Organizacije so živ in krhek organizem
Jan Ketil Arnulf Ali lahko z algoritmi predvidimo odgovore, preden sploh postavimo vprašanje? – Nekatere menedžerje v korupcijo vodita dolgočasje in sla po moči
Če organizacija postane uspešna, se lahko spremeni v stroj, ki ubije ustanovitelja, meni prof. dr. Jan Ketil Arnulf.
Kolegi me ne marajo preveč, ker sem z algoritmi marsikaj odstrl, začne pogovor Jan Ketil Arnulf, profesor z zasebne poslovne šole na oselski univerzi. Pozornost medijev in kolegov je, če ne prej, vzbudil, ko je menedžerje primerjal z nogometnimi trenerji.
Lastniki nogometnih klubov skoraj po pravilu ob prvem neuspehu najprej odpustijo trenerja, takšen princip pa se je iz nogometa preselil tudi v poslovno okolje. Sogovornik dokazuje, zakaj je ta strategija neuspešna in zakaj je nikoli ne bi smeli uporabljati. Med drugim je preučeval primere poslovnežev, ki so prišli navzkriž z zakonom, in ugotovil, da so starejši in bolj izkušeni menedžerji bolj nagnjeni h kriminalnih dejanjem, prav tako se s starostjo in inančno močjo pri njih pogosto razvije latentna narcistična motnja.
Arnulf priznava, da se hitro navduši nad zelo različnimi vprašanji in področji. V poslovnem svetu je končal bolj ali manj naključno. Kot sin pravnika je nameraval študirati pravo, za sprejem na študij pa je moral opraviti izpit iz psihologije. Ta ga je bolj pritegnila in izbral jo je za študijsko smer. Najprej si je želel postati klinični psiholog, za kar se je tudi izobrazil, a to, kar počne zdaj, se mu zdi veliko bolj zabavno kot sedenje v pisarni in poslušanje pacientov. Danes prodaja svoje znanje menedžerjem velikih podjetij in iz njih poskuša narediti dobre vodje.
Zakaj vodilne ljudi imenujemo ali menedžerji ali pa vodje?
Izraz leadership (vodenje) uporabljam, ko so ljudje zunaj svoje cone udobja, menedžment pa je rutinsko, organizacijsko delovanje. Besedo vodenje smo izumili kasneje, da bi opisali izjeme. Vodja lahko hitro naredi nespametne ali škodljive poteze.
Večina organizacij se začne kot gibanje, kot je dejal že nemški sociolog Max Weber. To velja za politične stranke, verske skupnosti, zasebna podjetja … Isto lahko prenesemo tudi na druge organizacije, recimo športne. Ampak organizacije so živ, spreminjajoč se organizem in so v svoji osnovi krhke. Če organizacija postane uspešna, se lahko spremeni v stroj, ki ubije ustanovitelja. Ta pošast bo skušala preživeti, saj je organizacija vedno večja od ljudi, ki tam delajo. Seveda niti največje organizacije niso večne in propadle bodo tudi tiste, ki se nam danes zdijo nedotakljive, na primer Google, Amazon, Facebook. Vse čaka enak konec – ustanovitelj umre ali proda delnice in začne se zaton. Takšen primer je tudi nekdanja Jugoslavija. Te organizacijske strukture so veliko bolj krhke, kot se zdi na prvi pogled.
So umiranju podvržena tudi športna moštva? Pripravili ste študijo o trenerjih, ki jih odpustijo, če moštvo izgublja.
Lastniki klubov so idejo, da jih morajo odpustiti, prevzeli iz teorije aktivističnih delničarjev v 90. letih prejšnjega stoletja. Ti so bili prepričani, da je z vidika korporativnega upravljanja učinkovito odpustiti človeka, ki je domnevno kriv za neuspeh. Zato danes kot po tekočem traku odpuščajo menedžerje, trenerje, če moštvo ne zmaguje.
Pa to pomaga? Se potem ekipa pobere in začne zmagovati?
Ne, ustvari pa se močna iluzija, da to deluje. V okviru študije smo si ogledali 13.000 nogometnih tekem in ugotovili, da praksa rednega odpuščanja trenerjev ali menedžerjev v veliki večini klubom prinese rezultatsko spiralo smrti.
Opravili ste tudi raziskavo o uspešnih poslovnežih in korupciji v domači Norveški, a najbrž rezultate lahko posplošimo. Kaj menedžerje in vodilne direktorje premami v korupcijo?
Predvsem dolgočasje, rutina oziroma točka, ko se nečesa naveličajo. Poleg tega je pomemben dejavnik neustavljiva sla po moči, ki nam je, kot kaže, nikoli ni dovolj in nas povrhu še zasvoji. Ugotovili smo, da večina menedžerjev, ki dobijo nagrado za uspešnost, s tem dobi zagotovilo, da jim ni treba upoštevati pravil in zakonov, pač pa jih lahko sami ustvarjajo. To je psihološko nevarna situacija, saj se tako rojevajo diktatorji. Večina se znajde v skušnjavi kakšno leto ali dve po tem, ko dobijo nagrado. Seveda si vsi želimo občutka, da imamo vse pod nadzorom, ampak večina se zaveda, da je to iluzija, tisti, ki imajo moč, pa pogosto dobijo občutek, da lahko naredijo vse in jim nihče nič ne more.
