Zvočna knjižnica dramske klasike
Novo programsko platformo so v SNG Drama Ljubljana začeli z bralno uprizoritvijo besedila Daneta Zajca Otroka reke
Pandemija covida-19 je prinesla različne nove uprizoritvene strategije, veliko produkcije je bilo prenesene na medmrežje. Kljub rahljanju nekaterih omejitev in odpiranju gledaliških dvoran je zaradi omejitve števila gledalcev sezona 2020/21 še daleč od klasične. Projekt Zvočne drame v SNG Drama Ljubljana ne spada v okvir pandemičnih improvizacij, bo pa tudi ljubiteljem gledališča, ki ostajajo doma, omogočil stik z novostmi.
Po besedah ravnatelja ljubljanske Drame Igorja Samoborja so v preteklih letih bralno uprizorili kar nekaj besedil, ki so zaradi takšnih in drugačnih okoliščin ostala v predalu, a bi si nedvomno zaslužila uprizoritev. Ob začetku pandemije se mu je porodila zamisel o ustanovitvi fonoteke, s katero bi se posamezni teksti, ki so primerni ne samo za odrsko poustvaritev, temveč tudi za branje oziroma predvsem poslušanje, ohranili v drugačnem formatu. Če so bili doslej tovrstni principi bolj naključni, so se zdaj v Drami lotili projekta načrtno, z jasno zastavljeno programsko platformo, ki je finančno tudi sponzorsko podprta, zato bodo posnetki brezplačno na voljo zainteresirani javnosti.
Pred kratkim so bralno uprizorili prvo dramo, Otroka reke Daneta Zajca v režiji in dramaturgiji Eve Kraševec. Pri uprizoritvi – studijski zvočni posnetek bo objavljen na spletu konec meseca – so sodelovali Janez Škof, Maja Končar, Zvone Hribar, Vanja Plut, Eva Jesenovec, Gorazd Logar, Klemen Janežič, Valter Dragan in Vojko Zidar. Drama Otroka reke je bila odrsko uprizorjena zgolj enkrat, in sicer leta 1962 v produkciji Odra 57 v Križankah, v režiji dramaturga in literarnega teoretika Tarasa Kermaunerja, ki je uprizoritev imenoval »notranji oratorij« in ponudil kar največ izrazne možnosti besedi. Leta 1992 je drama zaživela še v radijski predelavi Igorja Likarja.
Mnogo dram ni videlo odra Eva Kraševec je projekt zvočnih dram predstavila z besedami, da je dramatika seveda namenjena tako branju kot uprizarjanju. V nekaterih obdobjih literarne zgodovine so množično nastajale bralne drame, v drugih so besedila prišla naravnost z odra in bila zapisana pozneje. Mnogo dram ni videlo odra ali pa se je to zgodilo zgolj enkrat, kar pripisujemo njihovim specifikam ali zapletenim zgodovinskim oziroma političnim okoliščinam. Nekatere drame so bile uspešno uprizorjene, a so kljub temu pozabljene obležale v knjižnih izdajah ali celo tipkopisih. Vsaka napisana igra ima svojo izvirno uprizoritveno zgodovino in mnogo slovenskih dram bi bilo vredno vedno znova predstaviti širšemu občinstvu.
Glede na to, da izjemne in velikokrat nagrajene radiofonske igre na podlagi dramaturških predelav slovenske dramatike nastajajo v programu Radia Slovenija, si želijo v Drami poskusiti nekaj drugega. Njihov namen je ustvariti Dramino zvočno knjižnico dramske klasike, ki bo na voljo tako strokovni javnosti kot ljubiteljem slovenske dramatike. Obenem se nadejajo, da bo novo branje morda spodbudilo kakšno svežo odrsko uprizoritev. V prvi sezoni se posvečajo dramatiki Daneta Zajca. Poleg nedavnih obletnic njegovega rojstva in smrti je vzrok za tak začetek prav dramaturška in jezikovna specifika njegovih iger, ki kljub nesporni vrhunskosti niso bile velikokrat uprizorjene, obenem pa njihovo bogastvo metaforike ter metafizične širine ponuja brezmejne možnosti interpretacije.
