Po smrti živiš v spominu prijateljev
Elif Shafak Izšel je pretresljiv roman 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu
Slovita angleško-turška pisateljica Elif Shafak je z najnovejšim romanom 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu dregnila tja, kamor najraje dregne – v patriarhalno in nazadnjaško družbo, v spregledanost in zavrženost ljudi.
Elif Shafak je za marsikoga nadležna, saj vztrajno in strastno biča kulturno nazadnjaštvo in hkrati hvali slo po življenju pri vseh zatiranih. V romanu 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu so zatirani tako ženske kot moški in tudi tisti vmes. Roman se je potegoval za bookerja in Ondaatjejevo nagrado, postal pa je Blackwellova knjiga minulega leta. Je precej nenavadno branje, saj doslej (verjetno) še nihče ni napisal zgodbe, ki se je spominja pravkar umrla oseba. Po smrti naj bi nam možgani delovali še nekaj časa,v primeru umorjene istanbulske prostitutke Leile Tekile še 10 minut in 38 sekund. V tem času, ko se njeno truplo, odvrženo v smetnjak, počasi ohlaja, se možgani spominjajo, kako je odraščala, bila zlorabljena, zapustila dom in postala svobodna v Istanbulu, kjer je v precej suženjskih razmerah delala v bordelih. Pri tem je tudi dobila pet prijateljev, ki so ji nadomestili družino.
Smrt je začetek
Knjiga se začne s koncem, z njeno smrtjo, s smrtjo nečiste ženske, ki jo je patriarhalna družba, v kateri kot ženska ni bila vredna veliko in njena beseda prav tako ne, pahnila na obrobje. Patriarhat je zahrbten in lažnivo pravičniški, saj je pokvarjen do jedra in premore manj časti in sočutja kot bitja v družbeni poltemi istanbulskega obrobja.
Spremljamo njeno življenje, ki se je začelo z materinim razočaranjem. Ko je bila visoko noseča, je v vejah dreves iskala pajkovo mrežo, hodila jo je gledat več dni zapored, da bi videla, ali se bo v njej naredila luknja. To bi pomenilo, da se bo rodil fantek, tako pa je razočarana rodila punčko. Mladenka je bila druga žena in se je z rojstvom otroka vendarle nekoliko povzdignila v družinski hierarhiji. Zelo se je bala, da bi jo mož nagnal, če ne bi bila sposobna roditi. Oče je ne bi mogel sprejeti, saj so jo omožili s starejšim moškim le zato, da so se znebili lačnih ust.
Sledimo Leilinemu življenju odraščajoče deklice v zatohlem mestecu sredi Anatolije, kjer se stroga vera sreča s še bolj strogim praznoverjem. Družina je živela v hiši armenskega zdravnika, ki pa je med prvo svetovno vojno izginil. Njegovo hišo je dobil v dar Leilin praded, vpliven kurdski aga, ki je aktivno sodeloval pri deportaciji izdajalcev, kar so Armenci postali čez noč, v puščavo Deir ez-Zaru, kjer niso imeli veliko možnosti za preživetje. Slepo je ubogal ukaze Istanbula in brez zadržkov poskrbel, da so izginili tako sosedje kot prijatelji. Vsi so ga spoštovali le zato, ker so se ga bali. S tem Shafakova poudari bistvo totalitarnih režimov, ki kljub različnim demokratičnih odtenkom vse bolj prežemajo tako družbe kot narode in države.
Zloraba otrok
Avtorica se loti tudi teme zlorabe otrok, kajti Leilo je spolno zlorabljal njen stric, očetov brat, ki so ga imeli vsi radi, ker je bil velik veseljak. Nikomur ni mogla zaupati, kaj se dogaja, imela je občutek krivde, saj je bila prepričana, da ga je zapeljala. Gre za pogosto prepričanje, ki prenaša krivdo na žrtev, kar naj bi bilo še posebej pogosto v muslimanskem svetu. Moški naj si ne bi mogli pomagati, posilstvo je v njihovem primeru neredko sprejemljivo. Na tem mestu je Shafakova, ki je sama velika borka za človekove pravice in pravice žensk, neizprosna. Ker je odraščala brez očeta, z materjo in babico, ni bila deležna turške patriarhalne vzgoje, kar je jedro njenega političnega in literarnega delovanja.
Družina izobčencev
Leilo je usoda pripeljala v istanbulske bordele, kjer si je končno oblikovala svojo pravo družino iz peščice prijateljev, ki so jo brez predsodkov vzeli za svojo. To je bila združba obstrancev, ki so skrbeli drug za drugega. Spoznamo njeno varnostno mrežo, ki ji je bila v pomoč v težkih časih.
Poleg Leiline zgodbe nam avtorica predstavi tudi Nalan, ki je bila prej Osman, najmlajši sin v družini kmetovalcev iz Anatolije. V svoji glavi je vedno bil dekle, nikoli fant, in tega seveda ni mogel povedati nikomur. Ko pa je sošolec opazil, da ima nalakirane nohte na nogah, je postal tarča posmeha in žalitev. Po služenju vojaškega roka je postal samozavestnejši, tako da je na dan svoje poroke, ko je nevesta, ki mu jo je uredila mati, čakala v sosednji sobi, zapustil dom, pešačil 19 kilometrov do železniške postaje in odšel v Istanbul. Tam se je z operacijami in hormoni tudi fizično spreminjal v žensko in se preživljal s petjem.
Sinan Sabotaža pa je bil Leilin otroški prijatelj, vanjo je bil zaljubljen, vendar ji tega nikoli ni povedal. Sledil ji je v Istanbul in jo iskal tako dolgo, dokler je ni našel. Pa še takrat se ji ni mogel izpovedati, tako da se je poročil in živel nesrečno dvojno življenje. Svojo zgodbo deli tudi Jameelah, mlada Somalijka, tujka v Istanbulu, kjer je bila med prostitutkami vredna še manj kot domačinke. Ker po smrti matere kristjanke ni več mogla bivati z muslimansko mačeho in ker so razmere v državi postajale vse bolj negotove, se je odzvala na poziv, da bi odšla v Istanbul za gospodinjo, varuško ali kuharico.
To se je izkazalo za laž, končala je kot sužnja v bordelu.
Osebne zgodbe z univerzalnim zvenom Zajnab, Leilina prijateljica, je zelo drobna, saj so se v sunitskih družinah v Libanonu poročali med sabo, pritlikavost je bila v njeni vasi zelo pogosta. Ko jo je očaral fotograf iz Istanbula, ki jo je nekajkrat fotografiral, se ji je počasi začel odpirati drugačen svet. Naučila se je prerokovati in odšla v Istanbul, kjer se je preživljala kot čistilka po bordelih. Tu je še zgodba umetnika D/Alija, Leiline velike ljubezni, komunističnega revolucionarja, ki mu krogla turškega vojaka na protestih vzame mlado življenje.
Shafakova zna mojstrsko nizati osebne zgodbe in jih vpletati v velika življenjska vprašanja. To tudi v zadnjem romanu naredi vrhunsko. Izredno pretanjeno opozarja na neumnosti in vsakdanje krivice, ki se dogajajo ljudem na podlagi njihovega družbenega položaja, barve kože, jezika, narodnosti, spola ali spolne identitete. Pravica in enakopravnost ne prideta sami, zanju se je treba vsakodnevno boriti, in Shafakova to počne na visoki umetniški ravni.