ALENKA PUHAR
o rdeči dediščini
Poskusa umora z novičokom se ne lotevajo žeparji, v ozadju je mogočen in rafiniran naročnik.
Bila sem zamaskirana in distancirana, v državi na rdečem seznamu. Potem tudi deset dni z odločbo izolirana. Na srečo z bogato zalogo knjig in revij. Razgledala sem se po aktualnih zadevah, da se ne bi ukvarjala z virusi in da ne bi tratila časa z banalnimi malenkostmi. Kaj se kaže kot velika, pomembna tema? Mafijci in morilci. Rdeče pobarvani oziroma z rdečim pedigrejem. Predvsem v Rusiji, njeni okolici ter po znatnem delu sveta, kjer so razpredli mreže. Kdo? Vladimir Putin, KGB in njegove naslednice. Po domače: udbomafija modernizirane sorte.
Ko se je Aleksej Navalni, ruski kritik Putinove trde vladavine, avgusta začel dušiti v primežu čudne bolezni in ga je Nemčija sprejela, da bi mu njeni zdravniki opravili pošteno diagnozo, je hitro postalo jasno: zastrupitev z novičokom (»novakom« ali novim strupom). In takega poskusa umora se ne lotevajo žeparji, v ozadju je mogočen in rafiniran naročnik. Verjetno Vladimir Putin. Veliki gospodar ruske države in bližnjega sosedstva. In za nameček mož, ki doma zatira nasprotnike z brezobzirnimi dejanji, po svetu pa si je z lisjaškimi veščinami pridobil veliko mrežo priležnikov. Kako? Z zvijačno preobrazbo KGB, sovjetske tajne politične policije, v sodobno mafijsko omrežje. Paranoja? Verjetno ne. Veliko revij, ki kaj dajo nase, je pripravilo posebne številke o najnovejšem obračunu, ki mu je za las ušel Navalni. Najbolj prizadevni pa so že ponujali knjige.
O Putinu je na voljo že za nekaj polic literature, najnovejše tri, vse v angleščini (dve ameriški in ena britanska), so posebno dragocene, ker se poznavalsko ukvarjajo s fenomenom »globoke države«. Vsi trije avtorji so novinarji, ki se že dolgo ukvarjajo z ostanki Sovjetske zveze in mehanizmi njihovega delovanja. Catherine Belton, ki je napisala Putinove ljudi (Putin's People), je delala za Financial Times in je izvrstna poznavalka finančnih transakcij. Luke Harding, ki dela za The Guardian in je objavil Shadow Sta
te, se spozna predvsem na elektronska čuda, na hekerje in podobne labirinte sodobne tehnologije, Joshua Yaffa iz New Yorkerja pa zna povedati vse, kar je treba, skozi osupljive, predvsem tragične človeške usode; objavil je knjigo
Between Two Fires.
Najbolj širokopotezna in prodorna je Catherine Belton. (No, saj si je tudi dala duška na več kot 600 straneh.) Začenja pred pol stoletja v Dresdnu v Vzhodni Nemčiji, kjer Vladimir Putin dela za sovjetsko tajno policijo. Bi se reklo, da gre za provinco, nezanimivo v primerjavi z velemestnim Berlinom, prestolnico vohunskih poslov. A odmaknjenost je tudi prednost. Rusi so iz Dresdna opravljali vseh vrst finančne transakcije, včasih v sodelovanju, drugič v tekmi s Stasijem, domačo varianto politične policije. Financirali so vse mogoče, tudi bojevite ženske in fante iz Rdeče armade Baader-Meinhof. Sredi osemdesetih, ko je prišel do besede Gorbačov in se je nakazoval potop komunistične avantgarde, se je nekaj mlajših kagebejevcev sklenilo pripraviti na nove čase. Lekcije iz politične ekonomije po marksistično so nadomestili s sodobno, kapitalistično: kako in v kaj investirati, kako skrivati in prati denar, kaj so delnice in donosi in … Še preden se je sovjetski imperij sesul, je nastala znatna paralelna ekonomija. Ni šlo samo za denar, temveč tudi za veščine izkoriščanja človeških potencialov: kako si pridobivati prijateljske vezi, kako omogočati posle, obljubiti nedotakljivost, predrzneže zastrašiti z umori, eksplozijami, sojenji … Seveda, tudi trenirati silovike, to je pomembna sestavina. Mafije brez tega ni. In poleg mišičnjakov, ki obvladajo rokoborbo, so pomembna še rafinirana dognanja iz kemičnih laboratorijev. Kjer se rojevajo tudi novaki.
Podlaga vsega tega, tisti rdeči temelj, ki je Putinu omogočil pohod na oblast in ohranitev oblasti, pa je KGB. Velika, disciplinirana in lojalna armada ljudi, ki so izvežbani za poslovanje v ilegali in legali, na soncu in v senci. Z učinkovito mešanico izsiljevanja, zapeljevanja in seveda diskreditiranja, onemogočanja in likvidiranja vsakršnih nasprotnikov.
Tako Catherine Belton kot Luke Harding sta zajedljivo kritična do domačih velmož. »Rad bi posvaril Američane. Zelo ste naivni, ko gre za Rusijo in njene namene. Zdi se vam, da je Rusija vaša prijateljica, zdaj ko Sovjetske zveze ni več. Ni in lahko vam razkrijem, kako poskuša ruska tajna služba danes uničiti ZDA, še bolj kot je nekoč med hladno vojno poskušal KGB,« so besede Sergeja Tretjakova, nekdanjega polkovnika ruske obveščevalne službe v New Yorku. Catherine Belton jih uporabi za moto. Harding pa se odkrito norčuje iz nesposobnosti britanskih obveščevalnih in analitičnih služb, saj so jih v zadevi Skripal (zastrupitve z novičokom v Salisburyju) premagali dotlej neznani računalniški čarodeji iz Bellingcata, ki so razkrinkali nerodna atentatorja – Miškina in Čepigo, vredna svojih imen … Rezultat te čudne kombinacije naivnosti, nesposobnosti in, da ne bo pomote, pohlepa? Fenomenalne ruske zveze poslovnih in s tem političnih prijateljstev, ki so pošteno kontaminirale zahodni, premožni svet. Zato se Rusi lahko vmešavajo v ameriške volitve in v kampanjo za brexit … Zelo učinkovito. Zelo uspešno.
Za vsak slučaj bom previdna in ne bom nič rekla o jugoslovanski udbomafiji in njenih poslih, nekoč, včeraj in danes. Enako tiho bom o seji najvišjega slovenskega foruma, ki ga je po zgubljenih volitvah sklical tovariš Janez Stanovnik, da bi politični policiji prepleskal fasado in jo kot čisto in progresivno silo popeljal v nove čase … To prepuščam pogumnejšim možem, ki imajo tudi več znanja … Za vsak slučaj le: Nič ne bom rekla, tiho pa tudi ne bom.