Otroci, odvisni od tehnologij

Uporaba elektronike Ko zabava postane problem

Po ocenah ambulante za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici je v Sloveniji od tri do štiri tisoč mladih, ki so popolnoma nefunkcionalni in svoje težave »rešujejo« v virtualnem svetu. Dokler otroci delajo s tehnologijo, torej računalniki, pametnimi telefoni, tablicami, ni nič narobe, poudarjajo strokovnjaki. Težava nastane, ko vse te naprave postanejo zabava. Miha Kramli, vodja edine ambulante v državi, v kateri zdravijo nekemične odvisnosti, je razkril: »V ambulanti imamo 81 mladostnikov, ki so več kot 3000 ur na leto na družbenih omrežjih in igricah. Mi smo v službi na leto okoli 2000 ur. Naši otroci so več na telefonih, kot smo mi v službi!« Specialna pedagoginja Nadja Prevolnik ugotavlja, da otroci obvladajo vse manj ročnih spretnosti. Slabši so socialne veščine, vedenje v smislu socialne inteligence, pristopanja, pogovarjanja, velikokrat se zdi, da so odtujeni in v svojem svetu. Špela Kuralt

Skrbi nas, da se bo vpliv tehnologije poznal dolgoročno. Ampak mislim, da ga bomo lahko merili ali ocenjevali šele čez desetletja, ko bomo imeli žal več otrok, pri katerih bodo taki odkloni opazni.

Mateja Hudoklin

Otroci imajo čedalje manj ročnih spretnosti. Slabši so socialne veščine, vedenje v smislu socialne inteligence, pristopanja, pogovarjanja, velikokrat delujejo odtujeni in v svojem svetu.

Nadja Prevolnik

V ambulanti imamo 81 mladostnikov, ki so več kot 3000 ur na leto na družbenih omrežjih in igricah. Mi smo v službi na leto okoli 2000 ur.

Miha Kramli

Večina otrok bo prihodnji teden v šolo spet sedla za domač računalnik. Dokler otroci delajo s tehnologijo, torej računalniki, pametnimi telefoni, tablicami, ni nič narobe, poudarjajo strokovnjaki. Težava nastane, ko vse te naprave postanejo zabava. Če nas delo na računalniku utruja, nas računalniške igrice in družbena omrežja dobesedno vlečejo. Tudi zato je treba zabavo na teh napravah otrokom nujno omejevati, saj se hitro, tudi v zgolj nekaj mesecih, lahko zgodi, da boste doma dobili zasvojenca. Po ocenah ambulante za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici je v Sloveniji trenutno od tri do štiri tisoč mladih, ki so povsem nefunkcionalni, ki svoje težave »rešujejo« v virtualnem svetu.

»Na več ravneh se pojavljajo spremembe pri razvoju otrok. Čedalje več je odstopanj in razvojnih primanjkljajev na govorno-jezikovnem področju ter pri ini motoriki. Otroci imajo čedalje manj ročnih spretnosti. Slabši so socialne veščine, vedenje v smislu socialne inteligence, pristopanja, pogovarjanja, velikokrat delujejo odtujeni in v svojem svetu,« razlaga specialna pedagoginja v programu Neverjetna leta Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v ZD Celje Nadja Prevolnik. Dodaja, da dokazov, kaj je krivo za tako stanje, ni, bi pa to lahko pripisali tudi vplivu novih tehnologij. »Vzrokov za tovrstna odstopanja je seveda več. Ni le tehnologija. Se pa ta odstopanja pokažejo hitro, opazimo jih že na sistematskih pregledih triletnikov.«

Direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, specialistka klinične psihologije dr. Mateja Hudoklin pravi, da je logično, da vedno več otrok preveč uporablja nove tehnologije, saj pred 15 leti teh še ni bilo oziroma cenovno niso bile tako lahko dostopne. Tudi ona pa poudarja, da raziskav, ki bi dokazale njihov slab vpliv na razvoj otrok, ni oziroma jih je premalo, da bi lahko na podlagi tega sklepali, da je (napačna) uporaba tehnologije »kriva« za vedenjske in druge odklone. Vendarle pa dodaja: »Glede na to, kaj vse vemo in kakšna znanja imamo o otrokovem razvoju, kako pomembna je interakcija med mamo in otrokom, starši in otroki, med samimi vrstniki, se bojimo oziroma nas skrbi, da se bo vpliv tehnologije poznal dolgoročno. Mislim pa, da bomo tega lahko merili ali ocenjevali šele čez desetletja, ko bomo imeli žal več otrok, pri katerih bodo takšni odkloni opazni.«

Imamo čas?