Ob uprizoritvi Zajčevega Voranca v režiji Mileta Koruna je pesnik Josip Osti za gledališki list zapisal: »Branje, ne gledanje drame, upravičeno zastavlja vprašanje razmerja med dramskim tekstom in njegovo scensko izvedbo oziroma danes morda bolj kot kadarkoli vprašanje zamotanega razmerja med literaturo in gledališčem.« To misel je Osti napisal leta 1980, a po besedah Eve Kraševec še bolj velja za sodoben odnos gledališča do dramatike, ki ga preizprašujejo ob ustvarjanju te nove platforme.
Ključni del slovenske pesniške drame
Dane Zajc velja za pesnika, ki v metaforični govorici ubeseduje množico človekovih občutij in v nekaterih dramah aludira tudi na po lastni izkušnji preoblikovano političnost. »Njegovo pesniško snovanje posega v globine človekovega eksistencialnega občutenja sveta, vse do temačnih področij življenja, in tako po svoje udejanja tudi ideje filozofskega eksistencializma, obenem jih prepleta s tematikami ljubezni ali iskateljstva, kar ustvarja toplino in zanos, zlasti na mestih, kjer bi ju najmanj pričakovali. Zajčeva dramatika je pomemben, pravzaprav ključni del moderne slovenske pesniške drame in tudi v širšem prostoru svojevrsten unikum,« je poudarila Eva Kraševec.
Otroka reke izpovedujeta ljubezensko zgodbo para, ki ga iz popolnosti zlitja vržejo eksistencialne okoliščine iskanja notranje izpolnitve onkraj ljubezenskega čustva. Zdi se, da kljub osrednjemu intimističnemu jedru, ki se napaja pri Zajčevem pesemskem ciklu Dva, drama ni zgolj ljubezenska, temveč spregovori tudi o bivanjskih okoliščinah, zgodovini in civilizaciji, saj Reka in Dan v danih razmerah življenjskega okolja ne zmoreta ohraniti notranje svobode. Obenem se Zajc v tej drami veliko ukvarja z vprašanjem človekove vrednosti glede na njegovo končnost. »Nikjer ni odrešitve za človeka,« je verz, ki odzvanja še dolgo po branju.
To temačno spoznanje se ponovi na dveh mestih v drami, kar je Zajc v enem od intervjujev komentiral takole: »Takrat, ko sem napisal ta verz, sem mislil predvsem na smrtnost, s katero se končuje vsaka naša zadeva. Danes mislim, da je dobro, da je naše življenje končno. Smrtnost nam zagotavlja vrnitev tja, od koder prihajamo, po njej smo povezani s tistim, kar imenujemo kozmos in večnost.« Otroka reke je Zajčeva prva drama, v njej pesnik najbolj izpovedno čisto ter strukturno skladno združi svoj metaforični svet z dramsko govorico; poleg Strniševega Samoroga pomeni svojevrsten prelom v slovenski dramski pisavi, ki se je vsaj od Cankarjeve Lepe Vide večkrat srečevala s poezijo in prepletala z liričnostjo, vendar je to obdobje ponudilo nov in samosvoj pristop k dramski poeziji. Prav lirski značaj Zajčeve dramatike, ki je velik uprizoritveni zalogaj in je na prvi pogled morda lažje ubesedljiva kot uprizorljiva, je odlično izhodišče prav za predstavitev v obliki zvočne drame. V letošnji sezoni nameravajo bralno uprizoriti še najmanj tri Zajčeva dramska besedila.
Drame Daneta Zajca kljub nesporni vrhunskosti niso bile velikokrat uprizorjene, njihovo bogastvo metaforike ter metafizične širine pa ponuja brezmejne možnosti interpretacije.