Armenija – Azerbajdžan
Erevan in Baku Nepotrjene azerbajdžanske zmage in plačani džihadisti iz Sirije
Kljub mednarodnim pozivom k takojšnji ustavitvi spopadov se ti še stopnjujejo, sosedi sta še daleč od pogajalske mize.
Čeprav iz Erevana prihajajo drugačne novice kot iz Bakuja, se zdi, da je bil v obnovljeni vojni med Armenijo in Azerbajdžanom doslej uspešnejši zadnji. Kljub mednarodnim pozivom k takojšnji ustavitvi spopadov se ti stopnjujejo, retorika na obeh straneh, ki druga drugo obtožujeta pobijanja civilistov, in pogoji, ki jih zahtevajo v Azerbajdžanu, pričajo, da sosedi še ne bosta kmalu sedli za pogajalsko mizo.
Kar trikrat je konec tedna azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev obvestil državljane o velikih zmagah domačih sil ter osvoboditvi številnih vasi in enega mesta v Gorskem Karabahu. Večino teh obvestil so v Armeniji odločno zanikali, obrambni ministrstvi pa sta prek družbenih omrežij širili zapise z nasprotno vsebino. Azerbajdžanci so objavili posnetke, kako menda njihovi vojaki v vasi Madagiz namesto zastave samorazglašane republike Arcah izobešajo azerbajdžansko, armenski video pa je domnevno prikazoval azerbajdžanske vojake, ki jih med begom iz te vasi pokosijo artilerijske granate.
Najbolj ostre spopade od sklenitve premirja leta 1994 spremlja vroča propagandna vojna. Voditelja obeh južnokavkaških sosed sta v zadnjih dnevih nagovarjala tudi mednarodno javnost. Armenski premier Nikol Pašinjan je v pogovoru za Bild opozoril, da »se je po 100 letih Turčija vrnila v regijo južnega Kavkaza, da bi nadaljevala genocid nad Armenci. Če mednarodna skupnost ne bo pravilno ocenila geopolitičnega pomena te situacije, lahko Evropa pričakuje Turčijo pred Dunajem.« EU je opozorila Ankaro, naj se ne vmešava v armensko-azerbajdžanski spopad, stališče do krize pa po dolgem času ni le znova poenotilo Moskve in Washingtona, podobne pozive k umiritvi strasti je slišati tako iz Teherana kot iz Washingtona. Na mednarodnem prizorišču nadaljevanje osvobajanja ozemlja, ki je res priznano kot del Azerbajdžana, podžigajo le v Ankari, Alijev pa je v pogovoru za Al Arabijo postavil Armeniji takšne pogoje za ustavitev napadov, da jih v Erevanu ne bodo mogli sprejeti. »Armenija mora pripraviti časovnico umika vojske z okupiranih azerbajdžanskih ozemelj v Gorskem Karabahu. To ne smejo biti le prazne besede, temveč natančni načrti: kateri dan bodo osvobodili kakšno ozemlje,« je bil jasen azerbajdžanski voditelj.
Pomoč islamistov?
Ostro je nastopil tudi proti francoskemu kolegu Emmanuelu Macronu, ki je prejšnji teden obvestil evropske kolege, da se v Gorskem Karabahu vojskuje več kot 300 sirskih islamistov, ki so jih tja poslali prek Turčije. »Nimamo najemnikov, naša armada ima 100.000 vojakov. Od Francije zahtevam, naj se opraviči in pokaže odgovornost,« je izjavil Alijev. O navzočnosti džihadističnih plačancev so že prej opozarjali na ruskem zunanjem ministrstvu, včeraj pa je ruska tiskovna agencija v poročilu iz Damaska objavila navedbe neimenovanih virov iz sirske opozicije, da je doslej v spopadih v Gorskem Karabahu padlo že 93 sirskih najemnikov. Eden od sogovornikov je izjavil, da je bilo 1. oktobra na tamkajšnjih bojiščih 322 dobro izurjenih borcev iz Sirije, drugi je dodal, da so minuli konec tedna tja poslali še 430 plačancev. Podobne obtožbe je slišati tudi v Ankari in Bakuju, kjer so zatrdili, da se na armenski strani vojskujejo kurdski »teroristi«.
V medijih so se pojavile informacije, da so tuji plačanci prišli prek ozemlja Gruzije, ki se trudi ohraniti uravnotežen oziroma »enako oddaljen« odnos do obeh vojskujočih se sosed. V Tbilisiju so zanikali novice, hkrati pa zaprli svoj zračni prostor za prevoz orožja v obe državi. Nekoč so Gruzijci tudi »uravnoteženo« oboroževali obe sosedi: večino »ruskih« lovcev Su-25, ki se zdaj spopadajo med seboj, so izdelali v Gruziji, konec prejšnjega tisočletja pa jih je gruzijski predsednik Eduard Ševardnadze prodal najprej Azerbajdžanu, potem pa še Armeniji.
Sosedi še ne bosta kmalu sedli za pogajalsko mizo.