Delo (Slovenia)

ALENKA PUHAR

- Alenka Puhar knji­žev­ni­ca Pri­spe­vek je mne­nje av­tor­ja in ne iz­ra­ža nuj­no sta­li­šča ure­dni­štva.

o rde­či de­di­šči­ni

Po­sku­sa umo­ra z no­vičo­kom se ne lo­te­va­jo že­par­ji, v ozad­ju je mo­go­čen in ra­fi­ni­ran na­roč­nik.

Bi­la sem za­ma­ski­ra­na in di­s­tan­ci­ra­na, v dr­ža­vi na rde­čem se­zna­mu. Po­tem tu­di de­set dni z od­loč­bo izo­li­ra­na. Na sre­čo z bo­ga­to za­lo­go knjig in re­vij. Raz­gle­da­la sem se po ak­tu­al­nih za­de­vah, da se ne bi ukvar­ja­la z vi­ru­si in da ne bi tra­ti­la ča­sa z ba­nal­ni­mi ma­len­kost­mi. Kaj se ka­že kot ve­li­ka, po­memb­na te­ma? Ma­fij­ci in mo­ril­ci. Rde­če po­bar­va­ni ozi­ro­ma z rde­čim pe­d­i­gre­jem. Pred­vsem v Ru­si­ji, nje­ni oko­li­ci ter po zna­tnem de­lu sve­ta, kjer so raz­pre­dli mre­že. Kdo? Vla­di­mir Pu­tin, KGB in nje­go­ve na­sle­dni­ce. Po do­ma­če: ud­bo­ma­fi­ja mo­der­ni­zi­ra­ne sor­te.

Ko se je Ale­ksej Na­val­ni, ru­ski kri­tik Pu­ti­no­ve tr­de vla­da­vi­ne, av­gu­sta za­čel du­ši­ti v pri­me­žu ču­dne bo­le­zni in ga je Nem­či­ja spre­je­la, da bi mu nje­ni zdrav­ni­ki opra­vi­li po­šte­no di­a­gno­zo, je hi­tro po­sta­lo ja­sno: za­stru­pi­tev z no­vičo­kom (»no­va­kom« ali no­vim stru­pom). In ta­ke­ga po­sku­sa umo­ra se ne lo­te­va­jo že­par­ji, v ozad­ju je mo­go­čen in ra­fi­ni­ran na­roč­nik. Ver­je­tno Vla­di­mir Pu­tin. Ve­li­ki go­spo­dar ru­ske dr­ža­ve in bli­žnje­ga so­sed­stva. In za na­me­ček mož, ki do­ma za­ti­ra na­spro­tni­ke z brez­ob­zir­ni­mi de­ja­nji, po sve­tu pa si je z lis­ja­ški­mi ve­šči­na­mi pri­do­bil ve­li­ko mre­žo pri­le­žni­kov. Ka­ko? Z zvi­jač­no pre­o­braz­bo KGB, sov­jet­ske taj­ne po­li­tič­ne po­li­ci­je, v so­dob­no ma­fij­sko omrež­je. Pa­ra­no­ja? Ver­je­tno ne. Ve­li­ko re­vij, ki kaj da­jo na­se, je pri­pra­vi­lo po­seb­ne šte­vil­ke o naj­no­vej­šem ob­ra­ču­nu, ki mu je za las ušel Na­val­ni. Naj­bolj pri­za­dev­ni pa so že po­nu­ja­li knji­ge.

