lja R.-ja ali pi­sa­telj R. pi­še o zdrav­ni­ku J.-ju? –, pa ji je ven­dar tre­ba pri­zna­ti, da pre­se­ga eno­sta­ven pro­ti­pol ak­tiv­ne­ga spre­mi­nja­nja sve­ta in pa­siv­ne­ga opa­zo­va­nja.

Po eni stra­ni di­s­tan­ca do sve­ta, nje­go­vo mo­tre­nje, zah­te­va ak­tiv­no, ce­lo (sa­mo)na­sil­no po­zi­ci­jo, po dru­gi stra­ni pa na­ka­že, da se rav­no z na­vi­dez pa­siv­nim mo­tre­njem lah­ko zgo­di tu­di za­o­stri­tev raz­mer sve­ta in rav­no s tem mo­žnost nje­go­ve­ga pre­se­ga­nja. Ob tem ni­ti ni več ja­sno, ka­te­ri svet pri­pa­da re­snič­no­sti in ka­te­ri fik­ci­ji, a zdi se, da že­li zgod­ba tu­di ta bi­nom pre­se­či kot za­res re­le­van­tne­ga. Če­prav ko­nec po­nu­di pre­o­brat, pa ta ne mo­re v po­pol­no­sti od­re­ši­ti naj­dalj­še zgod­be zbir­ke, ki zna za­te­ži­ti s pre­ti­ra­nim raz­la­ga­njem ozad­ja in ka­kšnim po­vr­šnim po­sku­som psi­ho­lo­gi­za­ci­je. So tre­nut­ki, ko že­li bi­ti zgod­ba pre­več pa­me­tna, ko že­li sa­ma de­la­ti za­ključ­ke ali po­da­ja­ti ko­men­tar­je. A bolj ko Cu­ra­no­viće­ve zgod­be raz­mi­šlja­jo prek do­ži­vlja­nja, dlje so zmo­žne iti v svo­jem raz­mi­sle­ku.

Pri Nn­kho­vih spo­mi­nih ima­mo oprav­ka z za­ni­mi­vim po­sku­som ube­se­di­ti ti­sti tre­nu­tek, ko je pra­člo­vek za­čel pri­do­bi­va­ti go­vo­ri­co, kar mu je pri­ne­slo tu­di zmo­žnost na­ra­ti­vi­za­ci­je in tvor­je­nja spo­mi­nov. Zgod­ba, ki ima ogro­men ek­s­pe­ri­men­tal­ni po­ten­ci­al, pa je v svo­ji lo­gi­ki ne­do­sle­dna oz. je ne iz­pe­lje za­res ra­di­kal­no: ra­zna opi­sna po­i­me­no­va­nja raz­lič­nih po­ja­vov, za ka­te­re pri­po­ve­do­va­lec še ni­ma be­sed, se po­ja­vi­jo bolj kot ek­so­ti­ka, ki pri­te­gne bral­no po­zor­nost in učin­ku­je kot za­ni­mi­vost v pri­po­ve­di, ne pa kot po­ten­ci­al raz­su­tja in raz­i­ska­ve go­vo­ri­ce, ki bi lah­ko v be­le­že­nju la­stne­ga na­sta­ja­nja po­sta­la glav­ni ju­nak zgod­be; ta v konč­ni fa­zi gle­de na svo­jo iz­ho­dišč­no ide­jo učin­ku­je kot (pre)le­po za­pa­ki­ra­na pri­po­ved.

Cu­ra­no­vić je, kot re­če­no, učin­ko­vi­tej­ši v zgod­bah, kjer je po­u­dar­je­na do­lo­če­na at­mos­fe­ra. Tu ne gre to­li­ko za to, da bi se ne­ki lik tru­dil ra­zu­me­ti do­lo­če­ne od­no­se, se od njih od­da­ljil, da bi jih po­pi­sal, kot se re­ci­mo zgo­di v Za­klo­ni­šču, am­pak da so – mor­da! – ti od­no­si pre­li­ti v at­mos­fe­ro oko­li­ce; v Pla­val­cu se do­ga­ja do­lo­če­na za­kon­ska te­sno­ba mo­ža in oče­ta, ki pa ni nik­dar na­slo­vlje­na ne­po­sre­dno, am­pak prej su­ge­stiv­no in sim­bol­no, te­sno­bo pa po­u­da­ri­ta nje­go­vo (si­cer ra­hlo ro­man­tič­no) br­ska­nje za av­ten­tič­nim ob­čut­kom, ki ga ne bi pre­jel iz oko­li­ce, in na­klju­čen pla­va­lec, ki se uta­plja. Cu­ra­no­vić se tu skrat­ka ka­že kot mi­ni­ma­li­sti­čen, a na­tan­čen opa­zo­va­lec.

