Odstopanja v vedenju povzročajo hud stres
Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek,
inštitut Karakter
V okviru programa Omra ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, 10. oktobru, opozarjate, da so osebnostne motnje v različnih oblikah izražene pri kar desetini prebivalcev. Katere so najpogostejše?
Obstaja več oblik osebnostnih motenj, odvisno od izraženosti posameznih osebnostnih potez: disocialna, mejna, narcistična, histrionična, anankastična, paranoidna, odvisnostna, izogibajoča in shizoidna. Najpogostejše duševne motnje so mejna osebnostna motnja in disocialna osebnostna motnja. Pri mejni osebnostni motnji gre za nestabilno čustvovanje, težave v identiteti in nestabilne odnose. Pri disocialni osebnostni motnji pa gre za neupoštevanje družbenih norm in pravil in človek prek trupel dosega svoje cilje, je brez empatije in izkorišča druge. Koliko se te motnje pojavljajo pri starejših, ali so pri njih kakšne posebnosti v primerjavi z mlajšimi generacijami?
Osebnostne motnje so vedno bile in bodo. Vsaka generacija ima nekaj posebnosti, predvsem glede pojavnih oblik. Raziskave opozarjajo, da naj bi se predvsem narcizem krepil, saj se danes zelo poudarjajo individualnost in svoboščine posameznika, pri tem pa se včasih malo pozablja na ožjo in širšo okolico. Osebno mislim, da je družba zdaj bolj tolerantna in dopušča različnosti, zato ljudje razvijejo svoje potenciale in pokažejo najrazličnejše šibkosti. Zato se osebnostne motnje bolj opazijo in niso skrite med štirimi stenami.
Najlažje jih prepoznamo tako, da opazimo, da oseba s svojim delovanjem odstopa od ustaljenih norm ali pričakovanj družbenega okolja, v katerem živi. Odstopanja se kažejo v mišljenju, čustvovanju, vedenju in medosebnih odnosih, zaradi česar imata oseba z izkušnjo osebnostne motnje in njena okolica težave, ki se kažejo na najrazličnejše načine. Osebnostne motnje povzročajo nenehen stres, ki je včasih večji in včasih manjši. Stalni stres pa je dejavnik tveganja za raznovrstne zdravstvene težave, ki jih včasih opazimo najprej, potem pa vidimo, da gre v osnovi za osebnostno motnjo. Čeprav tovrstna odstopanja povzročajo težave, pa lahko osebi, pri kateri se pojavijo, kljub vsemu omogočajo, da je na določenem področju svojega življenja zelo uspešna. Lahko tudi nadpovprečno uspešna, na primer v poklicu, a ima hude težave v odnosih z bližnjimi.
Vedeti se je treba, da so osebnostne motnje pogoste, tukaj in zdaj in da je verjetnost, da srečamo takšno osebo, zelo velika. Odstopanja v vedenju, mišljenju, čustvovanju in odnosih povzročajo hud stres in trpljenje. Zelo pomembno je ravnati tako, da težav sebi in osebi z izkušnjo osebnostne motnje nehote ne povečujemo. Ne smemo delovati tako, da krepimo in podpiramo odstopanja. To pomeni, da postavimo mejo sebi, da določenih ravnanj sebi ne dopuščamo. Na primer, sebi ne dovolimo, da nekdo z nami grdo ravna, nas izkorišča ali obremenjuje. S tem pomagamo sebi in tudi osebi z osebnostno motnjo, saj se ji prepreči vedenje, ki tudi zanjo ni dobro. Včasih je treba kakšen odnos temeljito spremeniti, prilagoditi pričakovanja, prekiniti ali zmanjšati stike. Vrednost prepoznavanja osebnostne motnje pri sebi pa pomeni, da se človek lahko odloči za spremembo.
Pomembno se je zavedati, da smo vsi odgovorni za svoje vedenje in da velja biti drug do drugega strpen, dosleden. Ne smemo prizadeti dostojanstva, ne pri sebi ne pri drugem. Osebnostna motnja ne sme postati nova zmerljivka ali dodatna municija v medsebojnem obračunavanju in maščevanju. Kot posamezniki in družba si moramo prizadevati, da ljudi ne označujemo, saj s tem nismo ničesar rešili.