Prva in še vedno edina ambulanta v državi, kjer zdravijo nekemične odvisnosti, je v Novi Gorici. Vodja Miha Kramli pravi, da že 20 let opozarja na pomen nekemičnih odvisnosti, v ambulanti je že 55 odstotkov pacientov »nekemičnih«, pojasnjuje: »Sem sodijo igrice, družbena omrežja, igre na srečo, borza, stave, youtube …« Čeprav znanstveno mogoče ne moremo dokazati vpliva tehnologije, se Kramli z njim srečuje vsak dan: »Po podatkih, ki jih vodimo samo v našem centru, domnevamo, da imamo v Sloveniji od tri do štiri tisoč mladih, ki so popolnoma nefunkcionalni; ko imajo problem v šoli, komunikaciji, s samopodobo, samozavestjo, koncentracijo, jih svetovni splet namesto v reševanje problema v realnem

svetu usmeri v virtualni svet, kjer se počutijo dobro. Vsak, ki jih vabi ali sili, da gredo iz virtualnega v realno in se spopade s problematiko, je njihov sovražnik in so lahko do njega celo izično agresivni. V centru imamo podatek, da je 37 odstotkov teh, ki poiščejo pomoč zaradi težav z novo tehnologijo, že izvajalo nasilje nad svojimi bližnjimi ali okolico. Pri enakem številu narkomanov je ta delež tri odstotke.«

V centru trenutno zdravijo več kot 280 nekemičnih zasvojencev. Najmlajši, zasvojen z novo tehnologijo, je štel devet let, najstarejši 84. Meja ni, starši pa napake delajo že kmalu po rojstvu, ko otroku na ograjo otroške posteljice postavijo monitor. »Tako že v zibelki programiramo možgane na intenzivnost,« pravi Kramli. Kasneje otrok dobi elektronsko igračko, pri kateri pritiska na gumbe in kikirika petelin, riga osliček, mijavka mucka. Starši mislijo, kako je otrok pameten, kako hitro se je naučil uporabljati neko elektronsko napravo, a Kramli opozarja: »Tu ne gre za nobeno inteligenco, ampak za to, da otrok sledi ugodju. Otrok ni genij, ampak je padel v proces, ko išče zadovoljitev, ugodje. Fokus njegovega zadovoljstva je koncentriran na 40 kvadratnih centimetrov velik monitor, zaradi katerega ne seže po obzorju. Ko bomo tega otroka peljali v naravo, bo tam doživel stisko in bo naredil sceno, da se čim prej vrne domov, gre nazaj k monitorju, kjer se v hipu pomiri, ker so se možgani priključili na intenzivnost, na katero so navajeni. Narava ga ogroža, v njej doživi dolgčas.«

Ko je preveč …

Kramli poudarja, da čeprav pretirana uporaba tehnologije za zabavo škodi tudi odraslim, je za otroke lahko precej bolj usodna. Veliko predava po Sloveniji in informacije s terena niso spodbudne, razlaga: »Modra svetloba iz elektronskih igračk, mobitelov, tablic … vpliva na stanje melatonina v možganih, ki omogoča počitek, spanje. Imamo podatek, da vedno več otrok in mladostnikov ne more spati, so vedno bolj nemirni, razdražljivi, se težje koncentrirajo. Taki ljudje so pasivni, nimajo ustvarjalnosti, volje. Kot poročajo šole in starši, je vedno več otrok, ki se jim nič ne da, ne vedo, kaj si želijo, ves čas so energijsko podhranjeni, ves čas v energijski krizi. Naveličani, utrujeni, ne morejo priti do zagnanosti. Za odrasle je manj nevarnosti, ker je naša avtocesta v možganih že zgrajena.«

