Delo (Slovenia)

Po smr­ti ži­viš v spo­mi­nu pri­ja­te­ljev

Elif Sha­fak Iz­šel je pre­tre­sljiv ro­man 10 mi­nut, 38 se­kund na tem ču­dnem sve­tu

- Zden­ko Ma­toz

Slo­vi­ta an­gle­ško-tur­ška pi­sa­te­lji­ca Elif Sha­fak je z naj­no­vej­šim ro­ma­nom 10 mi­nut, 38 se­kund na tem ču­dnem sve­tu dre­gni­la tja, ka­mor naj­ra­je dre­gne – v pa­tri­ar­hal­no in na­za­dnja­ško druž­bo, v spre­gle­da­nost in za­vr­že­nost lju­di.

Elif Sha­fak je za mar­si­ko­ga na­dle­žna, saj vztraj­no in stra­stno bi­ča kul­tur­no na­za­dnja­štvo in hkra­ti hva­li slo po ži­vlje­nju pri vseh za­ti­ra­nih. V ro­ma­nu 10 mi­nut, 38 se­kund na tem ču­dnem sve­tu so za­ti­ra­ni ta­ko žen­ske kot mo­ški in tu­di ti­sti vmes. Ro­man se je po­te­go­val za bo­o­ker­ja in On­da­a­tje­je­vo na­gra­do, po­stal pa je Black­wel­lo­va knji­ga mi­nu­le­ga le­ta. Je pre­cej ne­na­va­dno bra­nje, saj do­slej (ver­je­tno) še nih­če ni na­pi­sal zgod­be, ki se je spo­mi­nja prav­kar umr­la ose­ba. Po smr­ti naj bi nam mo­žga­ni de­lo­va­li še ne­kaj ča­sa,v pri­me­ru umor­je­ne is­tan­bul­ske pro­sti­tut­ke Lei­le Te­ki­le še 10 mi­nut in 38 se­kund. V tem ča­su, ko se nje­no tru­plo, od­vr­že­no v sme­tnjak, po­ča­si ohla­ja, se mo­žga­ni spo­mi­nja­jo, ka­ko je od­ra­šča­la, bi­la zlo­ra­blje­na, za­pu­sti­la dom in po­sta­la svo­bo­dna v Istan­bu­lu, kjer je v pre­cej su­ženj­skih raz­me­rah de­la­la v bor­de­lih. Pri tem je tu­di do­bi­la pet pri­ja­te­ljev, ki so ji na­do­me­sti­li dru­ži­no.

Smrt je za­če­tek

Knji­ga se zač­ne s kon­cem, z nje­no smr­tjo, s smr­tjo ne­či­ste žen­ske, ki jo je pa­tri­ar­hal­na druž­ba, v ka­te­ri kot žen­ska ni bi­la vre­dna ve­li­ko in nje­na be­se­da prav ta­ko ne, pah­ni­la na ob­ro­bje. Pa­tri­ar­hat je za­hrb­ten in la­žni­vo pra­vič­ni­ški, saj je po­kvar­jen do je­dra in pre­mo­re manj ča­sti in so­ču­tja kot bi­tja v druž­be­ni pol­te­mi is­tan­bul­ske­ga ob­ro­bja.

Spre­mlja­mo nje­no ži­vlje­nje, ki se je za­če­lo z ma­te­ri­nim raz­o­ča­ra­njem. Ko je bi­la vi­so­ko no­se­ča, je v ve­jah dre­ves is­ka­la paj­ko­vo mre­žo, ho­di­la jo je gle­dat več dni za­po­red, da bi vi­de­la, ali se bo v njej na­re­di­la lu­knja. To bi po­me­ni­lo, da se bo ro­dil fan­tek, ta­ko pa je raz­o­ča­ra­na ro­di­la punč­ko. Mla­den­ka je bi­la dru­ga že­na in se je z roj­stvom otro­ka ven­dar­le ne­ko­li­ko pov­zdi­gni­la v dru­žin­ski hi­e­rar­hi­ji. Ze­lo se je ba­la, da bi jo mož na­gnal, če ne bi bi­la spo­sob­na ro­di­ti. Oče je ne bi mo­gel spre­je­ti, saj so jo omo­ži­li s sta­rej­šim mo­škim le za­to, da so se zne­bi­li lač­nih ust.