Pri zgod­bah, ki pred­vsem gra­di­jo at­mos­fe­ro in raz­pi­ra­jo svet sim­bol­ne­ga, ma­gič­ne­ga in nad­re­a­li­stič­ne­ga, se hu­dič ve­dno skri­va v de­taj­lih in Cu­ra­no­vić zna za­zna­ti in vzpo­sta­vi­ti te oklju­ke, po ka­te­rih te­če pri­po­ved. Nje­go­va pred­nost je, ko se ne tru­di – kot ve­či­no Za­klo­ni­šča – pred­sta­vi­ti ve­li­ke sli­ke, osnov­ne fa­bu­le in struk­tu­re, iz ka­te­re je zra­sla (vzpo­re­dna/ pri­po­ve­dna) re­al­nost, am­pak v raz­lič­nih fra­gmen­tih, sun­kih pred­sta­vi zgolj nje­ne učin­ke ter ta­ko raz­bi­je ka­kr­šno ko­li pre­ten­zi­jo po raz­gr­ni­tvi pod­sta­tne, »osnov­ne« re­al­no­sti; ko se skrat­ka ne tru­di z ube­se­do­va­njem in vzpo­sta­vlja­njem »sub­stan­ci­al­ne« (pre­te­kle) struk­tu­re, iz ka­te­re ra­ste se­da­njost, am­pak na­ka­zu­je na mo­žnost te struk­tu­re rav­no prek ob­ču­tij in de­taj­lov, ki vzbu­di­jo zgolj slu­tnjo ne­če­sa, kar ni ni­ko­li po­i­me­no­va­no, ni­ko­li zde­fi­ni­ra­no. Tu je fa­sci­nan­tna pred­vsem zgod­ba Zgo­sti­tev, kjer se pri­po­ve­do­va­lec znaj­de v ne­ki va­si­ci, ki bi lah­ko bi­la ne­kje v tre­tjem sve­tu, kjer naj bi opra­vil do­lo­če­ne te­ste za pri­pra­vo zdra­vi­la, pri če­mer pri­de v stik z uso­da­mi, mej­ni­mi do­ži­ve­tji in no­rost­mi, ki se mu po­men­sko iz­mi­ka­jo in ob­sta­ja­jo pred­vsem v in­ten­ziv­ni pri­so­tno­sti. Zgod­bi da­je do­lo­če­no od­pr­tost pred­vsem to, da ne obre­me­nju­je bral­ca s po­sku­som raz­la­ge pri­po­ve­do­val­če­ve pre­te­klo­sti, nje­go­vih od­no­sov, »glo­bljih« mo­ti­vov za pri­hod itd., am­pak vse to na­ka­zu­je z na­či­nom nje­go­ve­ga ra­hlo me­lan­ho­lič­ne­ga pre­mi­ka­nja po sve­tu. Gre tu­di za zgod­bo, ki po­dob­no kot Nn­kho­vi spo­mi­ni be­žno po­gle­da pro­ti me­ji, na ka­te­ri drug v dru­ge­ga pre­ha­ja­ta člo­vek in ži­val. Prav ta­ko je omem­be vre­dna zgod­ba Ugra­bi­tev, ki se si­cer me­sto­ma ne­var­no pri­bli­ža mo­ral­ki, a nik­dar ne zdr­sne v njo, nje­na ne­do­re­če­nost, na­pe­tost med tran­spa­ren­tno­stjo in slu­tnjo pre­o­bra­ta, iz­me­nja­vo po­zi­cij mo­či po­me­ni pra­vo ma­lo šo­lo sub­til­ne­ga di­a­lo­ške­ga su­spen­za, pri če­mer na­ka­zu­je Cu­ra­no­vićev po­ten­ci­al za kri­mi­nal­ni ža­nr.

Ser­gej Cu­ra­no­vić, ki je v kon­ku­ren­ci Do­bre druž­be Ane Sve­tel, Koz­je­glav­ke Zar­je Vr­šič in Fu­ga­ta Ve­ro­ni­ke Si­mo­ni­ti le­tos pre­jel na­gra­do no­vo me­sto, edi­no na­gra­do za naj­bolj­šo zbir­ko krat­ke pro­ze v Slo­ve­ni­ji, to­rej na­ka­že do­lo­če­ne iz­vir­ne ide­je, ki bi po­tre­bo­va­le ra­di­ka­li­za­ci­jo in na­tanč­nej­šo ob­de­la­vo la­stnih im­pli­ka­cij in ko­or­di­nat, po dru­gi stra­ni pa po­ka­že ve­šči­no pri upo­da­blja­nju at­mos­fer­skih zgodb, ki jih bolj kot to, od kod so pri­šle, za­ni­ma, v ka­kšnem sve­tu so se zna­šle in ka­kšni so nje­go­ve zmo­žno­sti in ro­bo­vi.

Cu­ra­no­vić je učin­ko­vi­tej­ši v zgod­bah, kjer je po­u­dar­je­na do­lo­če­na at­mos­fe­ra.

 ??  ??
 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia