Ocenjujemo
Gledališče
Polly Stenham:
Ta obraz režija Tijana Zinajić
Mestno gledališče ljubljansko
Postavitev dela Ta obraz, dramskega prvenca britanske avtorice Polly Stenham, v režiji Tijane Zinajić je izrazito klasično odrsko delo. Niti z vidika metodologije niti z vidika gledaliških postopkov ne preseneča, toda klasične prijeme uporablja spretno in vešče. Režija je večinoma nevidna – premiki po odru so naravni, utemeljeni in skladni z značaji ter situacijami, prizori so dobro organizirani. Vidnejša je režijska odločitev za hkratni uvid v več prizorišč dogajanja, pri čemer se izmenjavata prvi in drugi plan – nekateri prizori se odvijajo v ozadju, zunaj primarnega fokusa, toda občinstvu je omogočen stalen uvid v dogajanje osrednjih dramskih oseb, s čimer je široko odprta možnost globljega uvida v psihologijo in razmerja likov. Morda bi lahko besedilo na nekaj mestih (tak primer je denimo začetni prizor) črtali in s tem pridobili nekaj več organiziranosti – nekateri motivi v predstavi nekako obvisijo; z zasnovo zahtevajo več reakcije, ki jo nato prehitro opustijo –, a v splošnem je prevod tekoč in jezikovno prepričljiv, dramaturško pa predstava dobro stoji. Posebej prepričljivo na ravni scenografije deluje prostor, ki je hkrati odrejen dnevni sobi v dveh stanovanjih – stanovanju Marthe (Tjaša Železnik), Mie (Ana
Pavlin) in Henryja (Matej Zemljič) ter večinoma praznemu stanovanju Hugha (Gregor Gruden). Družina z ločenimi starši, Martho in Hughom, biva v senci stalno prisotne odsotnosti očeta, ki si je na drugem koncu sveta ustvaril novo družino. Omenjeni del scene z dvojno funkcijo implicira sorodno prisotno odsotnost – Hugh je zaradi psiholoških stisk stalno prisoten in naseljen v življenju nekdanje partnerice, hčere in sina, a je hkrati tudi odsoten – oddaljen, »tam nekje«, podobno kot stanovanje ima mesto klica v sili, ki ga nihče od sorodnikov, ki jih je pustil za seboj, ne uporabi, dokler stiska ne eskalira.
Martha je alkoholičarka in odvisnica od pomirjeval, obenem očitno trpi za neopredeljenim psihiatričnim stanjem; ima panične napade, hkrati pa se nenehno znajdeva sredi »scen«, kakor jih poimenuje Henry, v katerih se vrstijo izbruhi jeze, ljubosumja in panike. Henry živi z materjo – da bi skrbel zanjo, je zapustil šolo; med njima se vzpostavi incestuozen odnos, Mia, ki na začetku drame v internatu mlajši sošolki podtakne pomirjevala, zaradi česar je začasno izključena iz šole in se nepričakovano znajde doma, je od očetovega odhoda iz družinskega življenja bolj ali manj izključena. Liki so kompleksni in za igralsko ekipo izrazito zahtevni; Henry v začetku predstave tako rekoč nima svojega jaza – privzema vloge, ki jih zahteva bolna mati, je skrbnik, sinček, partner – iz vloge v vlogo prehaja tako rekoč hipoma, vmes se njegova psihologija izraža zlasti s kratkimi, a intenzivnimi izbruhe jeze ali frustriranosti. Mia v tej dinamiki izpade – mati je ljubosumna nanjo, z njo je v nenehnem sporu; doživlja jo kot grožnjo njenemu odnosu s Henryjem. Toda če je destruktivnost teh treh dramskih oseb ekscesna, če je njihovo zažiranje v drugega oprijemljivo (Martha Henryja po tem, ko ta spi z Mijino sošolko, tudi dejansko ugrizne), je Hughova destruktivnost nevidnejša. Hughu, ki tako ekonomsko kot psihološko deluje trden in umirjen, večina najbrž ne bi pripisala »norosti«, in vendar je v ozadju psiholoških stisk, ki jih drama razkriva, prav njegova psihološka odpoved – odločitev za kapitulacijo, za odhod; ignoranca kot oblika nasilja. Hugh zapusti mladoletna otroka v oskrbi psihično bolne odvisnice ter ne poskrbi za nikogar od njih – kateri mehanizmi pogojujejo, da se on vendarle zdi najbolj »zdrav«, najbolj »na mestu«? Postavitev implicitno nakazuje tudi smer opustitve tovrstnih terminov – kaže na njihovo omejenost in namiguje, da je pogosto uporabljena kot orodje uveljavljanja (pre)moči. Postavitev se večinoma zanaša na igro kot element, ki poleg besedil posreduje največji del sporočila; nianse v značajih, motivi odločitev, potez, gibov in igra v predstavi so vrhunski. Tjaža Železnik je v prehajanju med čustvenimi stanji izrazito močna, a tudi Matej Zemljič, ki igra drugo nosilno vlogo, je izvrsten in se odlično znajde v vseh registrih, ki jih kompleksna in naporna vloga zahteva. Vloga Mie morda zahteva nekoliko manj prehajanja med čustvenimi stanji in različnimi registri, a zahteva igro enako kompleksne čustvene slike; Ana Pavlin se v vlogi odlično znajde. Predstava ima zaradi tega dober ritem in močno atmosfero.
Ta obraz je odlična vstopna točka v prevpraševanje (ne)normativnosti odklonskih psiholoških stanj, načinov soočanja s travmami in dobro izhodišče za razširjeno razumevanje človeške psihologije ter vseh mogočih obrazov človeškega.
Anja Radaljac