Sle­di­mo Le­i­li­ne­mu ži­vlje­nju od­ra­šča­jo­če de­kli­ce v za­to­hlem me­ste­cu sre­di Ana­to­li­je, kjer se stro­ga ve­ra sre­ča s še bolj stro­gim pra­zno­ver­jem. Dru­ži­na je ži­ve­la v hi­ši ar­men­ske­ga zdrav­ni­ka, ki pa je med pr­vo sve­tov­no voj­no iz­gi­nil. Nje­go­vo hi­šo je do­bil v dar Le­i­lin pra­ded, vpli­ven kurd­ski aga, ki je ak­tiv­no so­de­lo­val pri de­por­ta­ci­ji iz­da­jal­cev, kar so Ar­men­ci po­sta­li čez noč, v pu­šča­vo De­ir ez-Za­ru, kjer ni­so ime­li ve­li­ko mo­žno­sti za pre­ži­ve­tje. Sle­po je ubo­gal uka­ze Istan­bu­la in brez za­drž­kov po­skr­bel, da so iz­gi­ni­li ta­ko so­sed­je kot pri­ja­te­lji. Vsi so ga spo­što­va­li le za­to, ker so se ga ba­li. S tem Sha­fa­ko­va po­u­da­ri bi­stvo to­ta­li­tar­nih re­ži­mov, ki kljub raz­lič­nim de­mo­kra­tič­nih od­ten­kom vse bolj pre­že­ma­jo ta­ko druž­be kot na­ro­de in dr­ža­ve.

Zlo­ra­ba otrok

Av­to­ri­ca se lo­ti tu­di te­me zlo­ra­be otrok, kaj­ti Lei­lo je spol­no zlo­ra­bljal njen stric, oče­tov brat, ki so ga ime­li vsi ra­di, ker je bil ve­lik ve­se­ljak. Ni­ko­mur ni mo­gla za­u­pa­ti, kaj se do­ga­ja, ime­la je ob­ču­tek kriv­de, saj je bi­la pre­pri­ča­na, da ga je za­pe­lja­la. Gre za po­go­sto pre­pri­ča­nje, ki pre­na­ša kriv­do na žr­tev, kar naj bi bi­lo še po­se­bej po­go­sto v mu­sli­man­skem sve­tu. Mo­ški naj si ne bi mo­gli po­ma­ga­ti, po­sil­stvo je v nji­ho­vem pri­me­ru ne­red­ko spre­je­mlji­vo. Na tem me­stu je Sha­fa­ko­va, ki je sa­ma ve­li­ka bor­ka za člo­ve­ko­ve pra­vi­ce in pra­vi­ce žensk, ne­iz­pro­sna. Ker je od­ra­šča­la brez oče­ta, z ma­ter­jo in ba­bi­co, ni bi­la de­le­žna tur­ške pa­tri­ar­hal­ne vzgo­je, kar je je­dro nje­ne­ga po­li­tič­ne­ga in li­te­rar­ne­ga de­lo­va­nja.

Dru­ži­na iz­ob­čen­cev

Lei­lo je uso­da pri­pe­lja­la v is­tan­bul­ske bor­de­le, kjer si je konč­no obli­ko­va­la svo­jo pra­vo dru­ži­no iz pe­šči­ce pri­ja­te­ljev, ki so jo brez pred­sod­kov vze­li za svo­jo. To je bi­la združ­ba ob­stran­cev, ki so skr­be­li drug za dru­ge­ga. Spo­zna­mo nje­no var­no­stno mre­žo, ki ji je bi­la v po­moč v tež­kih ča­sih.

Po­leg Le­i­li­ne zgod­be nam av­to­ri­ca pred­sta­vi tu­di Na­lan, ki je bi­la prej Osman, naj­mlaj­ši sin v dru­ži­ni kme­to­val­cev iz Ana­to­li­je. V svo­ji gla­vi je ve­dno bil de­kle, ni­ko­li fant, in te­ga se­ve­da ni mo­gel po­ve­da­ti ni­ko­mur. Ko pa je so­šo­lec opa­zil, da ima na­la­ki­ra­ne noh­te na no­gah, je po­stal tar­ča po­sme­ha in ža­li­tev. Po slu­že­nju vo­ja­ške­ga ro­ka je po­stal sa­mo­za­ve­stnej­ši, ta­ko da je na dan svo­je po­ro­ke, ko je ne­ve­sta, ki mu jo je ure­di­la ma­ti, ča­ka­la v so­se­dnji so­bi, za­pu­stil dom, pe­ša­čil 19 ki­lo­me­trov do že­le­zni­ške po­sta­je in od­šel v Istan­bul. Tam se je z ope­ra­ci­ja­mi in hor­mo­ni tu­di fi­zič­no spre­mi­njal v žen­sko in se pre­ži­vljal s pe­tjem.

