Opojne pesmi o minevanju časa
Rudi Bučar Obalni poet je izdal album Kambjale so čase
Rudi Bučar je umetnik, ki občuteno povezuje preteklost s sedanjostjo, starinskost z modernizmom, lokalno z globalnim. Kot očarani raziskovalec istrskega glasbenega izročila ga skuša približati širšemu občinstvu, in to mu je tudi tokrat odlično uspelo. Na albumu Kambjale so čase je devet skladb, ki jih je posnel s številnimi glasbenimi sodelavci, jedro zasedbe poleg njega sestavljajo tubist Goran Krmac, klaviaturist Anže Vrabec in kitarist Robert Pikl.
Predvidevam, da je vaša materinščina izolščina. Kaj pa očetovščina?
Jaz pravim izolanščina. ( Smeh.) Tudi očetovščina je izolanščina. Mati je rojena v Izoli, oče pa v Valburgi pri Smledniku, vendar je s petimi leti prišel na Obalo. Tako da je mati Izolanka Ištrijanka, oče pa Izolan Slovenec. Preprosto. ( Smeh.)
Kambjale so čase pa pomeni … Pomeni, da so se časi spremenili. Na albumu je skupek pesmi, ki se navezujejo na čas, na njegovo minevanje. Poleg naslovne pesmi je tu še Otroci tistega časa, pesem Dolgo nisva pila pa je sčasoma dobila dodatno dimenzijo, ki jo je poudarila ta zdravstvena kriza. To pesem sem prearanžiral za izvedbo v spremljavi skupine, za razliko od izvirnika, ki ga odpojeva s Hamom ob spremljavi kitar in orglic.
Naslovna skladba Kambjale so čase je dialog med nonom in vnukom. Priča o tem, da je nono seznanjen z vsemi modernizmi sodobne dobe in tehnologije, vendar se s tem ne obremenjuje in prisega, da ne smemo pozabiti, kako se kaj pove po domače, da se ne pozabi, kdo smo in od kod smo. Med drugim pove, da je včasih oštarija opravljala vlogo facebooka. V zadnjem verzu vnuk pojasni, kakšni so danes časi in da je dejansko ves svet v eni kašeti.
Na to minevanje, na poglede nazaj, na mladost, opozorite v številnih skladbah. Lahko to razumemo kot povzetek vašega dosedanjega življenja? Se Rudi Bučar tudi stara?
Najbrž. V staranju ne vidim nič slabega, kot ne vidim nič slabega v spremembah, ki so se zgodile v času mojega življenja. Navsezadnje tudi midva komunicirava prek sodobnih komunikacijskih sredstev.
Po eni strani nekoliko nostalgično gledam na preteklost, po drugi strani pa delam izključno osebno primerjavo, kako je bilo nekoč in kako je zdaj.
Številni nostalgiji za minulimi časi dodajajo politično noto, češ da je to nostalgija za nekdanjim režimom.
Seveda je to nostalgija za našo mladostjo, ki smo jo preživljali v drugačnih časih, za nečim, kar smo doživeli le mi. Seveda je tudi danes marsikaj lepega, da ne bi izpadlo, da je danes vse zanič in da je bilo včasih vse super. V obeh časih so prednosti in pomanjkljivosti.
Prav tako se mi zdi, da ste nekoliko zadržani do tehnološkega napredka, ki prehiteva naš družbeni razvoj.
Res nisem zelo tehnološki tip in vidim, da tudi z leti ostajam tak. Obvladam tisto, kar je najbolj nujno za preživetje, pa da lahko pomagam otroku …
Ki bo kmalu pomagal vam … Da. ( Smeh.) Tako je.
Tudi glasba na albumu priča, da se oziram h koreninam. Vendar ne, da bi nostalgično gledal nazaj, temveč gre za odkrivanje. Tudi bos sem že tretje leto in tudi tu se mi je odprl nov svet.
Bos? Kaj to pomeni?
Pač hodim bos in v sandalih pozimi, ko je malček bolj mrzlo. ( Smeh.) To je v bistvu neka nova dimenzija, ki se mi je odprla. Skušam se poslušati in narediti tisto, kar mi ustreza. Enako velja za glasbo.
Skušam ustvarjati stvari, ki so mi všeč, in mislim, da je to osnovni smisel ustvarjanja.
Ali res morate imeti na vsakem albumu pesem o Izoli?
Ne, da moram, vendar … O tem nisem nikoli razmišljal in zdaj, ko pomislim na to … na Izolo pač ne morem gledati objektivno. Pesem A Isola voio andar na tem albumu je ljudska, ki še ni bila posneta. To je različica pesmi In America voio andar, ki je postala ljudska v našem okolju. Zdelo se mi je fino narediti posnetek te pesmi kot dokument tega lepega ljudskega napeva.
Brez zadržkov pojete v italijanščini?
Seveda. Živim na trijezičnem območju. Poleg slovenščine in italijanščine je tu živa še istrijanščina. Na to jezikovno različnost sem ponosen in jo tudi gojim.
V staranju ne vidim nič slabega, kot ne vidim nič slabega v spremembah, ki so se zgodile v času mojega življenja.
Pesem Teresina, zapeta v italijanščini, ki odpira in zapira album, ima dele ljudske pesmi Jaz sem si
pa nekaj zmislil …
Na Obali poznamo bolj Teresino, ker ima neki istrski izvor besedila. O tem napevu mislim, da je celo svetovni ljudski napev. Da se je selil po svetu, kjer mu je vsak dodal nekaj svojega. Do mene je prej prišla Teresina kot Jaz sem si pa nekaj zmislil.
Na praznovanjih na obeh straneh Sotle brez zadržkov pojejo pesmi v slovenščini in hrvaščini. Sicer pa verjetno tudi Italijani zapojejo kakšno slovensko …
Saj zapojejo … Zanimivo je to, da je Italijanom, žal ne toliko domačinom, temveč bolj tistim, ki so prišli z drugih koncev Italije v Trst, zanimiva slovenščina in so se je začeli učiti. Ne samo to, včlanili so se v slovenske pevske zbore in dajejo otroke v dvojezične šole. Mislim, da je ta jezikovna raznolikost bogastvo.
Midva sva tudi dala otroka v italijanski vrtec, potem pa v slovensko šolo. Ni nama žal, da je obiskoval italijanski vrtec.
S Hamom odpojeta pesem Že
dolgo nisva pila. Zdi se mi, da gre v tej pesmi bolj za pogrešanje druženja kot pijače?
Seveda, to je pesem o druženju, za biti skupaj v živo, kar je v tem času zdravstvene krize še bolj pomembno. Ljudje smo socialna bitja in kljub ukrepom, ki smo jih deležni, je malce težko, da se ne smemo dotakniti drug drugega.
Najbolj hecna pesem na albumu je Plešem, ki jo odpojete skoraj samo ob spremljavi tube.
Tu je poleg tube Gorana Krmaca tudi velik prispevek Boštjana Gombača z različnimi zvočili. Tokrat smo dali poleg vokala v ospredje tubo, ker zelo dobro okarakterizira tega plešočega posebneža. Malo je neroden, malo je vztrajen, je človek, ki živi po svoje, in ne tako, kot živimo mi. In kot pove na koncu, mu je včasih malo težko, vendar potrpi.