Pri raziskavah si pomagate z velikimi podatkovnimi zbirkami, big data. Kaj pa umetna inteligenca? Bi z njo lahko izobrazili naslednjo generacijo menedžerjev, vodij? Umetne inteligence se neupravičeno bojimo, čeprav so tudi organizacije neke vrste umetna inteligenca. Organizacijo ustvarimo, ker nismo samozadostni in potrebujemo pomoč. Danes vemo, da je znanje organizacije večje kot znanje posameznika na njenem vrhu. Lastnik, ki voditeljstvo povezuje z vodjo, ustvarja neumno organizacijo. Težava diktatorjev in ljudi, ki menijo, da so edini, ki nekaj vedo, je, da je njihovo znanje zelo omejeno. Ko nekdo sebe istoveti z organizacijo, jo lobotomizira. Prav zato me moji nekdanji profesorji ne marajo; odkril sem namreč, da to, kar so počeli do zdaj, ni znanost.
Kako to mislite?
Na našem področju smo desetletja raziskovali motivacijo, informacijsko tehnologijo in voditeljstvo. Podatke smo zbirali z anketami z ocenjevanjem. Samo poguglajte besedo leadership; o tej temi vsako leto izide na stotine člankov. Ko sem leta 2004 pisal doktorsko disertacijo, je bilo o vodenju 20.000 znanstvenih člankov, danes jih je 88.000, toda v njih ni nič zares novega. Razlog je, da metode, ki jih uporabljamo pri tem, niso znanstvene. Rezultati so predvidljivi in v resnici ne potrebujemo anket, saj lahko zaključke potegnemo sami. Prav zato sem začel raziskovati, ali z algoritmi lahko predvidimo odgovore, preden sploh postavimo vprašanje.
Pa jih lahko?
Lahko, vendar algoritem ne ve, ali je nekaj dejstvo ali ne. Naj povem primer: kako verjetno je na lestvici od ena do pet, da je danes četrtek (ker je bil četrtek, je verjetnost 5, op. a.). Kaj pa, da bo jutri petek? Tega mi niti ni treba vprašati, ker vem, da boste odgovorili, da je petek, če mislite, da je danes četrtek. Stvar se zaplete pri velikonočnem petku: če mislite, da je danes četrtek, še ne pomeni, da vem, ali mislite, da je jutri velikonočni petek. Če pa to vprašanje zastavim marca ali aprila, je verjetnost, da bo jutri veliki petek, veliko večja. Ljudje se ne zavedamo, da smo ujeti v labirint številk, računalnikom pa je to jasno. Zato razvijamo instrumente, ki najdejo takšne povezave. Če se zanašamo na takšne meritve, ugotovimo, da je voditeljstvo po vsem svetu enako. Ni razlik, ujeti smo v jezik. Zato sem doma precej nepriljubljen. Kolegom sem pokazal, da jedo meni namesto hrane. Ne razlikujejo med označevalcem in označencem. Označevalec je meni, hrana je označenec.
Potemtakem dejansko izvajate jezikovne raziskave?
Ko sem predaval menedžerjem, vodjem na Kitajskem, sem naletel na težave z razumevanjem. Kitajska ilozoija razlikuje med svetom, ki ga lahko občutimo, to je svet akcije, v katerem delujemo, in svetom besed. Dokler opravljamo raziskave, ki se opirajo na besede in njihovo raziskovanje, zgolj praskamo po površini. Na Kitajskem veliko stvari, ki jih na Zahodu jemljemo za samoumevne, ne obstaja. Obstajajo samo zato, ker mi govorimo o njih. Na Kitajskem ne obstaja načelo kontradikcije, stvari lahko sočasno obstajajo in ne obstajajo. Tudi besede za logiko nimajo.
Z algoritmi je ugotovil tudi, da ti lahko predvidijo odgovore, preden sploh postavimo vprašanje.
Kako lahko vaš algoritem spremeni to igro?
Radi bi izboljšali moč mišljenja algoritmov. Radi bi, da ustvarijo orodja za stvari, ki jih ne vidimo, in nam tako pomagajo preseči meje, razširiti pogled. Poleg tega lahko z algoritmi dobimo del svobode. Veliko mojih kolegov je prepričanih, da motivacijska teorija voditeljstva odkriva naravno stanje, ki je vedno bilo. Podobno kot sneg prekriva severni tečaj. A vedno ni bilo tako. Besedi voditeljstvo in motivacija smo ustvarili mi, sami ustvarjamo svoj družbeni svet. Ko kolegom rečem, da ne odkrivajo ničesar, kar je bilo od nekdaj tam, so užaljeni. Poslovne šole so v tem smislu služabniki podjetij. Jaz pa bi rad pokazal, da lahko z algoritmi ustvarimo življenje, kakršno si želimo. Le družbeni konsenz moramo imeti, v katerem bi ustvarili takšno okolje. Konstruiramo družbeni svet, ki je omejen, in zato umetna inteligenca morda sploh ni pametna, ampak je naravno neumna. Nismo tako pametni, kot si mislimo.