Petra Pogorevc
Rac
43. DEL
Vse življenje sva ostala v lepih odnosih. Kadar sva se srečala v mestu, sva vedno spregovorila vsaj par besed.
Pred nekaj leti sem na televiziji gledal intervju z njim. Trdil je, da so si današnji igralci zelo podobni in da premalo razmislijo o tem, kar govorijo, zato smisel njihovih replik ne pride vedno do izraza.
Obraz je namreč zunanja »podoba« notranje palete barv različnih karakterjev. Odtod tako različni »reliefi« obrazov. Obraz odseva karakter osebe, izraža osebnost posameznika. Kadar te osebnosti in karakterja ni, je obraz samo plehka in prazna okroglina. Enako velja za glas. Barva glasu? Vibracija glasu?
Energija glasu? Kakšne so strune kitare, violine, viole, basa ...?!
Naj me hudič vzame, sem si rekel, pa jaz to kar naprej govorim! Tudi meni se zdi nujno, da igralci zgradijo svojo osebnost. Če nimajo osebnosti, nimajo karakterja in so si med seboj preveč podobni.
Že ko sem prišel na Akademijo, sem bil šokiran tudi nad tem, da je igralec pogosto razumljen samo kot sredstvo v režiserjevih rokah. To se mi je nato potrjevalo skozi celotno kariero. Vedno sem bil prepričan, da ne bi smelo biti tako. Da je naše delo sicer kolektivno, vendar smo vsak zase in skupaj uspešni samo, če se pogovarjamo in po potrebi tudi posvetujemo. Če se med nami vzpostavi dialog. Če polemiziramo. Brez tega ni nič. Ko se nekdo postavi na piedestal in okliče za vsemogočnega, ki edini vse ve in o vsem odloča, potem to ni več gledališče, ampak diktatura posameznika.
Igralci smo osebnosti, imamo izdelan pogled nase in na svet okoli sebe, pa tudi pridobljeno znanje in odnos do tistega, kar se ustvarja. Tisti, ki tega nimajo, naj raje izberejo drug poklic.
Vedno me je prizadelo, kadar je nekdo brez pojasnila zahteval od mene nekaj, kar je bilo po mojem prepričanju skregano s pametjo. Tako kot na Akademiji, kjer so od nas zahtevali, da usvojimo določena pravila, ni pa bilo zaželeno, da o njih kritično razmišljamo. In seveda, da ubogamo režiserja, ne da bi kdaj podvomili o njem.
Še dolgo sem se marsikateremu režiserju, ki se je hotel vzpostavljati kot vseveden, upiral na podoben način kot svojim profesorjem. Kajti igralec sem, ne lutka; četudi sem gnetljiv, ne bom ubogal zoper svojo voljo. Imam princip, ki je zelo preprost. Kadar me silijo, naj naredim nekaj, kar se meni ne zdi prav, jim samo rečem:
»Prepričaj me, pa bom to rade volje naredil!«
Želim, da mi povejo, zakaj naj bi bilo nekaj dobro. Da me prepričajo; ne z ukazom, temveč z argumentom. Da mi svoje ideje razložijo, saj nisem neumen. Da jih skupaj preizkusimo in potem sprejmemo ali zavržemo. Da mi povejo, zakaj včasih tudi nimam prav; mi to na lep način pojasnijo. Kajti če se nekaj ne spoji z mano, če moje telo tega ne sprejme, na silo ne bom mogel igrati. Stvari morajo zame imeti svoj smisel, tudi kadar ga na videz ni. V glavi jih moram imeti porihtane. Na svoja vprašanja moram dobiti odgovore, drugače ne pridem do rezultata in je vse skupaj brez zveze, na prvo žogo. Potem pa na primer gledaš komedijo in ti ni smešna. Ali pa, kar je še huje, nastopaš v njej in veš, da se ji sam ne bi niti malo smejal. V življenju sem sodeloval samo z dvema režiserjema, o katerih lahko rečem, da se z njima nisem nikoli sprl. V gledališču je bil to Tomaž Pandur, pri filmu pa Igor Pretnar. Pri njiju je vedno vse štimalo, naj gre za pogoje dela ali za odnos do igralca. Seveda sem se ujel še z mnogimi drugimi režiserji, vendar sem tudi pri njih prej ali slej zaznal zahteve, ki so mejile na diktatorske. Včasih se je zgodilo, da je kak režiser do mene pokazal omalovažujoč odnos, češ, tiho bodi, saj si samo igralec. V takšnih primerih sem se uprl in povedal svoje. Nekoč sem zaradi tega študij sicer dokončal, po premieri pa z režiserjem prekinil vse stike. Z njim nisem nehal govoriti samo za čas tistih vaj, ampak za vse življenje. Če jaz ne obstajam zanj, tudi on ne obstaja zame. Konec, pika, šlus, amen! In te svoje odločitve nisem nikoli obžaloval.
V prvih dveh letih študija na Akademiji sem resnično rad hodil samo na ure Pina Mlakarja. Njega sem gledal in poslušal kot RESNICO.