Zasvojenost se lahko razvije zelo hitro. Po podatkih, ki jih imajo v novogoriškem centru in jih primerjajo s kolegi v tujini, je dovolj pol leta do zadnje faze, torej do faze zasvojenosti. Dokler bo otrok brez težav zapustil igrico ali družbeno omrežje in prišel jest, ko ga bomo poklicali k obedu, vemo, da težav ni. Če ga pridemo iskat, pa ne odide stran od računalnika, in ko ga ponovno pokličemo, končno preklinjajoč vstane ter odnese krožnik v svojo sobo, vemo, da potrebuje strokovno pomoč. V naslednji fazi otrok zato, ker smo ga zmotili pri igrici, ponori in zadnja faza je zasvojenost, ko se je s staršem oziroma s komer koli, ki ga je zmotil, pripravljen tudi stepsti. V zadnjih dveh fazah je nujna hospitalna obravnava, poudarja Kramli in dodaja, da tega v Sloveniji nimamo: »Na Hrvaškem to obstaja. Mi pa teh naših 81 mladostnikov, ki so povsem nefunkcionalni, ne morejo končati šole, ne moremo nikamor vključiti. Na psihiatrijo ne sodijo, v splošne bolnišnice tudi ne, potrebovali bi posebno obravnavo.«

Preventiva

Na spletu se lahko dogajajo velike manipulacije. Razumljivo, pravi Kramli: »Danes v enem dnevu dobimo toliko informacij na svetovnem spletu, kot smo jih prej v dveh letih. Naši možgani so okupirani z informacijami in sprocesirajo le tiste podatke, ki so nezahtevni, luštni. Najstnik bo našel reklamo za deodorant, ki drži 72 ur, njegovi možgani bodo to sprocesirali kot kupi in uporabljaj. Ne sprocesirajo pa, da se mora vsak dan tuširati. In takih imamo veliko. Imamo otroke, ki so zelo informirani, nimajo pa znanja. Dogaja se jim velika manipulacija z razvojem možganov, intelekta, in če bomo ljudje nasedali, kaže pa slabo, bo manipulacija vedno večja in tisti, ki najbolj kričijo svoboda, so največji sužnji.« Kramli poudarja, da so taki otroci nezmožni kakršne koli presoje verodostojnosti informacij na spletu. Tudi če bi se starši z njimi veliko pogovarjali: »V ambulanti imamo 81 mladostnikov, ki so več kot 3000 ur na leto na družbenih omrežjih in igricah. Mi smo v službi na leto okoli 2000 ur. Naši mulci so več na telefonih, kot smo mi v službi! Prepričajte s konstruktivno debato mulca o neustreznosti manipulacije določenih vsebin. Kdo bo kos 3000 uram pranja možganov z nekajurnimi debatami na leto? Zelo težko. Izrednega pomena je preventiva.«

Tudi Hudoklinova pravi, da je prav preventiva ključna za prihodnost: »Starši se velikokrat znajdejo v zagati in ne vedo, kaj in kako. Vprašanje je, ali smo zdravstveni delavci res prvi in pravi naslov, da jim svetujemo. Zato so nujne take točke, ustanove, organizacije, kot je, denimo, Logout, združenja, ki nudijo podporo in ozaveščajo ljudi, in bi jih moralo biti več.« Kramli pa bi svetovanja uvedel že v materinski šoli, ki jo obiskujejo skoraj vsi bodoči starši. Sledila bi predavanja v vrtcih in osnovnih šolah, kjer bi dosegli res vse. Tam bi starši slišali, kako uvesti kulturo uporabe nove tehnologije v družini. Nova tehnologija namreč nikamor ne bo šla, ampak je bo vedno več. Od nje bomo vedno bolj odvisni, a ne smemo biti zasvojeni, poudarja Kramli.

Kdaj do telefona?

