Ocenjujemo
Gledališče
Rumena Bužarovska: Moj mož SNG Drama Ljubljana ★★★★ ★
Na odru gledalko ali gledalca pričaka devet žensk. Oblečene so v barvno uniformno spodnje perilo (kostumografinja Jelena Proković), niso urejene, vidimo jih torej v trenutkih sestrske intimnosti, izpostavljenosti. So pod lučmi, dobro osvetljene, ponujene v opazovanje, vsaka s svojo drugačno (kratko) zgodbo. Začetna koreografija (podpisuje jo Maša Kagao Knez) da gledalcu misliti na spektakel, ne nazadnje se zadeva dogaja na velikem odru SNG Drama, a iz nadaljevanja je kmalu razvidno, da bo šlo na izpraznjenem odru – edini rekviziti so stoli, zadnjo steno zapolnjujejo velika ogledala – za niz slik, ki bodo posamezne pripovedi devetih izbrank poglabljale, a hkrati tudi univerzalizirale, igrale na pars pro toto in s tem zarisale veliko sliko.
Nič od spektakelskosti, omnibus ženskih zgodb, ki se začnejo z Moj mož ..., ves čas ostaja komorno intoniran, a subtilnega naboja ne izgubi. To niso zgolj vpogledi v življenja, ki jih zamejujejo blažji ali težji primeri moškocentričnega sveta, ampak izpovedi, ki hočejo brez aktivizma in feministične demagogije, z blago močjo učinkovati, razburiti, mobilizirati, spremeniti uveljavljene vzorce. Predstava, ki jo z izjemo avtorja glasbe podpisuje ženska ekipa, temelji na besedilih iz zbirk kratkih zgodb Moj mož in Nikamor ne grem makedonske pisateljice Rumene Bužarovske, ki sta jih režiserka Ivana Djilas in dramaturginja Ana Duša priredili za oder. Večinoma so to monologi, ki govorijo o neenakopravnosti, o tradicionalnih vlogah ženske v stereotipnih predstavah moških, pravzaprav o bistvenih opornih točkah balkanskega patriarhata, kot je avtorica omenila na predstavitvi ljubljanske uprizoritve, o vsiljenih vlogah in privolitvi vanje. Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran so ponujen izziv odigrale vehementno harmonično, nobena ni izstopala, vse pa so svoj lik zgradile s prepričljivo samoumevnostjo, posamezna odstopanja so si privoščile zgolj ob odlomkih, ki so to zahtevali. V pogovoru, objavljenem v gledališkem listu, je avtorica predstave, ena od najvidnejših sodobnih makedonskih pisateljic (leta 2016 je bila Rumena Bužarovska na londonskem knjižnem sejmu uvrščena med deseterico najprodornejših v okviru projekta novih evropskih glasov), govoreča o svojem dojemanju kratkih zgodb, povedala: »Zgodbe imajo od nekdaj moč, da obvladajo smer, v katero se vrti svet. Kdor zna povedati zgodbo, ima glas, ima zaupanje ljudi – torej ima moč. Pripovedovalec slika podobo sveta in s tem obvladuje tako preteklost kot prihodnost.« Ivana Djilas je svoj režijski pristop utemeljila z razlago, da je protagonistke hotela ujeti v intimnih trenutkih, v trenutku, ko posameznica »sprejema kompromis, kalkulira, privoli v slabe odnose, ko ni lepa, ko 'ni za javnost'«, poljubnost situacij da misliti, da pravzaprav ni videti jasnega povoda za razgrinjanje teh zgodb, nizajo se »kar tako«, od časa do časa pač stopi na rampo ena od žensk in pove svoje, računajoč na učinek. V teh zgodbah je marsikaj, gre za preplet drobnih opažanj, za navidezno neproblematičnost vsega, za sprijaznjenost s stanjem, kakršno je. Zgodbe preigravajo in izrisujejo precej nespregledljivih stereotipov, na primer zakusko za osmi marec, prepričanje oziroma učenje, da vsaki uspešni ženski pripada ljubimec, ipd. – vendar se hkrati zdi, da presvetlitve, pogumna razgaljenja in izpovedane drastičnosti ne privedejo do vidnega rezultata, do spremembe, stanje je le prikazano, začinjeno z osebnimi uvidi, o strukturi moško ukrojene družbe pa kaže, da se ne bo spremenila. Močna ženska bo, to se zdi rahlo paradoksalno in trpko, svojo moč še naprej kazala in udejanjala tam, kjer se to ne bo videlo, kjer ne bo deklarativno ali pompozno, in bo v resnici ostala podrejena ali spregledana. A močna ženska zna vztrajati.