Si­nan Sa­bo­ta­ža pa je bil Le­i­lin otro­ški pri­ja­telj, va­njo je bil za­lju­bljen, ven­dar ji te­ga ni­ko­li ni po­ve­dal. Sle­dil ji je v Istan­bul in jo is­kal ta­ko dol­go, do­kler je ni na­šel. Pa še ta­krat se ji ni mo­gel iz­po­ve­da­ti, ta­ko da se je po­ro­čil in ži­vel ne­sreč­no dvoj­no ži­vlje­nje. Svo­jo zgod­bo de­li tu­di Ja­me­e­lah, mla­da So­ma­lij­ka, tuj­ka v Istan­bu­lu, kjer je bi­la med pro­sti­tut­ka­mi vre­dna še manj kot do­ma­čin­ke. Ker po smr­ti ma­te­re kri­stjan­ke ni več mo­gla bi­va­ti z mu­sli­man­sko ma­če­ho in ker so raz­me­re v dr­ža­vi po­sta­ja­le vse bolj ne­go­to­ve, se je od­zva­la na po­ziv, da bi od­šla v Istan­bul za go­spo­di­njo, va­ru­ško ali ku­ha­ri­co.

To se je iz­ka­za­lo za laž, kon­ča­la je kot su­žnja v bor­de­lu.

Oseb­ne zgod­be z uni­ver­zal­nim zve­nom Zaj­nab, Le­i­li­na pri­ja­te­lji­ca, je ze­lo drob­na, saj so se v su­nit­skih dru­ži­nah v Li­ba­no­nu po­ro­ča­li med sa­bo, pri­tli­ka­vost je bi­la v nje­ni va­si ze­lo po­go­sta. Ko jo je oča­ral fo­to­graf iz Istan­bu­la, ki jo je ne­kaj­krat fo­to­gra­fi­ral, se ji je po­ča­si za­čel od­pi­ra­ti dru­ga­čen svet. Na­u­či­la se je pre­ro­ko­va­ti in od­šla v Istan­bul, kjer se je pre­ži­vlja­la kot či­stil­ka po bor­de­lih. Tu je še zgod­ba ume­tni­ka D/Ali­ja, Le­i­li­ne ve­li­ke lju­be­zni, ko­mu­ni­stič­ne­ga re­vo­lu­ci­o­nar­ja, ki mu kro­gla tur­ške­ga vo­ja­ka na pro­te­stih vza­me mla­do ži­vlje­nje.

Sha­fa­ko­va zna moj­str­sko ni­za­ti oseb­ne zgod­be in jih vple­ta­ti v ve­li­ka ži­vljenj­ska vpra­ša­nja. To tu­di v za­dnjem ro­ma­nu na­re­di vr­hun­sko. Iz­re­dno pre­ta­nje­no opo­zar­ja na ne­u­mno­sti in vsak­da­nje kri­vi­ce, ki se do­ga­ja­jo lju­dem na pod­la­gi nji­ho­ve­ga druž­be­ne­ga po­lo­ža­ja, bar­ve ko­že, je­zi­ka, na­ro­dno­sti, spo­la ali spol­ne iden­ti­te­te. Pra­vi­ca in ena­ko­prav­nost ne pri­de­ta sa­mi, za­nju se je tre­ba vsa­ko­dnev­no bo­ri­ti, in Sha­fa­ko­va to poč­ne na vi­so­ki ume­tni­ški rav­ni.

 ?? Fo­to Ju­re Er­žen ?? Elif Sha­fak je an­ga­ži­ra­na li­te­rar­na in druž­be­na ak­ti­vist­ka.
Fo­to Ju­re Er­žen Elif Sha­fak je an­ga­ži­ra­na li­te­rar­na in druž­be­na ak­ti­vist­ka.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia