Uganka črne ljubezni

Naš muc Miško, velika črna zverina, ni najbolj zaupljiv maček v vesolju. Drugim članom družine še zaupa, meni pa niti najmanj. Ali je to posledica slabih spominov na moj bes, ko se je že drugič polulal v moje čisto nove dvoranske superge, bom težko kdaj izvedel. Pred kratkim je imel Miško težave z zobmi. Zverine, ki mi že prej ni zaupala, nikakor nisem mogel ujeti v košaro za prevoz k veterinarju. Pri tem podvigu mi je pomagala hči. Muca sem po dramatičnem potovanju, ki ga je zaznamovalo srce parajoče mijavkanje, pustil pri veterinarju, kjer so ga uspavali, mu očistili zobni kamen in izpulili nekaj preveč načetih zob.

S tem je možnost, da mi bo kdaj zaupal, splavala po vodi. Ko me vidi na hodniku, ekspresno izgine v najbolj nedosegljiv kotiček sobe. Tudi ko mu pripravim hrano, se raje potuhne, če sem kje blizu. V nasprotju s svojim požeruškim značajem gentlemansko spusti do hrane sestrico Rožico in najbrž bi ji pustil, da vse poje, če se mu jaz ne bi prej umaknil izpred oči. Ni mi vseeno, da Miško ne razume moje ljubezni in skrbi zanj. Hudo mi je, da me ima muc za hudobo, ker sem ga odpeljal h grdim bitjem v belem, ki so ga uspavala, mu šarila po gobcu in izpulila nekaj zob. Pa samo dobro sem mu hotel! A ubogi Miško tega ne razume. No, ni razumel. V nedeljo zvečer mi namreč prvič po dolgem času ni ušel s kavča in se mi je celo pustil crkljati med gledanjem televizije.

Ko razmišljam o misteriju Miškovega nezaupanja vame, nehote pomislim na odnos ljudstva do aktualne vlade. Ne morem se sicer odločiti, ali sem jaz ljudstvo in črna zverina vlada ali je obratno. Če je ljudstvo Miško, se bo prej ali slej pustilo pocrkljati dobrodušni vladi. Morda ne zato, ker bi ji zaupalo, ampak zgolj zato, ker se mu v nedeljo popoldne ne bo ljubilo zbežati s kavča.