Vlada zarezala v tkivo knjigotržništva
Enotna cena knjige Založnike, knjigotržce in JAK je presenetila vest, da je vlada ukinila zakon o enotni ceni knjige
V založniške in knjigotrške kroge je te dni pricurljala vest, da je vlada v peti protikrizni paket, sprejet na dopisni seji prejšnji torek, brez vednosti (in v veliki večini brez odobravanja) stroke vključila člen, ki ob ukinjanju odredbe o začasnem ukrepu prepustitve nastanitvenih objektov ter pravilnika o pogojih, ki jih morajo za izvajanje preiskav izpolnjevati laboratoriji, v 127. členu mimobežno ukinja tudi zakon o enotni ceni knjige (ZECK), ki vse od leta 2014 zagotavlja stabilnost knjižnega trga, enakopravno dostopnost slovenske knjige ter zaščito slovenske knjige kot javne dobrine posebnega kulturnega pomena.
V želji – in nuji – po zagotavljanju enotnih tržnih pogojev za dostopnost široke in raznolike knjižne ponudbe ZECK založnike zavezuje k določanju enotnih cen knjižnih izdaj, knjigotržce pa k prodaji po zastavljenih (enotnih) cenah, s tem pa pred razvrednotenjem knjižne produkcije in nekontroliranim ter poljubnim porastom cen ščiti tako založnike in knjigotržce kot tudi vse knjižne ustvarjalce. Založnik lahko popuste v času trajanja enotne cene knjige (šest mesecev od pričetka prodaje) uveljavlja zgolj v primeru naročila celotne zbirke ali serije, v kateri je naslov izšel, naročila in plačila pred izidom (v prednaročilu) ali pa na knjižnih sejmih in predstavitvenih dogodkih knjige, kjer je popust omejen na vključno dvajset odstotkov.
Čemu torej ukinjati zakon, ki uspešno in dolgoročno varuje slovenski knjižni trg in tiste, ki ga soustvarjajo? Čemu to storiti v svežnju ukrepov, ki – kot navaja spletna stran državne uprave – »na novo uvaja oziroma podaljšuje že veljavne ukrepe za ohranitev delovnih mest ter v ospredje postavlja skrb za starejše in preprečevanje širjenja okužb s covidom-19«? Predvsem pa – čemu o tem molčati stroki, katere delo ga pogojuje?
Brez soglasja stroke »Nepojmljivo se mi zdi, da se je z zakonom, ki je bil sprejet po številnih strokovnih diskusijah in izjemno previdno, z zakonom, ki naj bi ščitil knjigarne, s tem pa slovensko založništvo in knjigo, četudi so mnenja o učinkovitosti zakona deljena, opravilo tako mimogrede, pravzaprav na skrivaj, potuhnjeno in brez vsake javne razprave, znotraj paketa, ki naj bi bil namenjen obvladovanju pandemije. Koga ali kaj želi vlada obvladati z njim? Kdo jim je tole šepnil na uho? Vsekakor ne gre za napako ali naključje,« meni glavni urednik Cankarjeve založbe in publicist Aljoša Harlamov. Temu pritrjuje tudi dolgoletni urednik in profesor Miha Kovač, ki meni, da je ekonomske učinke zakona o enotni ceni sicer težko oceniti, a »takšnih zakonov se ne ukinja brez utemeljitve oziroma širšega soglasja tistih, ki jih zakon prizadeva«. Zakon naj bi manjše knjigarne »ščitil pred konkurenco velikih knjigarn, trgovskih centrov in spletnih knjigarn«, ki si lahko privoščijo številnejše in zajetnejše popuste (predvsem uspešnic, ki predstavljajo odločilen del zaslužka). »Ko so zakon o enotni ceni, denimo, ukinili v Veliki Britaniji, sta najprej največji knjigotrški mreži s popusti uničili vrsto malih knjigarn, nato pa je Amazon s še višjimi popusti zdesetkal še velike mreže, s čimer se je tamkajšnja knjižna krajina pomembno osiromašila. Svoje je ob tem seveda naredila tudi digitalizacija,« še dodaja Kovač in omeni, da je nedavna študija nemškega knjižnega trga pokazala jasen in pozitiven vpliv enotne cene knjig na kakovost in raznolikost tamkajšnje knjižne ponudbe.
