Petra Pogorevc
Rac
44. DEL
Kar je govoril, sem zlahka razumel in uporabil na odru. Vedel je, da se morata igralčeva beseda in telo na odru sestaviti; zaživeti v simbiozi.
Enkrat sem ga takole vprašal: »To se pravi, da moram spoznati svojo dušo ter potem igrati s srcem in z jajci?«
Nasmehnil se mi je in prikimal. In tako sem na Akademiji ves čas istočasno vozil slalom, veleslalom in smuk. Včasih sem se razbil, ampak me to ni ustavilo. Prvi letnik sem izdelal kljub uporniški drži, v drugem sem se pa že veliko manj kregal. Ugotovil sem, da gredo pri profesorjih dobro skozi kimavci, torej študentje, ki jim pritrjujejo, sledijo in lezejo v rit. Da pri produkcijah ni pomembno, kako in koliko se trudiš. Da kimavci dobivajo čudovite naloge, ki jim niso kos, ampak zanje vseeno prejemajo visoke ocene. Zaradi tega se mi je počasi začelo za vse skupaj fučkati.
Bil in ostal sem upornik. Z razlogom in brez njega. Zaradi tega sem bil na Akademiji veliko sam. V to nisem bil prisiljen, ampak je bila v danih okoliščinah moja izbira. Nisem mogel dovoliti, da me izklešejo v pridnega in poslušnega študenta. Namesto tega sem se zanesel nase; odkrival in gradil svojo osebnost drugje. Ne bi mogel biti igralec, če bi si pustil to vzeti.
Že od vstopa na šolo sem zato veliko delal v gledališčih.
Tudi v prvem in drugem letniku, čeprav tega uradno niso dovolili. Zaradi tega sem bil večkrat kaznovan. Proti koncu drugega letnika so mi odkrito grozili z izključitvijo, če ne bom nehal nastopati. Glede tega so veljala zelo stroga pravila. Kasneje so jih malo ublažili. Jaz sem se nanje požvižgal. Govoril sem si, pa kaj me briga, kar naj me vržejo. Ampak, roko na srce, to je bilo na pamet, brez razmisleka. Nisem se vprašal, kaj bom, če me vržejo – bom nadaljeval poklicno pot ali si mogoče izbral drugo? Živel sem iz dneva v dan, prepuščal sem se usodi. Sicer pa odkrito povem, da imam zelo rad vineršnicle!
Prekleti turisti
Ko sem postal študent Akademije, so poletne vožnje z vlakom do Matuljev in pešačenja do Opatije zamenjala potovanja z ladjo z Reke v Dubrovnik. S sošolci in kolegi smo hodili gledat predstave na Dubrovniške poletne igre ter ga ob tem tudi na polno srali. Kar nekaj se nas je udeleževalo teh festivalskih odprav. Skoraj nikoli niso manjkali
Mirko Bogataj, Brane Ivanc, Tone Slodnjak, Janez Hočevar Rile, Bruno Vodopivec, Anton Kačičnik, pa še kdo bi se našel.
Bruno je bil vojna sirota iz Črne gore. Zanj je skrbela teta, znamenita gledališka režiserka Balbina Battelino Baranovič, ki je leta 1955 ustanovila Mladinsko gledališče. Zelo sta bila povezana. On se je na Akademijo vpisal kot Bruno Vodopivec in nato postal Bruno Baranovič, ona pa je uporabljala psevdonim Bruna Vodopivec. Nam je, po pravici povedano, dol viselo, kako se piše, ker smo ga itak vsi klicali Bruno Kokta. Po Akademiji se je zaposlil v SLG Celje in temu gledališču ostal zvest do konca ... Anton Kačičnik je bil pa naš kolega, ki po Akademiji ni dobil angažmaja ne v Mestnem ne v Drami, v Mladinsko pa ni hotel, ker je bilo takrat namenjeno otrokom in mladini. Brane Ivanc in Jože Mraz sta tam dobila prvo službo, on je pa raje kot v Mladinsko šel študirat stomatologijo. Ko je študij dokončal, se je preselil v Kanado in postal multimilijonar. V Dubrovnik je kasneje prihajal s privatnim avionom. V svojem novem poklicu je bil zelo uspešen, ampak ljubezen do gledališča mu je ostala za vse življenje.
Žur se je vedno začel že na ladji. Bili smo mladi in podivjani, nismo razmišljali o tem, kakšne težave povzročamo posadki in drugim potnikom. Še zlasti se spominjam neke plovbe, med katero je Mirko skočil v morje. Prijelo ga je pač in je skočil, celo sranje je nastalo. Takrat sem prvič v življenju videl, kako dolgo traja, da zaustavijo ladjo. Nismo se obrnili, ampak zaustavili in v rikverc odpluli do njega. Ko smo se mu dovolj približali, so v morje spustili čoln z dvema reševalcema. Ampak vsakič ko sta priveslala do njega, je odplaval stran. Prvič, drugič, tretjič. Tako dolgo se je šel z njima to igro mačke z mišjo, da je enemu od njiju počil ilm.