Zorjeni stejkec

Včeraj sem se znova prepričal, da spadam med srečneže, ki lahko brez slabe vesti vnesejo v življenjepis alinejo »mojster napačnih odločitev«. Pod vtisom čedalje slabših novic o zanič epidemiološki sliki sem navsezgodaj zjutraj odpovedal rezerviran in dolgo pričakovan vavčerski konec tedna v Prekmurju. Osrednjeslovenska regija je pordečela in ni se mi zdelo fer, da bi naša družina po nepotrebnem izpostavljala rojake z oranžnega vzhoda nevarnosti okužbe.

Do lastnika imenitnega apartmaja se mi je zdelo pošteno, da mu odpoved čim prej sporočim, morda bo še našel druge najemnike za ta konec tedna. Le nekaj ur zatem, ko sva se s predstavnico lastnika vse lepo dogovorila in sporazumno razšla, je gospod, ki se ne more odločiti, ali bi bil ali ne bi bil notranji minister, slovenski javnosti sporočil, da ljudje z rdečih območij lahko potujemo na manj nevarna območja, če imamo tam rezervirano vavčerovanje.

Že prej me je vse minilo, a ko sem slišal novo potrditev svojega mojstrstva zanič odločitev, sem nenadoma postal lačen. Prehranjevanje ob koncu tedna na oranžnem vzhodu je padlo v vodo, doma pa mi ga nihče ne more vzeti, sem si mislil in najbrž podzavestno postal dojemljiv za radijske oglase. In tako sem slišal, da eden izmed trgovcev ponuja »zorjeni stejkec«. Ne vem sicer, kdo verjame, da pomanjševalnice pri hrani prepričajo še koga razen izbirčnih supermodelk in podobnih drobnojedcev, se mi pa zdi, da je avtor tega oglasa v moji ligi mojstrov napačnih odločitev.

Na marketing se ne spoznam, a kot odjemalec marketinških izdelkov in predvsem kot strasten uporabnik hrane vsem, ki živijo od prodaje hrane, polagam na srce: ljudem, ki radi in veliko jemo, se ne prodaja hrane s pomanjševalnicami. Če želite prodati malo ali izgubiti dobrega kupca, izvolite, sicer pa res ne počnite tega.