Nerazumevanje nenadnega (in na videz nepremišljenega) ukrepa izraža tudi Katarina Modic, vodja knjigarne Konzorcij, ki meni, da je ZECK »na založniško-knjigotrški trg vnesel cenovni red. Novoizdani knjigi omogoča, da založniku v šestih mesecih povrne vsaj neposredne stroške, pri tem pa knjižnice prepoznava kot tisto družbenokoristno institucijo, pri kateri so popusti dovoljeni (prav tako večje dogodke, kot je na primer Slovenski knjižni sejem). Ne razumem, čemu bi dobre rešitve zamenjali za stare, v meglo zavite poslovne modele.«
Ministrstvo odgovarja
Ker je odločitev za ukinitev ZECK zavita v gosto in sumljivo meglo, smo za pojasnilo poprosili službo za odnose z javnostjo ministrstva za kulturo, ki zatrjuje, da je ZECK »že v zakonodajnem postopku sprožal vrsto polemik«, nanj pa naj bi »Agencija o varstvu konkurence podala več pripomb, ki so se v zadnjih šestih letih od uveljavitve zakona izkazale za utemeljene. Želeni javni interes, ki ga je zagovarjal takratni predlagatelj, se lahko po našem mnenju doseže tudi na druge načine, ki v manjši meri posegajo v tržne razmere, in sicer takšne, ki udeležencem na trgu prodaje knjig ne nalagajo omejitev, ki niso nujne za dosego navedenega cilja. Menimo, da aktualni zakon o enotni ceni knjige čezmerno posega tako na učinkovito konkurenco na trgu kot tudi v svobodno gospodarsko pobudo udeležencev na trgu. Z ukinitvijo zakona v pandemičnih razmerah, ko je knjižni trg beležil v mesecu aprilu in maju skoraj do 90-odstotni upad in je velik del knjižne prodaje prešel na digitalne platforme, je zelo pomembno, da imajo založniki pravico do svobodnega oblikovanja cen svojih knjižnih produktov. Z odpravo zakona se bo pospešila prodaja knjig v času koronavirusne bolezni, posredno pa tudi dvignila raven bralne kulture in bralne pismenosti.«
Prihaja knjižni outlet?
A takšno sklepanje mnogi ostro zavračajo, med njimi je tudi pisateljica in založnica Tanja Tuma, ki meni, da je bil zakon o enotni ceni knjige »poleg znižanja davka na knjigo edini resen ukrep za ureditev knjižnega trga, ki ga je od osamosvojitve sprejelo ministrstvo za kulturo. Knjigarji so si po sprejetju zakona komaj oddahnili od nelojalnih akcij trgovcev in založnikov ter nekako zadihali; kolikor je to mogoče v družbi in državi, ki branja in knjige očitno ne ceni dovolj. Zdaj se bo začel lov na najnižjo ceno določenega naslova, pri čemer bomo izgubljali prav vsi v knjižni verigi: pisatelji, založniki, knjigarji in nazadnje kupci knjig, saj nikoli ne bodo vedeli, ali so za knjigo res plačali pravo ceno – morda pa je za naslednjim ovinkom nižja. Knjiga ni čevelj, da bi z njo barantali!« Njene pomisleke nadaljuje tudi predsednica Društva slovenskih knjigotržcev in direktorica knjigarne Libris Ingrid Celestina, ki meni, da je cenovno razvrednotenje slovenske knjige simptom širšega problema: »Že zdavnaj pa ni več problem v ceni, temveč v splošnem upadanju zanimanja za kupovanje knjig in oblikovanje lastne knjižnice. Odprava ZECK ni signal, ki bi ljudi prepričeval o vrednosti in pomembnosti knjige, temveč signal, da so knjige tako ali tako predrage in jih je zlahka ter pametno kupiti po znižani ceni, saj je tista, ki je navedena na platnici, le za okras.« Založnik, prevajalec, pesnik in urednik Primož Čučnik pa obešenjaško (a žal skorajda preroško) dodaja: »Včasih je veljala ideja, da bi ljudje kupovali več knjig, če bi bile cenejše. Ne vem, če smo na pravi poti. Čakam ustanovitev mreže knjigarn Poceni knjiga (knjižni outlet).«
Simbolno vrednost knjige, s tem pa tudi že tako osiromašeno bralno kulturo in bralno pismenost, ki naj bi se po mnenju ministrstva za kulturo z ukinitvijo ZECK spodbudila in razmahnila, med drugim vzdržuje in ščiti prav enotna cena knjige. Kot je povzela odgovorna urednica Založbe /*cf. Amelia Kraigher: »Osrednji namen ZECK je vsekakor pomemben: osveščati bralce in kupce, da je treba knjige, ki so v javnem interesu, zaščititi. Tudi tako, da so vsaj prvih šest mesecev po izidu (z nekaterimi smiselnimi izjemami) povsod naprodaj po istih cenah, pravične in dostojne cene pa jim določamo založniki sami, ne distributerji in ne trgovci. Kakovostne knjige, izdelane po visokih založniških standardih, zaradi majhnosti trga in nizkih naklad pač ne morejo biti zelo poceni. Sporočilo ZECK je jasno: knjiga ima svojo vrednost in moramo jo spoštovati. Četudi malim neprofitnim založbam posebnega zaslužka ni prinesel (in tega sami tudi nismo mogli niti znali zares meriti), pa v deregulaciji knjižnega trga, ki jo bo odprava tega zakona najverjetneje prinesla, ne vidim nič dobrega.«
Odpiranje šampanjcev
Kljub vsemu pa ukinitev žanje tudi pozitivne ali pa vsaj mlačne odzive; prokurist distribucijskega podjetja Avrora Jurij Studen, ki podpira zakon o enotni ceni knjige in reguliran knjižni trg, meni, da »bistvenih odstopanj ne bo – v vsakem primeru se moraš situaciji na trgu prilagoditi, v vsakem primeru obstajajo plusi in minusi.«
Vedrejši je urednik in založnik Orlando Uršič: »Na Literi odpiramo šampanjec, ker smo končno doživeli ukinitev zakona, ki nam je preprečeval svobodno pobudo pri iskanju lastnih prodajnih poti in spodbujanju ter nagrajevanju kupcev naših knjig. Ob tem, da je na zakon dal negativno mnenje urad za varstvo konkurence, je bil ta zakon farsa tudi zato, ker v Sloveniji nimamo neodvisne knjigarniške mreže, pač pa je večina knjigarn v lasti treh založb, ki v teh knjigarnah prodajo več kot 90 odstotkov svojih knjig. Zato zakon ni mogel prinesti nobenih obljubljenih pozitivnih učinkov.«
Tovrstno podtikanje zakonodaje je nadvse nenavadna praksa, razlogi za ukinitev skrbno premišljenih zakonov pa nejasni in sporni; o njih se vlada ni posvetovala niti z Zbornico knjižnih založnikov in knjigotržcev, ki zakon trdno zagovarja, niti z Društvom slovenskih založnikov. Z ukinitvijo ZECK ni bila seznanjena niti Javna agencija za knjigo RS, pa čeprav vodi podatkovno bazo enotne cene knjige, ki z evidentiranjem novih knjižnih izdaj podatkovno dopolnjuje sistem COBISS. »Način ukinitve je milo rečeno čudaški, kot tudi to, da JAK kot izvajalka zakona ni bila v naprej obveščena. Kakšen učinek je izvajanje zakona od njegove uveljavitve leta 2014 imelo, je sicer nemogoče oceniti, tudi analiza, ki naj bi jo po zakonski določbi v ZECK opravilo ministrstvo za kulturo, je umanjkala. Kako in kdo bo ukinitev zakona izkoriščal, se bo verjetno kmalu pokazalo v praksi, kakega vidnega vpliva na bralno kulturo in kulturo kupovanja knjig pa skozi to sicer ne pričakujem,« pravi direktorica JAK Renata Zamida, pritrjuje pa ji tudi predsednica Društva slovenskih založnikov Nataša Detič, ki ostro obsoja »ukinjanje zakonov brez upoštevanja ključnih deležnikov iz panoge.«
Tovrstno podtikanje zakonodaje je nadvse nenavadna praksa, razlogi za ukinitev skrbno premišljenih zakonov pa nejasni in sporni; o njih se vlada ni posvetovala niti z Zbornico knjižnih založnikov in knjigotržcev, ki zakon trdno zagovarja, niti z Društvom slovenskih založnikov.