»Vemo, da za otrokov razvoj ni ustrezno, da se mu da v predšolskem obdobju v roke telefon, da igra igrice oziroma da je tega preveč deležen. In da je mamica, ki vozi otroka z vozičkom, usmerjena v svoj telefon, ne pa v obraz svojega otroka in sploh ne prepozna, kaj ji ta sporoča, ker je njena pozornost usmerjena drugam,« opozarja Hudoklinova. Na vprašanje, kdaj naj bi otroku vendarle dali telefon, pa odgovori z vprašanjem: »Zakaj ga pa potrebuje? Ne priporočam starosti, kdaj naj otrok dobi telefon. Prav nasprotno. Kasneje, ko so že v vrstniških skupinah in se primerjajo med seboj in jim to predstavlja status, položaj v skupini, otrok pa je brez telefona lahko izločen, je drugače. Takrat se vprašamo, kaj je večje zlo. Ampak do adolescence telefona nikakor ne potrebujejo. Smo pa kasneje odrasli dolžni in moramo nadzirati uporabo.«

Prevolnikova meni podobno, da namreč otroci telefona prav zgodaj ne potrebujejo: »Telefon je namenjen komunikaciji. Otrok ga torej lahko dobi, ko je toliko zrel,

velik, da je samostojen. Gre peš iz šole, doma je sam in potrebuje telefon, da se javi, da je vse v redu ali če kaj potrebuje. Če imajo starši tako samostojne otroke, da pri šestih letih hodijo sami na treninge, v glasbeno šolo in povsod drugam, potem ne vidim nobene težave, da jim ne bi kupili telefona. Ampak vemo, da je samostojnost danes problem, da se otroke vozi vsepovsod. Če otroka vozite od vrat do vrat, telefona ne potrebuje. Sploh pa ne pametnega.«

Osnovna pravila

Ko ga vendarle dobijo, pa mora biti uporaba omejena s časom in prostorom, pravi Kramli. Otrok naj elektronske naprave uporablja v skupnem prostoru, v sobi naj nima nobenih. Tudi televizije ne. Kramli še svetuje, da otroku do petega leta ni na očeh niti daljinski upravljalnik: »Sicer bo to prva stvar, ki jo bo iskal, da bo lahko pritiskal na gumbe.« Če otrok dela, se uči z novo tehnologijo, ni težav, pri zabavi pa mora biti uporaba omejena, poudarja Kramli: »Če je to dvakrat na teden po pol ure, je to popestritev igre in je dobro, če ima elektronsko igračko vsak dan od dve do štiri ure, je pa to slabo.« Mejo je treba postaviti pri vsakem otroku posebej, pa razlaga Prevolnikova: »Staršem svetujem recept dr. Ranka Rajevića, ki pravi, da mora ena ura tehnologije, pri čemer misli na televizijo, računalnik, tablico, telefon, na dan prinesti s sabo tri ure gibanja. Otroci se danes premalo gibajo, gibanje pa je gradnik njihovega celotnega razvoja, tudi kognitivnega, socialnega, čustvenega. Vendar pravega recepta ni in vsak otrok je drugačen. Nekateri so bolj dovzetni in težje odložijo telefon, drugi so bolj ravnodušni in je omejevanje za starše lažje.«

Velikokrat bi morali starši omejiti tudi sami sebe. Na to opozarja tudi Hudoklinova, ki dodaja, da je čezmerna uporaba interneta, igric, družbenih omrežij lahko »le« sredstvo za umik in beg: »Danes je to zelo pri roki. Že zgolj srfanje po spletu. Problemi kot taki pa so drugje in so takšni, kakršni so bili tudi pred desetletjem. Če starš ne namenja dovolj pozornosti otroku, ker je pretirano zatopljen v računalnik ali telefon, ima to za otroka posledice. Vendar kvarnega vpliva na otroka nima tehnologija, ampak dejstvo, da se starš ne ukvarja z njim, ko ga ta potrebuje.« Vseh teh pasti se tisti, ki razvijajo to tehnologijo, zavedajo, doda Kramli: »Zato je razumljivo, da je svojim otrokom ne dovolijo uporabljati. Gre za hudo dvoličnost. Vendar pa poudarjam, da je nova tehnologija nekaj čudovitega, brez nje ne gre, če jo znamo uporabljati.«

Ključ do znanja o pravilni uporabi je postopno – raje z močnim pritiskom na zavoro – vpeljevanje tehnologije in vnaprejšnji dogovori v družini, ki pa jih morajo vsi spoštovati. Tudi starši, še posebej poudari Prevolnikova: »Z zgledom največ naredimo. Če mama visi na facebooku že dve uri, zraven pa vrešči na otroka, naj se spravi učit, to ne bo pilo vode. Prej ali slej bo otrok enako počel.«