O Pu­ti­nu je na vo­ljo že za ne­kaj po­lic li­te­ra­tu­re, naj­no­vej­še tri, vse v an­gle­šči­ni (dve ame­ri­ški in ena bri­tan­ska), so po­seb­no dra­go­ce­ne, ker se po­zna­val­sko ukvar­ja­jo s fe­no­me­nom »glo­bo­ke dr­ža­ve«. Vsi tri­je av­tor­ji so no­vi­nar­ji, ki se že dol­go ukvar­ja­jo z ostan­ki Sov­jet­ske zve­ze in me­ha­niz­mi nji­ho­ve­ga de­lo­va­nja. Ca­the­ri­ne Bel­ton, ki je na­pi­sa­la Pu­ti­no­ve lju­di (Pu­tin's Pe­o­ple), je de­la­la za Fi­nan­ci­al Ti­mes in je iz­vr­stna po­zna­val­ka fi­nanč­nih tran­sak­cij. Lu­ke Har­ding, ki de­la za The Gu­ar­di­an in je ob­ja­vil Sha­dow Sta

te, se spo­zna pred­vsem na ele­k­tron­ska ču­da, na he­ker­je in po­dob­ne la­bi­rin­te so­dob­ne teh­no­lo­gi­je, Jo­s­hua Ya­f­fa iz New Yor­ker­ja pa zna po­ve­da­ti vse, kar je tre­ba, sko­zi osu­plji­ve, pred­vsem tra­gič­ne člo­ve­ške uso­de; ob­ja­vil je knji­go

Be­twe­en Two Fi­res.

Naj­bolj ši­ro­ko­po­te­zna in pro­dor­na je Ca­the­ri­ne Bel­ton. (No, saj si je tu­di da­la du­ška na več kot 600 stra­neh.) Za­če­nja pred pol sto­le­tja v Dre­sdnu v Vz­ho­dni Nem­či­ji, kjer Vla­di­mir Pu­tin de­la za sov­jet­sko taj­no po­li­ci­jo. Bi se re­klo, da gre za pro­vin­co, ne­za­ni­mi­vo v pri­mer­ja­vi z ve­le­me­stnim Ber­li­nom, pre­stol­ni­co vo­hun­skih po­slov. A od­ma­knje­nost je tu­di pred­nost. Ru­si so iz Dre­sdna opra­vlja­li vseh vrst fi­nanč­ne tran­sak­ci­je, vča­sih v so­de­lo­va­nju, dru­gič v tek­mi s Sta­si­jem, do­ma­čo va­ri­an­to po­li­tič­ne po­li­ci­je. Fi­nan­ci­ra­li so vse mo­go­če, tu­di bo­je­vi­te žen­ske in fan­te iz Rde­če ar­ma­de Ba­a­der-Me­in­hof. Sre­di osem­de­se­tih, ko je pri­šel do be­se­de Gor­ba­čov in se je na­ka­zo­val po­top ko­mu­ni­stič­ne avant­gar­de, se je ne­kaj mlaj­ših ka­ge­be­jev­cev skle­ni­lo pri­pra­vi­ti na no­ve ča­se. Lek­ci­je iz po­li­tič­ne eko­no­mi­je po mar­ksi­stič­no so na­do­me­sti­li s so­dob­no, ka­pi­ta­li­stič­no: ka­ko in v kaj in­ve­sti­ra­ti, ka­ko skri­va­ti in pra­ti de­nar, kaj so del­ni­ce in do­no­si in … Še pre­den se je sov­jet­ski im­pe­rij se­sul, je na­sta­la zna­tna pa­ra­lel­na eko­no­mi­ja. Ni šlo sa­mo za de­nar, tem­več tu­di za ve­šči­ne iz­ko­ri­šča­nja člo­ve­ških po­ten­ci­a­lov: ka­ko si pri­do­bi­va­ti pri­ja­telj­ske ve­zi, ka­ko omo­go­ča­ti po­sle, oblju­bi­ti ne­do­ta­klji­vost, pre­dr­zne­že za­stra­ši­ti z umo­ri, ek­splo­zi­ja­mi, so­je­nji … Se­ve­da, tu­di tre­ni­ra­ti si­lo­vi­ke, to je po­memb­na se­sta­vi­na. Ma­fi­je brez te­ga ni. In po­leg mi­šič­nja­kov, ki ob­vla­da­jo ro­ko­bor­bo, so po­memb­na še ra­fi­ni­ra­na do­gna­nja iz ke­mič­nih la­bo­ra­to­ri­jev. Kjer se ro­je­va­jo tu­di no­va­ki.

Po­dla­ga vse­ga te­ga, ti­sti rde­či te­melj, ki je Pu­ti­nu omo­go­čil po­hod na oblast in ohra­ni­tev obla­sti, pa je KGB. Ve­li­ka, di­sci­pli­ni­ra­na in lo­jal­na ar­ma­da lju­di, ki so iz­vež­ba­ni za po­slo­va­nje v ile­ga­li in le­ga­li, na son­cu in v sen­ci. Z učin­ko­vi­to me­ša­ni­co iz­si­lje­va­nja, za­pe­lje­va­nja in se­ve­da dis­kre­di­ti­ra­nja, one­mo­go­ča­nja in li­kvi­di­ra­nja vsa­kr­šnih na­spro­tni­kov.

Ta­ko Ca­the­ri­ne Bel­ton kot Lu­ke Har­ding sta za­je­dlji­vo kri­tič­na do do­ma­čih vel­mož. »Rad bi po­sva­ril Ame­ri­ča­ne. Ze­lo ste na­iv­ni, ko gre za Ru­si­jo in nje­ne na­me­ne. Zdi se vam, da je Ru­si­ja va­ša pri­ja­te­lji­ca, zdaj ko Sov­jet­ske zve­ze ni več. Ni in lah­ko vam raz­kri­jem, ka­ko po­sku­ša ru­ska taj­na služ­ba da­nes uni­či­ti ZDA, še bolj kot je ne­koč med hla­dno voj­no po­sku­šal KGB,« so be­se­de Ser­ge­ja Tre­tja­ko­va, nek­da­nje­ga pol­kov­ni­ka ru­ske ob­ve­šče­val­ne služ­be v New Yor­ku. Ca­the­ri­ne Bel­ton jih upo­ra­bi za mo­to. Har­ding pa se od­kri­to nor­ču­je iz ne­spo­sob­no­sti bri­tan­skih ob­ve­šče­val­nih in ana­li­tič­nih služb, saj so jih v za­de­vi Skri­pal (za­stru­pi­tve z no­vičo­kom v Sa­lis­bu­ry­ju) pre­ma­ga­li do­tlej ne­zna­ni ra­ču­nal­ni­ški ča­ro­de­ji iz Bel­lin­gca­ta, ki so raz­krin­ka­li ne­ro­dna aten­ta­tor­ja – Mi­ški­na in Če­pi­go, vre­dna svo­jih imen … Re­zul­tat te ču­dne kom­bi­na­ci­je na­iv­no­sti, ne­spo­sob­no­sti in, da ne bo po­mo­te, po­hle­pa? Fe­no­me­nal­ne ru­ske zve­ze po­slov­nih in s tem po­li­tič­nih pri­ja­telj­stev, ki so po­šte­no kon­ta­mi­ni­ra­le za­ho­dni, pre­mo­žni svet. Za­to se Ru­si lah­ko vme­ša­va­jo v ame­ri­ške vo­li­tve in v kam­pa­njo za bre­xit … Ze­lo učin­ko­vi­to. Ze­lo uspe­šno.

Za vsak slu­čaj bom pre­vi­dna in ne bom nič re­kla o ju­go­slo­van­ski ud­bo­ma­fi­ji in nje­nih po­slih, ne­koč, vče­raj in da­nes. Ena­ko ti­ho bom o se­ji naj­viš­je­ga slo­ven­ske­ga fo­ru­ma, ki ga je po zgu­blje­nih vo­li­tvah skli­cal to­va­riš Ja­nez Sta­nov­nik, da bi po­li­tič­ni po­li­ci­ji pre­ple­skal fa­sa­do in jo kot či­sto in pro­gre­siv­no si­lo po­pe­ljal v no­ve ča­se … To pre­pu­ščam po­gu­mnej­šim mo­žem, ki ima­jo tu­di več zna­nja … Za vsak slu­čaj le: Nič ne bom re­kla, ti­ho pa tu­di ne bom.

 ??  ??
 ??  ??
 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia