Delo (Slovenia)

Pe­tra Po­go­revc Rac

-

42. DEL

Ta­ko je bi­lo še tu­di, ko sem na za­čet­ku se­dem­de­se­tih pri­šel v Me­stno gle­da­li­šče. Vla­di­mir Skr­b­in­šek si je na pri­mer zme­raj moč­no po­u­da­ril oči in obr­vi, osen­čil lič­ni­ce in na­šmin­kal ustni­ce. Jaz sem se te­mu že na Aka­de­mi­ji sr­di­to upi­ral. Mo­raš, da se te bo vi­de­lo, so mi go­vo­ri­li. Am­pak me ni­so pre­pri­ča­li; ne ta­krat ne kdaj ka­sne­je sko­raj ni­sem upo­ra­bljal šmin­ke. Vča­sih sem opa­zo­val ko­le­ge in ko­le­gi­ce in se ču­dil te­mu, ka­ko je mno­gim po­memb­no, v kaj so na od­ru oble­če­ni in ka­ko so na­šmin­ka­ni. Še da­nes sem pre­pri­čan, da vic ni v tem, ka­kšen si vi­de­ti na zu­naj, am­pak v ener­gi­ji, ki jo po­sre­du­ješ gle­dal­cu. Šmin­ka se mi zdi ne­po­treb­na. Kot igra­lec z ener­gi­jo vpli­vaš na gle­dal­ca, da v te­bi vi­di ti­sto, kar mu po­nu­jaš. Tvoj fiz­is je ta­kšen kot ve­dno, am­pak on te vi­di dru­ga­če. Ko si pred od­pr­tim za­sto­rom in ob­čin­stvom, hi­pno­ti­zi­raš lju­di s po­do­bo iz­mi­šlje­ne­ga člo­ve­ka, ki si ga osmi­slil za­se in za­nje, ga po­sta­vil na oder, mu dal obraz, glas, oči, ple­šo, kar­ko­li. Ne upo­ra­bljam ne ma­ske ne la­sulj ne brad ne br­kov. Že s tem, da sem si lik iz­mi­slil in ga ro­dil, po­sre­du­jem nje­go­vo po­do­bo. Zgo­di­lo se je že, da sem po pred­sta­vi do­bil kom­pli­ment za ma­sko, la­su­ljo ali pa bra­do, ki je ni­sem imel.

Od vse­ga za­čet­ka mi je šlo na Aka­de­mi­ji na živ­ce tu­di to, da je vse te­klo ne­skonč­no po­ča­si in da se je sko­raj brez iz­je­me de­la­lo v sku­pi­nah. Pro­fe­sor­ji so ze­lo red­ko de­la­li s po­sa­me­zni­ki. Ta sku­pin­ski sis­tem me je od­bi­jal. Vsi smo mo­ra­li de­la­ti is­to in po­go­sto se je zgo­di­lo, re­ci­mo pri go­vor­ni teh­ni­ki, da smo se­de­li na ku­pu in po­na­vlja­li ene in is­te va­je ko pa­pa­ga­ji. Če­prav sem ve­del, da je ta dril po­mem­ben, me je spra­vljal ob pa­met. Prav gla­vo­bo­le sem do­bi­val.

Kaj pa igra, sem se spra­še­val, kdaj bo­mo za­če­li igra­ti? Zde­lo se mi je, da bi se mo­ra­li ve­li­ko več po­go­var­ja­ti, da bi se mo­ral med na­mi in pro­fe­sor­ji vzpo­sta­vi­ti di­a­log, v ka­te­rem bi se lah­ko vsak od nas raz­kri­val kot člo­vek. Saj to je ven­dar naj­bolj po­memb­no pri igral­cu: da se spo­zna­vaš. Da od­kri­vaš stva­ri, za ka­te­re ni­si ni­ti ve­del, da jih imaš v se­bi, ter se jih na­u­čiš upo­ra­blja­ti pri svo­jem de­lu. Am­pak na tem se na Aka­de­mi­ji z red­ki­mi iz­je­ma­mi ta­krat ni de­la­lo.

Še ve­dno sem ve­li­ko ho­dil v ki­no in gle­da­li­šče, ven­dar sem za­čel fil­me in pred­sta­ve gle­da­ti dru­ga­če; ne več kot gle­da­lec, tem­več kot štu­dent. Na la­stno pest sem jih opa­zo­val, pre­u­če­val in raz­čle­nje­val. Po­sku­šal sem do­je­ti, kaj vse zmo­re­jo re­ži­ja, ko­stu­mi, ma­ska, sce­na ... Po­stal sem po­zo­ren na raz­li­ke med po­sa­me­zni­mi igral­ci in igral­ka­mi. Ker smo se že ta­koj po pr­vem le­tni­ku za­če­li ude­le­že­va­ti dru­ženj aka­de­mij, ki so jih iz­me­nič­no pri­re­ja­li v Be­o­gra­du, Za­gre­bu in Lju­blja­ni, sem od­kri­val in ana­li­zi­ral tu­di pred­sta­ve iz dru­gih re­pu­blik nek­da­nje Ju­go­sla­vi­je.

Bru­sil sem se, kot ki­par sem ustvar­jal la­stno po­do­bo. Prav­za­prav se to vse do da­nes ni spre­me­ni­lo. Vse, kar de­lam, de­lam iz se­be: na pla­no vle­čem po­do­be iz svo­je pre­te­klo­sti, iz fan­ta­zi­je in sa­njar­je­nja, pa tu­di iz li­te­rar­nih li­kov in zgo­do­vin­skih oseb­no­sti. Na Aka­de­mi­ji sem spo­znal, da ni va­žno, kam z ro­ka­mi in no­ga­mi, kot so nam vbi­ja­li v gla­vo. Na­spro­tno pa ta­koj opa­zim, če kdo ne de­la vlo­ge iz se­be, am­pak re­ci­mo s po­mo­čjo ma­ske ali ko­stu­ma. V tem ne mo­re bi­ti ži­vlje­nja. In po­tem gle­dam pa­jac­ka, ki ska­če po od­ru, in ga ni­ti ne sli­šim.

Po­zor­no sem se tru­dil tu­di po­slu­ša­ti, ne le gle­da­ti. Opa­zil sem, da je go­vor v gle­da­li­šču po­go­sto pre­več ba­ro­čen, na­pih­njen, iz­u­me­tni­čen; da se go­vo­ri ze­lo na glas, po­u­dar­ja pa­tos in raz­ka­zu­je go­vor­no teh­ni­ko. Ta je se­ve­da po­memb­na; igral­ca na od­ru mo­ra ra­zu­me­ti tu­di gle­da­lec v za­dnji vr­sti na ga­le­ri­ji. Am­pak vse­e­no je bi­lo za mo­je poj­me pre­več pre­ti­ra­va­nja, za­to sem ne­ka­te­re stva­ri, ki so me jih uči­li v šo­li, pri svo­ji igri za­čel opu­šča­ti.

Odr­ski je­zik nam je na Aka­de­mi­ji pre­da­val Mir­ko Mah­nič. Bil je ve­ren, kar je vča­sih ma­lo pre­več po­u­dar­jal. Ne­ka­te­ri ga za­ra­di te­ga ni­so ma­ra­li, me­ne pa ni mo­ti­lo. Kar se gle­da­li­šča ti­če, je bil da­leč od te­ga, da bi bil slep ali gluh. Bil je lek­tor, pi­sec, pre­va­ja­lec in re­ži­ser, to­rej vse­stran­ski ustvar­ja­lec, pa tu­di pre­ta­njen gle­da­lec in po­zna­va­lec gle­da­li­šča.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia