MILOŠ KOSEC
o tem, da je praznina spomina nasprotna praznini prostora
Spraznino je križ. Verjetno vse, odkar smo se navadili nanjo gledati kot na neizkoriščeno priložnost. Nerealiziran potencial. Zapolnitev. Dokončanje. Uresničitev perfekcije. Meni pa se pogosteje zdi, da so res samozavestne družbe tiste, ki se ne zbudijo z impulzom po perfekciji ali z željo po dokončanju. Družbe, ki so sposobne praznino razumeti ne samo kot nezapolnjen prostor, ampak tudi kot odprto možnost za debato, kot platformo za vse nepredvideno, kar se lahko zaradi praznine šele zgodi. Praznina zahteva samozavest, in morda imamo ravno zato s prazninami pri nas še posebno velike težave. Vzemimo dva primera.
V ljubljanskem parku Tivoli stoji prazen kamnit podstavek. V materialu in obliki je podoben več tisoč drugim podstavkom po svetu, pravzaprav bi lahko bila njegova fotografija objavljena v kakšni ilustrirani enciklopediji kot podoba tipičnega podstavka za spomenik. Od vseh drugih podstavkov ga loči le en, a pomemben detajl. Na njem ni kipa. Podstavek je že več kot sto let prazen. Po prvi svetovni vojni, ko smo tako kot že velikokrat prej in potem na hitro opravili z vsemi znaki ravnokar padlega režima, je moral z njega sestopiti bronasti maršal Radetzky in se umakniti v zasilni azil muzejskega depoja. Po Ljubljani, tako kot po številnih drugih krajih po Evropi, se je nekaj podobnega zgodilo z večino odsluženih bronastih vojakov in vladarjev. Znaki identitete in zgodovine so bili čez noč odstranjeni in pripravljeni za nove spomenike. Pri nas so nekateri zasedli kar stare podstavke, ker smo bili na Slovenskem vedno odprti za pragmatične kompromise. Samo podstavek pred gradom Tivoli je ostal prazen in v tej prazni vztraja vse do danes. Pustiti podstavek nezaseden, ga niti odstraniti niti nameniti novemu spomeniku, se mi morda zdi najbolj samozavestna spomeniška gesta v javnem prostoru pri nas. Okoli njega se razraščajo vrtnice, nad njim pa nezaseden zrak omogoča, da si vsakdo predstavlja svojega idola, ne da bi zato jezil svoja sodržavljanko in sodržavljana. Takšna spomeniška praznina ni od nikogar posebej in je hkrati res skupna. Zdaj pa se menda obeta, da se bo nanj mimogrede vrnil njegov nekdanji prebivalec oziroma kopija maršala Radetzkega, kot da se v sto in več letih njegove odsotnosti ni popolnoma nič spremenilo. V tujini danes na veliko razpravljajo o spornih spomenikih, mi pa se vedemo, kot da je vrnitev kipa cesarskega vojskovodje
– ne glede na to, kako (ne)upravičena je bila njegova davna odstranitev – samoumevno in neproblematično dejanje. Kot da so spomeniki samo lepo izdelane šahovske figure, ki jih po trenutnem navdihu premikamo po javnem prostoru.
Druga samozavestna praznina, ki bo morda kmalu zaključena in zapolnjena, stoji v popolnoma drugačnem okolju. Zaradi nje lahko nad kamnitimi zidovi, ki so bili razvaljeni že v času vojaških zmag maršala Radetzkega, zevajo beli oblaki in modro nebo. Žička kartuzija v gozdnati divjini osamljene Doline sv. Janeza Krstnika ni le vrhunski spomenik srednjeveške arhitekture evropske pomembnosti, ampak opuščena in razvaljena že dve stoletji navdihuje obiskovalce in umetnike, ki jo obiskujejo. Razvalina nekdanjega samostana je že generacije sestavni del zgodovine tega prostora. Šele v zadnjih desetletjih so nekateri njeni deli spet začeli dobivati »romanske« in »gotske« strehe (seveda so vse to v resnici domnevne rekonstrukcije iz dvajsetega in enaindvajsetega stoletja, ki se samo pretvarjajo, da se opustitev in propad nista nikoli zgodila). Največji in najdragocenejši del samostanskih ruševin je cerkev sv. Janeza Krstnika, ki jo je v vsakem primeru treba ohraniti za zanamce. Ob obisku cerkvene ladje lahko vsakdo še vedno po svoje dogradi častitljivo ruševino: bodisi z gotskimi oboki, romanskim stropom ali mimobežnimi oblaki na nebu. Vendar v strokovnih krogih že več mesecev poteka živahna debata o tem, ali bi morali cerkveno razvalino ne samo ohraniti, ampak jo tudi zastrešiti in jo tako za vedno »rešiti« pred propadom. Ne le da streha ravno tako kot kamniti zidovi terja nenehno vzdrževanje; z zastrešitvijo bi Žička kartuzija iz izjemnega pričevalca slavne in tudi manj slavne zgodovine, katere sestavni del je tudi njen propad, postala samo še ena izmed tisoč cerkva na Slovenskem.
Obe pobudi za zapolnitev praznine se odvijata stran od javnosti. Ne kot skrivne zarote, pač pa kot samoumevne odločitve z dobrimi nameni. Vendar je praznina prostora predvsem javno vprašanje, na katerega moramo vedno znova odgovarjati, ker se odgovori spreminjajo, tako kot se spreminja tudi družba. Zato bi se morali o vsem, kar stoji v javnem prostoru, čim bolj odprto pogovoriti in šele nato od časa do časa, previdno, kaj tudi narediti in dopolniti. Praznina spomina je nasprotna praznini prostora – če zgodovinski spomin deluje, našo roko, ki hoče čim prej zapolniti vse moteče praznine, zadržuje zavedanje, da lahko tako kot naši predniki tudi mi delamo napake. Če imamo namesto praznine prostora prazen spomin in prazne dvorane javne razprave, nam preostane samo, da na sodoben način ponavljamo stare napake. Zato predlagam, da zrelost in naprednost neke družbe merimo po njeni sposobnosti, da živi s prazninami, ki jih je sama povzročila. To ne pomeni nič drugega kot biti sposoben živeti s posledicami lastne zgodovine – in si na njihovem mestu predstavljati nove, raznovrstne, vitalne prihodnosti.
Praznina zahteva samozavest, in morda imamo ravno zato s prazninami pri nas še posebno velike težave.